Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ni (50.589-50.613)


  1.      tovornjákar  -ja m (ȃ) ekspr. voznik tovornjaka: tovornjakar je vžgal motor ♪
  2.      tóvoten  -tna -o prid. (ọ̑) teh., v zvezi tovotna mast konsistentna mast, ki se uporablja zlasti za mazanje krogličnih ležajev: mazati s tovotno mastjo; plast tovotne masti ♪
  3.      tovŕsten  -tna -o prid. (ȓ) publ. tak, ta: tovrstno poročanje ni primerno ♪
  4.      tózadéven  -vna -o prid. (ọ̑-ẹ́) knjiž. ki se nanaša na določeno zadevo: sporočil mu je tozadevne podatke / ugotovili so, da tozadevni zakonski predpisi ne ustrezajo tózadévno prisl.: tozadevno mu ne zaupam ♪
  5.      tozadéven  -vna -o prid. (ẹ́) publ. tak, ta: v tozadevnih vprašanjih se obračajte na upravne delavce / tozadevne literature ni na razpolago ustrezne ♪
  6.      tózd  -a m (ọ̑) kratica, do 1989 temeljna organizacija združenega dela: ukiniti, ustanoviti tozde; samoupravljanje v tozdih ♪
  7.      tožáriti  -im nedov. (á ȃ) ekspr. večkrat, pogosto tožiti: učenka rada tožari; tožariti razredniku; tožariti sodelavce / tožariti o slabi letini tožáriti se večkrat, pogosto se tožiti: tožari se za odškodnino; tožari se s sosedi ♪
  8.      tožárjenje  -a s (á) glagolnik od tožariti: odvaditi otroke tožarjenja; kaznovati koga za tožarjenje; tožarjenje in obrekovanje / tožarjenje za mejo; stroški tožarjenja ♪
  9.      tôžba  -e stil. -é ž (ó) 1. jur. zahteva za rešitev pravnega spora na sodišču: stranka umakne tožbo; sodišče zavrne tožbo; odstopiti od tožbe; elementi tožbe; utemeljenost tožbe / delitvena tožba v zvezi z delitvijo skupne stvari ali premoženja; lastninska tožba za priznanje lastninske pravice; očetovska tožba za ugotovitev očetovstva; razvezna tožba // besedilo s tako zahtevo: sestaviti tožbo; vročiti tožencu izvod tožbe / vložiti tožbo proti komu 2. reševanje spora na sodišču: začela se je tožba za zemljo; groziti komu s tožbo / dobiti tožbo pravdo; imeti tožbo s kom 3. glagolnik od tožiti: prenašati bolečine brez tožbe / tožbe kmetov zaradi škodljivosti divjadi pritožbe, pritoževanja // besede, glasovi, ki izražajo telesno ali duševno bolečino: poslušati tožbe ranjencev; glasne tožbe // kar kdo toži: njegove tožbe ga niso ganile ♪
  10.      tôžben  -a -o prid. (ō) nanašajoč se na tožbo: tožbeni zahtevek / tožbena pravica / tožbeni stroški ♪
  11.      tóžen 1 -žna -o prid., tóžnejši (ọ́ ọ̄) star. 1. otožen, žalosten: tožna zapuščena mati / tožen izraz, pogled / tožen spomin 2. žalosten, težek: tožna usoda / tožno življenje / tožni časi tóžno prisl.: tožno klicati; tožno lepa pesem / v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku tožno mu je bilo živeti samemu ♪
  12.      tóžen 2 -žna -o prid. (ọ̄) star. tožben: tožni stroški ∙ nar. sošolec je tožni groš tožljivec ♪
  13.      tóženec  -nca m (ọ́) 1. kdor je tožen, obtoževan: iz tožnika je postal toženec 2. jur. oseba v sodnem postopku, ki je tožena: zastopati toženca; sprejeti ugovore toženca ♪
  14.      tóženka  -e ž (ọ́) 1. ženska, ki je tožena, obtoževana: toženka se je dobro izgovorila 2. jur. ženska v sodnem postopku, ki je tožena: tožnica in toženka ♪
  15.      toževáti  -újem nedov. (á ȗ) star. tožiti: hodili so ga k očetu toževat, da zapravlja / ni toževal ne žaloval / tožujeta se za vsako najmanjšo stvar ♪
  16.      tožílčev  -a -o [u̯č in lč] (ȋ) pridevnik od tožilec: tožilčev govor; tožilčeve zahteve ♪
  17.      tožílec  -lca [u̯c in lc] m (ȋ) 1. kdor koga toži, obtožuje: biti tožilec in razsodnik hkrati 2. jur. oseba v sodnem postopku, ki koga toži: nastopiti na obravnavi kot tožilec / zasebni tožilec 3. jur. predstavnik tožilstva, ki koga toži in v sodnem postopku dokazuje njegovo krivdo: tožilec zahteva visoko kazen / javni tožilec predstavnik javnega tožilstva; vojaški tožilec predstavnik vojaškega tožilstva ♪
  18.      tožílka  -e [u̯k in lk] ž (ȋ) ženska, ki koga toži, obtožuje: tožilka je pri očetu zahtevala kazen za pretepaškega sina ♦ jur. javna tožilka predstavnica javnega tožilstva ♪
  19.      tožílstvo  -a s (ȋ) 1. jur. organ za pregon storilcev kaznivih dejanj: sedež tožilstva / javno tožilstvo samostojen državni organ za pregon storilcev kaznivih dejanj; vojaško tožilstvo organ za pregon storilcev kaznivih dejanj, ki so v pristojnosti vojaških sodišč 2. poslopje tega organa: trg pred tožilstvom ♪
  20.      tožítelj  -a m (ȋ) tožnik: ugovarjati tožitelju ♪
  21.      tožíteljica  -e ž (ȋ) tožnica: vedla se je kot tožiteljica, ne kot obtoženka ♪
  22.      tožíti  in tóžiti -im nedov. (ȋ ọ́) 1. sporočati komu, da je kdo storil kaj nedovoljenega, negativnega: otroci radi tožijo; tožiti sošolce učitelju; tožili so ga očetu, da se potepa / odvaditi koga tožiti 2. jur. zahtevati rešitev pravnega spora s kom na sodišču: ker mu denarja ni hotel vrniti, ga je tožil; iti koga tožit; tožiti koga za očetovstvo, odškodnino; tožil jo je zaradi razžaljenja časti 3. nepreh. z besedami, glasovi izražati telesno ali duševno bolečino: ranjenec je začel tožiti; vso noč toži; glasno, presunljivo tožiti / ekspr.: glas zvona toži; veter toži v golih vejah; brezoseb. med ločjem je tožilo in klicalo 4. govoriti, pripovedovati komu o svojih skrbeh, težavah, trpljenju: preveč ponosen je, da bi tožil; ekspr. kaj bi tožil, bo že bolje / tožili so, koliko dela imajo / v pismih samo toži / knjiž.: tožiti komu svojo nesrečo, žalost razkrivati; toži o lakoti izraža potrebo po jedi; nič ni tožil za večerjo izražal potrebe, da bi jo dobil; toži po materi izraža žalost zaradi izgube matere; toži nad svojo usodo se pritožuje tožíti se in tóžiti se 1. jur. reševati pravni spor na sodišču kot toženec ali tožnik: toži se s sosedom zaradi meje; pogosto se toži 2. s smiselnim osebkom v dajalniku, navadno v zvezi s po čutiti močno željo po ponovnem bivanju kje, v bližini koga: toži se mu po domu, gorah; toži se mu po prijateljih / star.: toži se mu po domači hrani rad bi jo jedel; toži se mu po prepiru rad bi se prepiral; toži se mu za starimi časi želi si, da bi se vrnili 3. nepreh., star. čutiti domotožje: v tujini se mu je tožilo; morali so ga peljati domov, ker se mu je preveč tožilo tožèč -éča -e: govoriti s tožečim glasom ♦ jur. tožeča stranka stranka, ki zahteva rešitev pravnega spora na sodišču; prisl.: jastreb tožeče pivka tóžen -a -o: pogovoriti se s toženim otrokom ♦ jur. tožena stranka stranka, proti kateri je vložena tožba ♪
  23.      trabánt  -a m (ā á) 1. astr. nebesno telo, ki kroži okoli kakega planeta; satelit: Jupitrovi trabanti 2. knjiž. stalen spremljevalec: prišla je dama s svojimi trabanti; zvesti trabanti // somišljenik, privrženec: tako hočejo on in njegovi trabanti; poslušni trabanti 3. publ. formalno samostojna država, vlada, politično, gospodarsko podrejena močnejši državi, vladi: razvite države in njihovi trabanti 4. nekdaj telesni stražar pomembne osebe: doža sta spremljala dva trabanta; kraljev sprevod s trabanti 5. tip osebnega avtomobila vzhodnonemške tovarne iz Zwickaua: trabant in wartburg ♪
  24.      trábje  -a s (ȃ) agr. trikotni del voza, na katerega so pritrjena prednja ali zadnja kolesa: sedeti na trabju; prednje, zadnje trabje ♪
  25.      tráč  -a m (ȃ) nižje pog. čenča: pripovedovati trače; uporabiti za dokaz navaden trač ♪

   50.464 50.489 50.514 50.539 50.564 50.589 50.614 50.639 50.664 50.689  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA