Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ni (46.139-46.163)


  1.      slepílka  -e [lk in u̯k] ž (ȋ) knjiž. 1. ženska, ki koga slepi, zaslepljuje: bila je nevarna slepilka 2. nav. mn. priprava, ki zlasti konjem od strani zaslanja oči, da se ne plašijo; plašnica: nadeti konju slepilke ♪
  2.      slepílo  -a s (í) nav. ekspr. 1. kar koga slepi, zaslepljuje: obvarovati mladino pred slepili; taka demokracija je le politično slepilo // preveč optimistična predstava, ki ne ustreza resnici: predajati se slepilom; slepila mladosti 2. na videz bleščeča stvar brez vsebine: te reklame so samo slepilo; ne mara za zunanji blišč in poceni slepila ● zastar. zračno slepilo fatamorgana ♪
  3.      slepítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od slepiti: slepitev s praznimi besedami ♪
  4.      slepíti  -ím nedov., slépi (ȋ í) 1. s svojo svetlobo povzročati, da kdo (skoraj) ne vidi: z roko si je pokrila oči, ker jo je slepila luč; žarometi nas slepijo / bliski so slepili oči; močna svetloba slepi / solze so jo slepile 2. ekspr. povzročati, da kdo ne more razsodno misliti, presojati: jeza, strast ga slepi; prevelika ljubezen do otrok mater slepi 3. ekspr. z govorjenjem, ravnanjem povzročati, da ima kdo o kaki stvari mnenje, ki ne ustreza resnici: mene ne boš slepil; slepila sta se, da hčerina bolezen ni nevarna / ni se slepil, da bo obljubljeno z lahkoto uresničil / slepiti koga s prijaznimi besedami ● knjiž. megla slepi cestne svetilke zaradi megle slabo svetijo; star. znala je slepiti fante pridobivati si njihovo ljubezensko naklonjenost slepèč -éča -e: slepeč se, da ni več bolan, se je nehal zdraviti; slepeči žarki; slepeča svetloba; prisl.: slepeče se je zabliskalo; slepeče bel sneg ♪
  5.      slepív  -a -o prid. (ȋ í) redko slepilen, slepljiv: slepiva svetloba / ni si delal slepivih sklepov ♪
  6.      slepljênje  -a s (é) glagolnik od slepiti: preprečevati slepljenje nasproti vozečih avtomobilov / vse to je le slepljenje samega sebe; slepljenje in goljufanje lahkovernih ljudi ♪
  7.      slepljív  -a -o prid. (ȋ í) ki slepi, zaslepljuje: slepljiva luč / slepljiv videz sreče slepljívo prisl.: lažnivo in slepljivo govoriti; slepljivo bele stene ♪
  8.      slepomíšenje  -a s (ȋ) glagolnik od slepomišiti: dovolj mi je tvojega slepomišenja / govoril je brez slepomišenja odkrito, naravnost ♪
  9.      slepomíšiti  -im nedov. (í ȋ) ekspr. neodkrito govoriti, ravnati: cenimo jo, ker ne slepomiši; ne slepomiši, povej, kaj želiš ♪
  10.      slepomíškanje  -a s (ȋ) slepomišenje: ne maram slepomiškanja, zato bom takoj povedal resnico ♪
  11.      sleporojèn  tudi sleporôjen -êna -o prid. (ȅ é; ó é) ki se rodi slep: sleporojen otrok; sam.: operacije sleporojenih ♪
  12.      slepóst  tudi slépost -i ž (ọ̑; ẹ́) lastnost, stanje slepega: zaradi sleposti je postal telefonist; prirojena slepost / ekspr. iz njega govorita ljubosumnost in slepost / ekspr. v svoji sleposti ni spregledal njihovih slabih namenov ♪
  13.      slepôta  -e ž (ó) lastnost, stanje slepega: delna, popolna slepota; prirojena slepota; povzročitelj, vzrok slepote / takrat se ga je že lotevala slepota / ekspr. zaradi svoje slepote je bil marsikdaj zelo krivičen / ekspr. izrabili so njihovo politično slepoto ∙ kurja slepota zmanjšana sposobnost za videnje v mraku ♦ med. barvna slepota nesposobnost za zaznavanje barv, zlasti rdeče in zelene; snežna slepota kratkotrajna oslepitev zaradi močnega bleščanja; vet. mesečna slepota očesna bolezen kopitarjev z vnetnimi spremembami v notranjosti zrkla ♪
  14.      sléz  -a m (ẹ̑) bot. dlakava rastlina z deljenimi listi in rožnatimi, vijoličastimi ali belimi cveti, Althaea: slez že cvete / navadni, srhkodlakavi slez ♪
  15.      slezéna  -e ž (ẹ̑) zastar. vranica: otekla slezena ♪
  16.      slezénovec  -vca m (ẹ̑) bot. divja ali okrasna rastlina z dlanastimi listi in belimi, rdečimi ali rožnatimi cveti, Malva: slez in slezenovec / gozdni, ostrolistni slezenovec ♪
  17.      slíčica  -e ž (ȋ) nav. ekspr. manjšalnica od slika: nalepiti sličico na lepenko; zbira sličice nogometašev ♦ film. del filmskega traku z enim posnetkom ♪
  18.      slíčiti  -im nedov. (í ȋ) zastar., z dajalnikom biti podoben, spominjati na kaj: novi čevlji ne sličijo lanskim / sličil je dedu / poslopje je sličilo palači ♪
  19.      slíka  -e ž (ȋ) 1. likovna upodobitev česa z barvami, navadno umetniška: delati, končati sliko; dobra, lepa slika; slika cvetočega drevesa; deček na sliki je kot živ / abstraktna slika; oljnata slika; stenska, stropna slika; slika na steklu // delo, izdelek s tako upodobitvijo: po stenah visijo slike; obesiti, sneti sliko / dati sliko v okvir / kupiti Jakopičevo sliko ki jo je naslikal Jakopič 2. upodobitev česa, zlasti v knjigi, časopisu: za otroške knjige so primernejše barvne slike; slika na naslovni strani; slike in besedilo; v učbeniku je veliko slik / izrezovati slike iz starih koledarjev / kot opozorilo v tekstu glej, primerjaj sliko št. 8 3. upodobitev česa, nastala na osnovi delovanja svetlobnih žarkov na snov, občutljivo za svetlobo: izdelati, povečati sliko; skupinska slika / album slik; gladek, nazobčan rob slike // upodobitev česa, nastala s pomočjo kakega tehničnega sredstva: projicirati sliko na platno, steno / filmska, televizijska slika; rentgenska slika prsnega koša 4. s prilastkom bistvene, navadno z vidom zaznavne lastnosti, značilnosti zunanjega sveta: po potresu se je povsod kazala enaka slika: porušene hiše, prestrašeni ljudje; sliko slapa si je hotel vtisniti v spomin 5. s prilastkom pojavne lastnosti, značilnosti česa, kot jih določa prilastek: slika stanja, ki jo je podal, ni prava; knjiga je le približna slika trpljenja v taborišču / publ. slika položaja se je spremenila položaj 6. navadno s prilastkom kar nastane v zavesti kot posledica obnovitve česa vidnega, doživetega: pred očmi so se mu pojavljale neprijetne slike iz preteklosti; rada je v spominu obujala slike iz otroštva // knjiž. kar nastane v zavesti kot posledica izkušenj, védenja, miselne ali čustvene dejavnosti; predstava: imeti, ustvariti si pravo sliko o čem 7. gled. vsebinsko, časovno in prostorsko zaokrožen del gledališke predstave: arija iz druge slike prvega dejanja; drama v sedmih slikah ● ekspr. ti si pa slika posebnež; šalj. gasilska slika skupinska slika; zastar. gledati gibljive slike (umetniško) delo iz slik na filmskem traku; film; ekspr. hči je prava slika svoje matere zelo ji je podobna; imeti jasno sliko o čem pravilno, dobro kaj poznati ◊ film., rad. slika (na zaslonu, platnu) se preliva; podložiti sliko; negibna slika besedilo, risba ali fotografija (na zaslonu, platnu), ki med predvajanjem miruje; fiz. navidezna slika; prava slika ki nastane v presečišču podaljškov žarkov in jo lahko opazujemo z očesom ali na zaslonu, ki prestreže svetlobo; fot. razviti slike; ostra slika na kateri je posneti predmet, pojav jasno, razločno viden; gled. živa slika prizor, v katerem se igralci ne gibljejo in ne govorijo; lit. slika pripovedna enota kot del pripovednega dela v prozi; zlasti v drugi polovici 19. stoletja zelo kratko pripovedno delo v prozi, ki navadno objektivistično prikazuje kak dogodek; mat. narisati sliko funkcije; med. krvna slika; meteor. vremenska slika; rad. poslati sliko po linku; mešalec slike; rel., um. votivna slika narejena, podarjena zlasti kaki cerkvi zaradi zaobljube; šol. tabelska slika kratek in pregleden zapis učne snovi, ki nastaja med poukom na tabli; tisk. dvokolonska slika; um. senčna slika liki, ki nastanejo s projekcijo sence predmeta na zaslonu ♪
  20.      slíkanje  -a s (ȋ) glagolnik od slikati: slikanje portretov; potrebščine za slikanje; risanje in slikanje / ukvarjati se s slikanjem / fotografski aparat je pripravljen za slikanje; slikanje iz zraka / rentgensko slikanje / pisateljevo slikanje kmečkega življenja ♦ lit. zvočno slikanje pesniško izražanje z glasovnimi figurami; muz. tonsko slikanje posnemanje naravnih zvokov v glasbi ♪
  21.      slikár  -ja m (á) 1. kdor upodablja z barvami, navadno umetniško: sliko je naslikal zelo znan slikar; razstava mladega slikarja / slikar portretov / akademski slikar; slikar amater; slikar impresionist / pog. na stenah so viseli nizozemski slikarji njihove slike ∙ knjiž. bil je dober slikar ljudi in življenja opisovalec ♦ um. naivni slikar slikar, navadno brez akademske izobrazbe, ki ne upošteva realnih, razumskih razmerij med likovnimi sestavinami; slikar akvarelov; slikar krajinar 2. obrt. kdor se poklicno ukvarja s slikanjem, beljenjem sten: stanovanje bo pobelil slikar ♪
  22.      slikaríja  -e ž (ȋ) ekspr. slikarstvo: ukvarjati se s slikarijo / na steno so obesili nekaj modernističnih slikarij slik; stropno slikarijo je poškodoval potres slike na stropu; freske ♪
  23.      slikárka  -e ž (á) ženska, ki upodablja z barvami, navadno umetniško: znana slikarka; slikarka portretov / akademska slikarka ♪
  24.      slikárna  -e ž (ȃ) obrat za poslikavo: slikarna v keramični tovarni ∙ zastar. slikar ima svojo slikarno svoj atelje ♦ gled. delavnica za poslikavo kulis ♪
  25.      slikárski  -a -o prid. (á) nanašajoč se na slikarje ali slikarstvo: slikarska razstava; kiparska in slikarska dela / ima poseben slikarski dar; knjiž. iskati nov slikarski izraz / slikarska akademija, šola / slikarska tehnika, umetnost / slikarski čopič; slikarske barve; slikarsko platno, stojalo / izučiti se slikarske obrti ♦ geom. slikarska perspektiva centralna projekcija na eno samo projekcijsko ravnino; gled. slikarska delavnica delavnica za poslikavo kulis; um. slikarska kolonija organizirano krajše skupno bivanje in delo slikarjev slikársko prisl.: slikarsko okrašene začetne črke; slikarsko zanimiv motiv ♪

   46.014 46.039 46.064 46.089 46.114 46.139 46.164 46.189 46.214 46.239  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA