Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ni (44.114-44.138)


  1.      robótika  -e ž (ọ́) veda o robotih in njihovi uporabi: razvoj robotike / zakoni robotike ♪
  2.      robótski  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na robote: robotski mehanizem; robotsko ohišje / brati robotske zgodbe / to ni človeško, ampak robotsko ravnanje ♪
  3.      robováti  -újem nedov. (á ȗ) zastar. biti suženj: roboval je, dokler ga niso osvobodili / svobodni ljudje nočejo robovati; robovati tujcem služiti ♪
  4.      robústen  -tna -o prid., robústnejši (ȗ) 1. ki zaradi izredne telesne razvitosti deluje nerodno, okorno: robusten moški; z leti je postal robustnejši / samice so manj robustne od samcev / robustno telo // ki zaradi velikosti, nesorazmernih oblik ne deluje estetsko: robusten fotelj; robustno ogrodje; robustna vozila / izdelava je preveč robustna 2. ki v odnosu do ljudi ne kaže rahločutnosti, obzirnosti: bil je nekoliko robusten; robustno dekle / biti robustne narave // ki ne vsebuje, izraža rahločutnosti, obzirnosti: robustno ravnanje / robusten glas / na sebi ima nekaj zdravega, robustnega robústno prisl.: robustno izdelan avtomobil ♪
  5.      robústnost  -i ž (ȗ) lastnost, značilnost robustnega: kljub robustnosti je lokomotiva zelo hitra / njegove robustnosti so že vajeni ♪
  6.      rócker  -ja [rok-] m (ọ̄) 1. pripadnik mlajše generacije, ki se navdušuje za rockovsko glasbo, oblečen navadno v jeans: rockerji so izzvali pretep 2. rockovski glasbenik: glasba znanega rockerja ♪
  7.      ročáj  -a m (ȃ) 1. del priprave, zlasti posode, namenjen za držanje z rokami: prijeti za ročaj; bakeliten, kovinski, lesen ročaj; ročaj lonca, skodelice; ročaj noža; ročaj pri kovčku, torbici; svečnik z ročajem / lopata se je snela z ročaja držaja / zabosti nož v kaj do ročaja 2. manjša priprava za držanje, oprijemanje: potniki so se držali za ročaje / redko brv brez ročajev držajev ∙ redko udoben naslanjač z ročaji z naslonjalom za roke ♦ šport. konj z ročaji telovadno orodje z ročaji za gimnastične vaje, preskoke ♪
  8.      rôček  -čka m (ō) manjšalnica od roč: skodelica z oškrbljenim ročkom ♪
  9.      rôčen  -čna -o prid. (ō) nanašajoč se na roko: ročne in nožne mišice; ročna spretnost / invalidski voziček na ročni pogon; ročno in strojno izdelovanje / ročni delavec; ročna prtljaga; ročna torbica; ročne in stenske ure; potegniti ročno zavoro; ženska ročna dela ročno izdelane vezenine ali pletenine; ročno orožje / ročna lekarna ♦ gled. ročna lutka lutka, ki se natakne na prste roke; teh. ročne komande; tisk. ročni stavek rôčno prisl.: ročno delati, prati; sam.: žarg., avt. potegniti ročno ročno zavoro ♪
  10.      ročíca  -e ž (í) 1. manjšalnica od roka: otroci so od veselja krilili z ročicami / ekspr. še dolgo je videl njeno ročico, ki mu je mahala v pozdrav 2. podolgovat, na enem koncu pritrjen del priprave, stroja, s katerim se sproži, uravnava delovanje te priprave, stroja: premaknil je ročico in vrata so se odprla; pritisniti na ročico izplakovalne priprave; ročica krmila / stikalna ročica // tak del, s katerim se kaj poganja, vrti: natakniti, odviti ročico pri mlinčku; hitro vrteti ročico; ročica lajne, mesoreznice / pogonska ročica // podolgovata priprava na gramofonu, ki omogoča drsenje gramofonske igle po gramofonski plošči: premakniti ročico na ploščo / gramofonska ročica 3. nav. mn. vsak od dveh podolgovatih delov, nastavkov naprave za držanje, prijemanje: prijel je za ročice samokolnice in odpeljal; opirati se na ročice pri plugu 4. agr. vsak od štirih količev, ki se vtaknejo v oplen, za oporo ob straneh voza: tesati ročice; nasaditi lojtrnice na ročice; zadnji ročici sta se zlomili ● knjiž. ročica kovčka ga je rezala v roko ročaj, roč; z ročico kaj dvigniti z vzvodom; ročica naslanjača naslonjalo za roke ◊ avt. menjalna ali prestavna ročica za spreminjanje položaja zobnikov v menjalniku; fiz. ročica (sile) razdalja med osjo telesa in premico sile, ki deluje nanj; grad. ročica krajši poševni tram, navadno v ostrešju, ki, uprt v pokončni tram, podpira vodoravnega; strojn. ročica del batnega stroja, ki veže ojnico z gredjo; teh. naravnalna, natična ročica; vrtn. listi in ročice rastline vitice ♪
  11.      ročíčen  -čna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na ročico: ročični držaj / ročični pogon / ročična gred gred, na kateri je ročica ♦ teh. ročični mehanizem mehanizem, katerega glavna sestavna dela sta ročica in ojnica; ročična stiskalnica stiskalnica z ročičnim mehanizmom ♪
  12.      ročín  -a m (ȋ) zgod., v stari Avstriji zbirka listin s privilegiji deželnega plemstva: vsebina ročina / deželni ročin ♪
  13.      rôčka 1 -e ž (ȏ) 1. posoda z ročajem, dulcem, pokrovčkom, zlasti za nalivanje, kuhanje: odstaviti ročko na rob štedilnika; točiti čaj iz ročke v skodelice; emajlirana, keramična, porcelanasta ročka; trebušasti ročki s kavo in mlekom / čajna, kavna ročka // vrču podobna posoda: prinesti umivalnik in ročko s toplo vodo; natočiti pivo v ročko v vrček / spili so ročko jabolčnika 2. ploščata, zaprta posoda za tekočine: naliti kurilno olje v ročko ◊ šport. telovadno orodje, sestavljeno iz droga in dveh težkih, navadno kovinskih plošč na koncih ♪
  14.      rôčkica  -e ž (ȏ) ekspr. manjšalnica od ročka, posoda: naliti žganje v ročkico ♪
  15.      ród  -ú tudi -a m, daj., mest. ed. rôdu tudi ródu; mn. rodóvi (ọ̑) 1. skupnost ljudi, potomcev istega prednika: nadaljevati rod; tam živi zdaj drug rod; to je zdrav rod; začetnik rodu / z njim je rod izumrl on je bil zadnji član rodu 2. navadno s prilastkom stopnja sorodstva: potomci do petega rodu / rod po materini strani // ljudje določene stopnje sorodstva: posledice so se pokazale že pri drugem rodu 3. značilnost glede na prednike a) s sorodstvenega stališča: biti ponosen na svoj rod / pri vzreji živali je pomemben tudi rod b) s socialnega stališča: pri ženitvi se ni oziral na dekletovo bogastvo in rod; materin kmečki rod / biti plemiškega rodu; biti po rodu kmet c) s prilastkom z narodnostnega, krajevnega stališča: njegov dolenjski rod; biti ponosen na svoj slovenski rod / biti francoskega rodu / po rodu je Celjan, Slovenka, s Štajerskega 4. navadno s prilastkom ljudje približno iste starosti, ki živijo v istem času in imajo podobne interese ali nazore: mladi rod bo nadomestil prejšnjega; igralec starejšega rodu; mlajši rod pesnikov / novi gledališki, literarni rod / ti otroci so že četrti rod izseljencev; trije rodovi zdravnikov v rodbini // ljudje istega časa: sedanji rod teh stvari ne pozna; rod, ki je doživel vojno // čas, doba približno tridesetih let: razmere so se spremenile šele čez dva rodova / pog. to je bilo za en rod nazaj v prejšnjem rodu 5. vznes. narod: ljubiti svoj rod; bojevati se za dom in rod 6. nav. ekspr., s prilastkom ljudje: mlajši rod rad pleše; tam prebiva srečen rod // z oslabljenim pomenom izraža celoto bitij, kot jo določa prilastek: človeški rod; ves gadji rod pika; ptičji rod se vrača z juga 7. voj. del armade glede na svojo oboroženost, opremo, dejavnost: v spopadih so sodelovali vsi rodovi; v kateri rod bo novinec dodeljen / rod vojske 8. biol. sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od družine: imenik rastlinskih rodov na slovenskem ozemlju; znaki rodu ● ekspr. rod za rodom hodi tja že dolgo hodijo ljudje tja; zastar. ti žarki so istega rodu kot oni iste vrste; star. trta že odganja in če ne bo toče, bo nekaj roda pridelka; star. še žival brani svoj rod mladiča, mladiče; ekspr. kip že dolge rodove stoji v veži zelo dolgo; iz roda v rod ekspr. kmet je bil iz roda v rod navezan na zemljo vedno; ljudske pesmi so se širile iz roda v rod starejši so te pesmi naučili mlajše; ekspr. obrt je prehajala v hiši od rodu do rodu od staršev so jo prevzemali otroci; ta bolezen je pri njih v rodu se pri potomcih pogosto pojavlja; star. biti (si) v rodu v sorodu; star. štajerski rod je rad vesel Štajerci; star. ženskega rodu ni maral žensk ◊ agr. rezati mladiko na rod tako, da se doseže zaželena rodnost; biol. nespolni nespolno se plodeča generacija pri rastlinah in živalih s prerodom, spolni rod spolno se plodeča generacija pri rastlinah in živalih s prerodom; meteor. rod oblakov oblaki podobne oblike na isti višini; rel. otroci Abrahamovega rodu Judje; zgod. rod skupnost ljudi v rodovno-plemenski družbi, ki so v krvnem sorodstvu; prim. rodom ♪
  16.      ród  -a -o prid. (ọ̑ ọ́) nar. 1. nemasten, pust: rodo meso / rodi žganci nezabeljeni 2. nerodoviten, slab: roda zemlja ● nar. kruh je bil preveč rod suh, trd; star. roda koža na rokah hrapava, raskava ♪
  17.      rodbína  -e ž (í) 1. skupina ljudi, ki jih vežejo sorodstvene vezi: njihova rodbina je že stara; ta bolezen je pogosta v njeni rodbini; zadnji potomec plemenite rodbine; član rodbine / obiskal je vso rodbino 2. zastar. družina: v ta kraj se je preselilo nekaj tujih rodbin / vzdrževati rodbino ♪
  18.      rodbínski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na rodbino: rodbinsko premoženje / rodbinska grobnica / rodbinski grb; rodbinsko ime priimek / rodbinski oče ♦ jur. rodbinsko pravo pravo, ki ureja pravna razmerja med družinskimi člani ♪
  19.      róden  -dna -o prid. (ọ̄) raba peša 1. domač, rojsten: zapustiti rodni kraj; opisovati rodno mesto / rodna dežela 2. ki ima bistvene lastnosti, značilnosti glede na krvno sorodnost; pravi: nima rodne sestre; skrbel je zanj kot rodni oče / rodnega brata je izdal lastnega; niti rodni otroci bi ji ne mogli tako streči ● vznes. zapustiti rodno grudo domači kraj, domovino; ekspr. spremenil se je, da ga rodna mati ne bi spoznala zelo se je spremenil ♪
  20.      rôden  -dna -o prid. (ó) 1. ki rodi, daje plodove, sadeže: rodni grmi črnega ribeza; nekateri trsi so še rodni; nega mladega rodnega drevja 2. ki ima pogoje za (dobro) uspevanje rastlin; rodoviten: kultivirati svet in ga delati rodnega; povečati rodne površine // ki dobro obrodi: rodne sorte jablan 3. knjiž. sposoben (o)ploditve; ploden: rodna ženska; upajo, da jih bo zdravilo naredilo rodne / rodne sposobnosti ● nar. rodna letina bogata, obilna ◊ agr. rodni les poganjek ali vejica s cvetnimi brsti; rodna mladika; rodno leto leto, v katerem sadno drevje normalno ali bogato obrodi; anat. rodne žleze spolne žleze; med. rodna doba ženske ♪
  21.      ródij  -a m (ọ́) kem. redka, trda žlahtna kovina bele barve, element Rh: uporaba rodija v elektrotehniki; rodij in platina ♪
  22.      rodílen  -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na roditev, rojevanje: porodnišnica kot rodilna ustanova / ekspr. zemlji se je vrnila njena rodilna moč rodovitnost ♪
  23.      rodílo  -a s (í) nav. mn., biol. spolni organ, ki je udeležen pri razvoju plodu in porodu: vnetje rodil; rodila in plodila ♪
  24.      ródina  -e ž (ọ̑) knjiž. domača zemlja, domačija: Golobje nad hišo gorečo omamljeni krožijo, moje misli nad rodino pusto osamljene tožijo (O. Župančič) ♪
  25.      rodíšče  -a s (í) zastar. 1. rojstni kraj: rad se vrača v svoje rodišče 2. vir, izvor: odprta gnojišča so rodišča nalezljivih bolezni ♪

   43.989 44.014 44.039 44.064 44.089 44.114 44.139 44.164 44.189 44.214  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA