Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ni (47.164-47.188)


  1.      sporazumévanje  -a s (ẹ́) glagolnik od sporazumevati se: sporazumevanje za ceno, o ceni / samoupravno sporazumevanje / jezik je sredstvo sporazumevanja; sporazumevanje z besedami, s kretnjami / pol leta sta preživela v dobrem sporazumevanju v soglasju, razumevanju ♪
  2.      sporazumévati se  -am se nedov. (ẹ́) 1. z dogovarjanjem prihajati do medsebojnega razumevanja, sodelovanja: sporazumevati se za cene; državi sta se sporazumevali o novi pogodbi 2. izmenjavati, posredovati misli, informacije: zaradi prevelikega hrupa se nista mogla sporazumevati; sporazumevati se v tujem jeziku / mravlje se sporazumevajo s tipalnicami / dobro sta se sporazumevala se ujemala, se razumela sporazumevajóč -a -e: sporazumevajoč nasmeh ♪
  3.      sporazúmljenje  -a s (ȗ) star. sporazum: sporazumljenje z nasprotniki / sporazumljenje med njima ni mogoče // razumevanje: poslovila sta se v najlepšem sporazumljenju ♪
  4.      sporazumljeválen  -lna -o prid. (ȃ) star. sporazumevalen: sporazumljevalni jezik med njima je francoščina ♪
  5.      spôrček  -čka m (ō) ekspr. manjšalnica od spor: poravnati sporček z znancem ♪
  6.      sporêči se  -rêčem se dov., sporêci se sporecíte se; sporékel se sporêkla se (é) z besedami, navadno ostrimi, izraziti medsebojno nesoglasje, nasprotovanje: fantje se večkrat sporečejo in stepejo; sporekla sta se zaradi otrok; sporeči se za nepomembne reči, ekspr. za prazen nič; sporeči se z možem; hudo, malo, zelo, ekspr. do smrti se sporeči ♪
  7.      sporèd  -éda m (ȅ ẹ́) 1. skupek del, nastopov, oddaj, ki se določijo za uresničitev kot določena celota: napovedati spored; gledališče je delo uvrstilo v svoj spored; radijski, televizijski spored; spored tekmovanja // kar nastane z uresničevanjem takega skupka ali kake njegove enote: gledati, poslušati spored; cirkuški spored ga je dolgočasil / prvi, drugi radijski spored // s predlogom, s širokim pomenskim obsegom izraža uresničitev, uresničevanje določene enote takega skupka del, nastopov, oddaj glede na čas: v gledališču je na sporedu slovenska drama; ob dvanajstih bo na sporedu oddaja o kmetijstvu / film so morali umakniti s sporeda 2. besedilo, zapis takega skupka del, nastopov, oddaj: prebrati kinematografski, radijski spored / kupiti gledališki spored / čeprav je bilo njegovo ime napisano v sporedu, ni nastopil ♪
  8.      sporéden  -dna -o prid. (ẹ̄) 1. vzporeden: sporedne poti / sporedni umetnostni tokovi / knjiž. sporedna izdaja knjige v nemškem in slovenskem jeziku istočasna 2. star. postranski, obroben, nepomemben: sporedne, nebistvene napake / stvar je sporednega pomena sporédno prisl.: sporedno izdati zbirko novel in pesmi; postelja je stala sporedno z mojo ♪
  9.      sporèk  -éka m (ȅ ẹ́) glagolnik od sporeči se: zaradi sporeka že dolgo ne govorita / med njima je prišlo do sporeka ♪
  10.      spóren 2 -rna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na spor: sporni predmet ♦ jur. sporni postopek pravdni postopek ♪
  11.      sporíš  -a m (í) bot. rastlina z razraslim steblom in drobnimi vijoličastimi cveti v dolgih klasih, Verbena: nabirati sporiš / navadni sporiš ♪
  12.      sporóčanje  -a s (ọ́) glagolnik od sporočati: sporočanje novic, pozdravov; sporočanje po radiu, telefonu; oblike sporočanja / govorno, pisno, ustno sporočanje ♪
  13.      sporóčati  -am nedov. (ọ́) delati, da kdo kaj izve, se s čim seznani: sporočati novice, podatke; sporočati nasprotniku uradne skrivnosti; sporočati po radiu, telefonu; v pismu mu sporoča, da je odpotoval / sporočati svoje odločitve, stališča / sporočati komu pozdrave; v uradnih dopisih sporočamo vam, da smo prejeli vaš dopis; v osmrtnicah sporočamo žalostno vest, da je umrla naša mama / kaj nam sporoča to umetniško delo ♪
  14.      sporočeválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) knjiž. kdor kaj sporoča: sporočevalec in naslovnik ♪
  15.      sporočeválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na sporočanje: sporočevalni namen besedila / sporočevalno sredstvo ♪
  16.      sporočílce  -a s (ȋ) ekspr. manjšalnica od sporočilo: napisati kratko sporočilce / poslati sporočilce ♪
  17.      sporočílen  -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na sporočilo ali sporočanje: sporočilna jasnost / sporočilna sposobnost / sporočilna vloga jezika; sporočilna vrednost književnega dela ∙ publ. novi sporočilni mediji radio, televizija ♪
  18.      sporočílo  -a s (í) 1. kar se o določeni stvari sporoči: sporočilo ga je vznemirilo; dobiti, napisati sporočilo; kratko, veselo, zaupno sporočilo; sporočilo javnosti; sporočilo o dogodku; sporočilo po radiu, v časopisu; oddajanje, posredovanje sporočil; stil, vsebina sporočila / diplomatsko, vojaško sporočilo; pismeno, ustno sporočilo; poslovno, šifrirano, telefonsko sporočilo / poslati sporočilo sporočiti / listek s sporočilom / vreči sporočilo v nabiralnik 2. navadno s prilastkom kar sporoča, izraža kako (umetniško) delo: v teh slikah je težko najti kako sporočilo; idejno, moralno sporočilo filma, romana 3. star. izročilo: ohranjati sporočilo; književno sporočilo zamejskih Slovencev / ustno sporočilo ● zastar. narediti zadnje sporočilo oporoko ♪
  19.      sporočítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od sporočiti: sporočitev naslova ♪
  20.      sporočíti  -ím dov., sporóčil (ȋ í) narediti, da kdo kaj izve, se s čim seznani: sporočiti novico, podatke; sporočil je, da odpotuje v soboto; sporočiti po radiu, telefonu; v pismu mu je sporočila, kako se je to zgodilo; pismeno, uradno sporočiti sporočèn -êna -o: preveriti sporočene podatke; sporočeno je bilo, da ne pridejo ♪
  21.      sporočljív  -a -o prid. (ȋ í) knjiž. 1. ki se da sporočiti: obvestilo danes ni sporočljivo / sporočljiva izkušnja 2. sposoben sporočiti: tako pisanje je premalo sporočljivo ♪
  22.      sporofít  -a m (ȋ) bot. nespolno se plodeča generacija pri rastlinah s prerodom, nespolni rod: gametofit in sporofit ♪
  23.      sposóben  -bna -o prid., sposóbnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki ima lastnosti, značilnosti, potrebne za dobro opravljanje kake dejavnosti: sposoben človek, strokovnjak; ni sposoben opravljati svoje funkcije; za to delo bi moral biti sposobnejši; kot ravnatelj ni sposoben // ki ima lastnosti, značilnosti, potrebne za opravljanje kake dejavnosti sploh: za vojaško službo sposobni fantje; za življenje sposobna bitja / zaradi razburjenja ni sposoben normalno presojati / ti bombniki so sposobni nositi atomske bombe; snovi, sposobne vpijati vlago / kreditno sposoben ki glede na svoje dohodke, premoženje lahko najame kredit 2. ki si lahko hitro, brez večjega napora pridobi potrebno znanje, spretnost za dobro opravljanje kake dejavnosti: sposoben delavec, učenec / čutil se je sposobnega za študij filozofije / biti sposoben prilagoditi se novemu okolju 3. ki ima določene značajske lastnosti, navadno za opravljanje slabih, nesprejemljivih dejanj: ta človek je vsega sposoben; sposoben je narediti kakršnokoli hudobijo ◊ jur. poslovno sposoben ki lahko samostojno sklepa pravne posle; pravdno, oporočno sposoben; sam.: sposobni uspejo ♪
  24.      sposóbnež  -a m (ọ̑) ekspr. sposoben človek: za tako delo so potrebni sposobneži ♪
  25.      sposóbnost  -i ž (ọ́) lastnost, značilnost, potrebna za opravljanje kake dejavnosti: imeti, pridobiti kako sposobnost; poznam njegove sposobnosti; prilagoditi pouk sposobnostim učencev / tedaj je pokazal svoje sposobnosti; to presega moje sposobnosti / delovna, strokovna, vozniška sposobnost; duševne, telesne sposobnosti; pridobljene, prirojene sposobnosti / povečati proizvodne sposobnosti tovarne / kreditna sposobnost lastnost koga, ki glede na svoje dohodke, premoženje lahko najame kredit ◊ fiz. adsorpcijska sposobnost oglja; fot. ločilna sposobnost filma sposobnost filma glede na to, kako goste črte se na njem še razločujejo; jur. poslovna sposobnost sposobnost samostojno sklepati pravne posle; pravna sposobnost sposobnost biti nosilec pravic in obveznosti ♪

   47.039 47.064 47.089 47.114 47.139 47.164 47.189 47.214 47.239 47.264  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA