Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ni (41.864-41.888)



  1.      púh 2 -a m () 1. močen sunek zraka: puh ga je vrgel na tla / ognjeni puh; puh eksplozije, strele // zamolkel glas ob takem sunku: slišati puh / puhi lokomotive 2. izdih zraka, pri katerem se zaprte ustnice hitro, sunkovito odprejo: njegov puh je otroka prestrašil; pih in puh / kadil je pipo in v puhih izpuščal dim 3. star. dah, zadah: po sobi je udaril vinski puh
  2.      púhalica  -e ž (ū) nar. plaz suhega snega, ki se v gostem oblaku razprši po zraku; pršni plaz: veter je povzročal puhalice
  3.      puhálo  -a s (á) teh. priprava, ki daje, oddaja tok zraka v sunkih: puhalo je potiskalo zrak v zgorevalni prostor; puhalo za hlajenje stroja / kovaško puhalo; puhalo na motorni pogon // agr. cevasti del puhalnika: zamenjati puhalo
  4.      púhanje  -a s (ū) glagolnik od puhati: puhanje lokomotive / puhanje pare iz kotla / medvedje puhanje
  5.      púhast  -a -o prid. () nanašajoč se na puh1: puhasti piščanci / puhasta pernica / puhasta dlaka / ekspr. lahki puhasti oblaki / puhasta površina lista / puhasti sneg velike, rahle snežinke, ki nastanejo pri nizki temperaturibot. puhasti hrast hrast s puhasto dlakavimi mladimi poganjki, Quercus pubescens; puhasta breza breza, ki raste na šotnih in močvirnih tleh, Betula pubescens púhasto prisl.: puhasto dlakav
  6.      puhastolísten  -tna -o prid. () bot., v zvezi puhastolistno kosteličevje grm s po dvema cvetoma v socvetju in rdečimi strupenimi jagodami, Lonicera xylosteum
  7.      púhati  -am nedov. (ū) 1. v sunkih dajati, oddajati hiter, močen tok zraka, dima: meh je puhal ves dan; vlak puha in bruha iskre / puhati oblake dima // pojavljati se, nastopati v sunkih: iz vseh odprtin puha dušeča para / ekspr. vetrovi ledeno puhajo čez vrhove // ekspr. puhajoč se premikati: ladja je že ob svitu puhala iz zaliva 2. izdihavati zrak tako, da se zaprte ustnice hitro, sunkovito odpirajo: med igro glasno puhajo in pihajo / vola sta puhala vanj toplo sapo / ekspr. puhal je modre dime iz pipe in počasi pripovedoval; star. puhati cigarete, tobak kaditi / ekspr. od jeze je kar puhal 3. s sunkovitim izdihavanjem izražati nezadovoljstvo, sovražnost: mačka puha proti psu; medvedka je jezno puhala; ženska je puhala kot mačka // ekspr. puhajoč jezno govoriti: ti že pokažem, kaj se sme, je puhala in ga tepla puháje: počasi vstane, puhaje dim iz pipe; živali so se puhaje pognale iz votline puhajóč -a -e: črn dim puhajoč dimnik; puhajoča zver
  8.      púhavec  -vca m () ekspr. puhast ptičji mladič: puhavce hranita samec in samica / mladiči puhavci ◊ bot. puhasti hrast
  9.      púhec  -hca m () ekspr. manjšalnica od puh1: gosji puhec / puhec na bradi
  10.      púhek  -hka m () ekspr. manjšalnica od puh1: s puhkom pokriti mladiči / na bradi mu poganja prvi puhek
  11.      púhel  -hla -o [ǝ] prid. (ú) 1. ki je zaradi motenj v rasti redek, prazen: puhla kolerabica, repa / puhlo seme nekalivo 2. ekspr. ki ni dovolj gost, trdno sprijet: puhel sneg; zemlja je puhla 3. ekspr. notranje, duhovno prazen: puhle šale; tako življenje je puhlo / puhle besede / puhli formalisti ● ekspr. človek puhle glave človek, ki zelo malo ali nič ne ve
  12.      púhlica  in puhlíca -e ž (ú; í) 1. ekspr. besedna zveza, ki zaradi pogostne, nepristne rabe izgubi svojo vsebinsko vrednost: govoriti, uporabljati puhlice / časopisne puhlice / obrabljene, prazne puhlice / sprejel jih je s prijaznimi puhlicami 2. agr. rahla, rodovitna prst: saditi v puhlico / obdelovati puhlico
  13.      puhloglàv  in puhlogláv -áva -o prid. ( á; ) ekspr. ki zelo malo ali nič ne ve: puhloglav človek / puhloglavo govorjenje
  14.      puhloglávec  -vca m () ekspr. kdor zelo malo ali nič ne ve: smešiti puhloglavce
  15.      puhloglávost  -i ž (ā) ekspr. lastnost, značilnost puhloglavega človeka: napadati puhloglavost; puhloglavost mestnih gizdalinov
  16.      puhtênje  -a s (é) glagolnik od puhteti: puhtenje megle
  17.      pújs  -a m () 1. ljubk. prašič: v hlevu je krulil pujs; zaklati pujsa / pri klicanju pujs, na 2. nav. slabš. umazan človek, zlasti otrok: umiti moram tega pujsa / kot psovka ti pujs nemarni
  18.      pújsek  -ska m () 1. prašičji mladič: svinja in pujski ♦ vet. sesni pujsek 2. ljubk. prašič: zrediti debelega pujska / mamica, glej pujska 3. ekspr. umazan človek, zlasti otrok: sosedov fant je pujsek / kot nagovor umij se, pujsek
  19.      púkanje  -a s (ū) 1. glagolnik od pukati: pukanje lanu, repe 2. star. napuljene niti platna: zadelati špranje s pukanjem / pukanje za na rano pukanica
  20.      púkati  -am nedov. (ū) nar. puliti: pukati lan, repo / pukati nitke iz prta // trgati, cefrati: v zadregi je pukala rob predpasnika
  21.      púkel  -kla m (ú) nižje pog. grba: fant ima pukel že od rojstva / ekspr. pukel me boli hrbetpog., ekspr. tri otroke ima na puklu skrbeti mora za tri otroke; pog., ekspr. dobiti jih po puklu biti tepen; biti premagan
  22.      púklast  -a -o prid. (ú) nižje pog. grbast: majhen je in puklast / stara, puklasta ženica sključena, upognjena púklasto prisl.: drži se puklasto
  23.      pulárd  -a m () agr., nekdaj mlada pitana kokoš ali pitani skopljeni petelin: gojiti pularde / pečeni pulard
  24.      púlfer  -fra m (ú) nižje pog. smodnik: zažgali so sod s pulfrom ∙ nižje pog. ta prav gotovo ne bo iznašel pulfra ni posebno pameten, bister
  25.      púli  -ja m () tanjši pulover z visokim, navzdol zavihanim ovratnikom: obleči puli; volnen puli; fant v črnem puliju; krilo in puli

   41.739 41.764 41.789 41.814 41.839 41.864 41.889 41.914 41.939 41.964  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA