Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ni (4.776-4.800)


  1.      plemenílnik  -a m (ȋ) čeb. manjši panj ali ograjen del večjega panja za vzrejo matice: izdelovati plemenilnike ♪
  2.      plemenít  -a -o prid., plemenítejši (ȋ) 1. ki ima pozitivne lastnosti v moralnem, duhovnem pogledu: plemenit človek, značaj; biti plemenit / plemenit cilj; plemenita misel; plemenito dejanje; biti plemenitega srca / plemenit poklic ki se opravlja z veliko človekoljubja, požrtvovalnosti; ekspr. bil je ljudski pisatelj v najplemenitejšem pomenu te besede v najbolj pozitivnem 2. s širokim pomenskim obsegom ki po kakovosti, obliki zelo presega stvari svoje vrste: preja s plemenitim leskom; kazati plemenit okus; plemenita preprostost v oblačenju / plemenito vino / plemenit ton violine zelo lep, ki vzbuja ugodje // lepo, skladno oblikovan: plemenita arhitektura; plemenita glava konja / plemenite kretnje; plemenite poteze njegovega obraza 3. plemiški, plemenitaški: plemenit rod; plemenita družina / biti plemenite krvi plemenitega rodu / kot pristavek k imenu plemiča, nekdaj Julij plemeniti [pl.] Kleinmayr ◊ agr. plemenita rastlina rastlina, ki ima s križanjem, namernim izborom izboljšane lastnosti; žlahtna rastlina; les. plemeniti furnir furnir za oblaganje zunanje strani izdelkov; plemeniti les kakovosten les z lepo strukturo in barvo; metal. plemenite kovine kemično zelo obstojne kovine, ki se uporabljajo zlasti za nakit in kovance; obrt. plemenito krzno tanko in odporno krzno z lesketajočo se dlako; teh. plemenito jeklo jeklo z izboljšanimi lastnostmi; vet. plemenita pasma konja pasma, ki ima s križanjem, namernim izborom izboljšane lastnosti plemeníto prisl.: plemenito ravnati ♪
  3.      plemenitáš  -a m (á) plemič: njegovi predniki so bili plemenitaši; obubožani plemenitaši ♪
  4.      plemenitášinja  -e ž (ā) plemkinja: podeželska plemenitašinja ♪
  5.      plemenitáški  -a -o prid. (á) plemiški: bogati plemenitaški sinovi / plemenitaški naslov; plemenitaška družina / plemenitaški stan ♪
  6.      plemenitáštvo  -a s (ȃ) knjiž. plemstvo: privilegiji plemenitaštva ∙ knjiž. postavlja se s svojim plemenitaštvom plemiškim rodom, položajem ♪
  7.      plemenítenje  -a s (ȋ) glagolnik od plemenititi: plemenitenje človekovih čustev / plemenitenje jekla; plemenitenje tkanin ♪
  8.      plemenítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od plemeniti: plemenitev mladih telic ♪
  9.      plemeníti  -ím nedov. (ȋ í) vet. oplojevati: bik bo spet plemenil plemeníti se pariti se: živali se morajo plemeniti v pravi starosti ♪
  10.      plemenítiti  -im nedov. (í ȋ) 1. delati kaj plemenito, dobro: plemenititi duha z branjem dobrih knjig; delo nas plemeniti // izboljševati, bogatiti: plemenititi jezik / plemenititi pri otroku čustvo tovarištva 2. teh. opravljati dokončna dela na materialu za lepši videz, boljšo kakovost: plemenititi tkanine ◊ agr. izboljševati lastnosti rastline s križanjem, namernim izborom; žlahtniti ♪
  11.      plemenítnik  -a m (ȋ) knjiž., redko plemič: star rod kranjskih plemenitnikov; podeželski plemenitniki ♪
  12.      plemenítost  -i ž (ȋ) lastnost, značilnost plemenitega: deluje iz idealizma in plemenitosti; plemenitost in poštenost / sivi lasje so dajali njegovemu obrazu nekako plemenitost ♪
  13.      pleníca  -e ž (í) tkanina, navadno pravokotna, za zavijanje dojenčka: oprati plenice; poviti otroka v bele, mehke plenice ∙ ekspr. ni še dolgo tega, kar je močil plenice je bil otrok; ekspr. zdaj je tudi on zlezel iz plenic postal odrasel, samostojen; ekspr. ta znanost je še v plenicah na začetni razvojni stopnji ♪
  14.      pleníčka  -e ž (í) ekspr. manjšalnica od plenica: povijati dojenčka v pleničke; oprane pleničke ♪
  15.      plenílec  -lca [u̯c in lc] m (ȋ) kdor pleni: plenilci so vdrli v skladišče; rešiti dragocenosti pred plenilci / plenilci gradu / popotnike so napadli plenilci roparji ♪
  16.      plenílen  -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na plenjenje: plenilna strast / plenilni pohodi sovražne vojske so opustošili deželo ♪
  17.      plenílski  -a -o [ls in u̯s] prid. (ȋ) nanašajoč se na plenilce ali plenjenje: plenilske čete / plenilska strast plenilna ♪
  18.      plenír  -ja m (ȋ) nar. primorsko jerbas: ženske so nosile plenirje na glavi; plenir zelenjave ♪
  19.      plenítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od pleniti: po večdnevni plenitvi se je turška vojska umaknila / preprečiti plenitev rudnika ♪
  20.      pleníti  in pléniti -im nedov. (ȋ ẹ́) 1. nasilno množično jemati materialne dobrine: vojaki so plenili in požigali po deželi // ropati: pleniti denar / pleniti popotnike // ekspr. večkrat zapleniti: cariniki plenijo vedno več mamil; revijo so plenili toliko časa, da je nehala izhajati ∙ ekspr. borci so skoraj golih rok plenili sovražniku orožje jemali 2. ekspr. negospodarno izkoriščati: tujci plenijo naravna bogastva dežele; pleniti gozdove // izrabljati, izkoriščati: ni hotel pleniti ljudi ♪
  21.      plenív  -a -o prid. (ȋ í) teh. ki se rad pokriva s pleno: plenivo železo ◊ min. pleniva rudnina luskasta rudnina ♪
  22.      pléskniti  -em dov. (ẹ́ ẹ̑) tleskajoče udariti: pleskniti po kolenu; pleskniti z rokami ♪
  23.      plésniti  -im nedov. (ẹ́ ẹ̑) plesneti: sadje je začelo gniti in plesniti ♪
  24.      plesnív  -a -o prid. (ȋ í) na katerem je plesen: plesniv les; kruh je postal plesniv; plesnivo grozdje, žito / plesniv okus mleka // slabš. osivel, star: stala je ob strani svojega plesnivega ženina ● ekspr. zapustil ji je nekaj plesnivih grošev malovrednih, ničvrednih; slabš. oklepati se plesnivih načel zastarelih; sam.: duh po plesnivem ♪
  25.      plesnívec  -vca m (ȋ) star. plesen: plesnivec na grozdju ♪

   4.651 4.676 4.701 4.726 4.751 4.776 4.801 4.826 4.851 4.876  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA