Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ni (48.239-48.263)


  1.      strukturalíst  -a m (ȋ) predstavnik strukturalizma: strukturalisti in formalisti ♪
  2.      struktúren  -rna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na strukturo: strukturni elementi; strukturne značilnosti / strukturna kriza; strukturne spremembe na vasi / strukturna analiza, razlaga pesmi ◊ biol., kem. strukturne beljakovine beljakovine, ki dajejo celici značilno obliko in strukturo; kem. strukturna formula formula, ki podaja poleg elementov v spojini in njihovega razmerja tudi število valenc in razporeditev atomov v molekuli; psih. strukturna psihologija psihološka smer, po kateri je zavest struktura, sestavljena iz psihičnih elementov; soc. strukturne kategorije prebivalstva kategorije prebivalstva glede na določene lastnosti, spol, starost, poklic, izobrazbo; zool. strukturne barve perja kovinske barve perja, nastale zaradi odboja svetlobe struktúrno prisl.: strukturno razlagati pojave ♪
  3.      strukturíranje  -a s (ȋ) glagolnik od strukturirati: strukturiranje ploskev / strukturiranje družbe ♪
  4.      strukturíranost  -i ž (ȋ) publ. značilnost strukturiranega: socialna strukturiranost družbe / strukturiranost umetnine ♪
  5.      strukturírati  -am dov. in nedov. (ȋ) publ. z medsebojno povezavo določenih enot sestavin zgraditi, ustvariti strukturo: strukturirati odnose, pojme / strukturirati gledališko predstavo; strukturirati stavke / strukturirati v sistem strukturno povezati, urediti // sestavljati, določati kaj kot strukturo: navedel je glavne elemente, ki strukturirajo socialistično družbo / ta simbol strukturira dogodke romana strukturíran -a -o: strukturirani odnosi; besedilo je strukturirano estetsko ♪
  6.      strúma  -e ž (ū) med. bolezensko povečana žleza ščitnica, golša: imeti strumo / maligna struma ♪
  7.      strúmen  -mna -o prid. (ú ū) knjiž. 1. napet in raven: strumna drža 2. odločen, čvrst: odšla je s strumnimi koraki / pozdravili so ga s strumnim vzklikom / strumni pristaši ◊ šport. strumni korak korakanje z napetimi nogami in udarjanjem ob tla strúmno prisl.: strumno se držati; strumno korakati; strumno odgovoriti ♪
  8.      strúna  -e ž (ú) 1. svilena, kovinska, plastična nit pri nekaterih glasbilih: struna brni, se trese; struna poči, se pretrga; napeti, uglasiti strune; vleči z lokom po strunah; razglašena struna; strune harfe, kitare; biti napet kot struna; cesta, ravna kot struna / glasbila na strune, s strunami / ekspr. zna ubirati strune igrati na glasbilo s strunami 2. knjiž., ekspr., s prilastkom lastnost, značilnost koga glede na odzivanje na zunanje dogodke: poznala je strune njegove duše / z oslabljenim pomenom v srcu mu je zazvenela struna ljubezni ● ekspr. v svojih zahtevah je strune prenapel preveč je zahteval; ekspr. brenkati na čustvene strune skušati vplivati na čustva; govoriti čustveno; ekspr. zdaj bomo napeli drugačne strune zdaj se bomo lotili stvari z večjo strogostjo; ekspr. kadar je koga opozarjal na napake, je težko ubral, zadel pravo struno našel pravi način; ekspr. rad ubere smešno struno rad se pošali, pove kaj smešnega ◊ zool. struna ličinka hrošča pokalice, ki objeda korenine, gomolje poljskih in vrtnih rastlin; hrbtna struna paličasto osno ogrodje brezglavcev in ličink nižjih vretenčarjev ♪
  9.      strúnar  -ja m (ȗ) 1. izdelovalec ali prodajalec strun: preživljal se je kot strunar 2. knjiž. kdor igra na glasbilo s strunami: strunar je zaigral in zapel; odmevala je pesem strunarja ◊ zool. strunarji živali, ki imajo vzdolž telesa hrbtno struno, Chordonia ♪
  10.      strúnast  -a -o prid. (ú) 1. podoben struni: strunaste kite na rokah so mu drhtele 2. zastar. suh, mršav: strunast konj ♪
  11.      strúp  -a m (ȗ) 1. snov, ki je zaradi svojih (kemičnih) sestavin organizmu zelo škodljiva ali smrtna: strup je začel takoj delovati; v vino mu je dala, stresla strup; nastaviti živali strup; pojesti, spiti strup; umreti zaradi strupa; hud, jedek strup; delovati kot strup / alkohol je za otroka strup; ekspr. dimniki so bruhali v ozračje strupe strupene snovi, pline / bojni strupi; kačji, rastlinski strupi; podganji strup za uničevanje podgan 2. ekspr. kar deluje negativno, notranje uničujoče: v duši se mu je nabiral strup; ima strup v srcu / ta knjiga je zanj pravi strup / z oslabljenim pomenom, z rodilnikom razjeda jo strup dvomov, ljubosumnosti ● ekspr. njegove besede, pripombe so polne strupa so zlobne; ekspr. ne jemlji toliko strupov zdravil ◊ biol. bakterijski strup; farm. krvni, srčni, želodčni, živčni strupi ♪
  12.      strúpar  -ja m (ȗ) knjiž. 1. kdor pridobiva, pripravlja strupe: izkušen strupar / vrači in struparji 2. zastrupljevalec: struparja dolgo niso odkrili / besedni, idejni strupar ♪
  13.      strúpen  -pna -o prid. (ȗ) 1. nanašajoč se na strup: strupne sestavine ♦ anat. strupni zob strupnik; strupna žleza strupnica 2. zastar. strupén: strupna tekočina ♪
  14.      strupén  -a -o prid. (ẹ̑) 1. ki vsebuje organizmu zelo škodljive ali smrtne sestavine: strupena snov; te primesi so strupene / pripraviti komu strupen napoj; zrak po industrijskih mestih je pogosto strupen / strupeni deli rastlin; strupene gobe; strupene kače; strupeno želo / strupena puščica 2. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: strupen mraz; burja je bila strupena / strupena lakota 3. ekspr. hudoben, zloben: to je strupen človek; danes je zelo strupena; biti strupen do koga, nar. na koga / strupen glas, pogled, smeh; strupene besede ● ekspr. biti strupenega jezika biti zelo opravljiv, obrekljiv; ekspr. strupena barva barva, ki učinkuje zelo neprijetno; nar. strupena rosa bolezen, pri kateri se oboleli deli rastline posušijo ali odmrejo; ožig; glivična bolezen, ki se kaže v obliki peg na listih in plodovih zlasti vinske trte, hmelja, kapusnic; peronospora strupéno prisl.: strupeno odgovoriti, pogledati; strupeno mrzlo jutro; strupeno rdeča barva ♪
  15.      strupenjáča  -e ž (á) 1. strupena kača: pičila ga je strupenjača; pozna le dve strupenjači, gada in modrasa / kača strupenjača 2. strupena goba: mušnice so strupenjače 3. ekspr. hudobna, zlobna ženska: soseda je prava strupenjača ♪
  16.      strupíti  -ím nedov. (ȋ í) knjiž. zastrupljati: strupiti podgane / strupiti zrak ● star. strupiti mir kaliti; star. s takimi mislimi si je strupil življenje grenil ♪
  17.      strúžek  -žka m (ȗ) nav. mn., redko ostružek, oblanec: kup stružkov pri skobeljniku ♪
  18.      strúžen  -žna -o prid. (ū) nanašajoč se na struženje: stružni nož / stružna hitrost ♪
  19.      strúženje  -a s (ú) glagolnik od stružiti: struženje kovin / struženje lesenih pet / plano, vzdolžno struženje ♪
  20.      strúženka  -e ž (ú) um. grafična tehnika, pri kateri struženje in poliranje hrapave bakrene plošče omogoča prehode iz temnega v svetlo: barvna struženka // odtis v tej tehniki: razstava struženk ♪
  21.      strúžiti  -im nedov. (ú) z odrezovanjem tankih plasti delati gladko, ravno: stružiti parket // teh. s strojnim odrezovanjem tankih plasti oblikovati vrteči se predmet: stružiti keglje, ležaje, vijake; stružiti kovino, les; piliti in stružiti / plano stružiti stružiti ravne ploskve strúžen -a -o: struženi valji ♪
  22.      stŕžek  -žka m (ȓ) 1. zool. zelo majhna ptica pevka z rjavkastim kratkim repom, Troglodytes troglodytes: na vrtu poje stržek; sinice in stržki 2. ekspr. droben, majhen človek, navadno otrok: stržek je hitro tekel proti domu ♪
  23.      stržén  -a m (ẹ̑) 1. notranji, osrednji del stebla, debla: izrezati stržen; bezgov stržen; stržen koruze, vrtnice; stržen in skorja 2. iz odmrlega tkiva sestavljen osrednji, trdnejši del tvora: iztisniti, potegniti stržen iz tvora / gnojni stržen 3. knjiž. jedro, bistvo: stržen pripovedi, problema / idejni, miselni stržen 4. geogr. najgloblji del rečne struge, nad katerim je tok najhitrejši: stržen reke / vodni stržen ◊ anat. lasni stržen osrednji del lasu z nepopolno poroženelimi celicami; gozd. stržen oglarske kope odprtina v sredini kope v obliki cevi za prižiganje; teh. elektroda s strženom strženska elektroda ♪
  24.      stržénar  -ja m (ẹ̑) agr., navadno v zvezi kapus strženar krmni ohrovt z debelim kocenom: gojiti kapus strženar ♪
  25.      stržénski  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na stržen: strženski del stebla / strženski problem ♦ les. strženski trakovi, žarki strženovi trakovi, žarki; teh. strženska elektroda elektroda, polnjena z mineralnimi snovmi ♪

   48.114 48.139 48.164 48.189 48.214 48.239 48.264 48.289 48.314 48.339  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA