Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ni (41.239-41.263)


  1.      prízma  -e ž (ȋ) 1. geom. telo, ki ga omejujeta dva vzporedna, skladna mnogokotnika in plašč: izračunati prostornino prizme; višina prizme / četverostrana prizma; kvadratna prizma ki ima za osnovno ploskev kvadrat; pokončna prizma katere stranske ploskve stojijo pravokotno na osnovno ploskev; pravilna prizma ki ima za osnovno ploskev pravilni mnogokotnik ♦ fiz. (optična) prizma iz stekla ali druge prozorne snovi, ki se uporablja za lom ali razklon svetlobe 2. publ., s prilastkom način, izhodišče: prizma takratnega gledanja ne ustreza tej umetniški podobi / pogledati stvari skozi objektivno prizmo objektivno; ocenjevati kaj skozi prizmo današnjega okusa po današnjem okusu ♪
  2.      prizmátičen  -čna -o prid. (á) ki ima obliko prizme: prizmatična kabina; prizmatično poleno / prizmatična oblika ♦ min. prizmatični kristal ♪
  3.      prizmírati  -am nedov. in dov. (ȋ) les. z žaganjem obdelovati v obliki prizme z največjimi možnimi ploskvami: prizmirati hlod ♪
  4.      priznák  -a m (ȃ) knjiž. dodatni, razlikovalni znak: narediti, pripisati priznak ♦ zgod. manjši znak v grbu kot razlikovalni element med sicer enakima grboma ♪
  5.      priznánje  -a s (ȃ) 1. glagolnik od priznati: doseči, izsiliti priznanje; lažno priznanje; priznanje zločina / priznanje napak, poraza / priznanje ljubezni / priznanje neodvisnosti države / priznanje veljavnosti dokumenta / družbeno, javno, posebno priznanje; priznanje umetnika, njegovega dela ♦ jur. izvensodno priznanje ki ni podano pred sodnikom, pred katerim teče pravda 2. kar dokazuje mnenje, da je kdo pomemben, zaslužen: dobiti, podeliti priznanje; zaslužiti si priznanje; za film je prejel najvišja priznanja; priznanje za delo ♪
  6.      priznáti  -znám dov. (á ȃ) 1. z besedo, kretnjo izraziti, da je osebek storilec tega, česar je obdolžen: obtoženec je dejanje priznal; priznati krajo, zločin; priznal je, da je zažgal hišo; priznati po mučenju / priznam, da sem to storil // strinjati se, da kako dejstvo pri osebku v resnici obstaja: priznati napako, poraz; ni hotel priznati, da tega ne zna; odkrito si priznati nesposobnost / moram priznati, da tega ne vem / priznati očetovstvo // narediti, da kako osebno dejstvo izve kdo drug: priznal ji je ljubezen; drug drugemu sta priznala strah 2. izraziti, imeti prepričanje, da kaj je, obstaja: priznati eksistenco boga; prizna samo to, kar fizično zaznava / ne prizna potrebe po duhovnosti // izraziti mnenje, da kako pozitivno dejstvo obstaja pri kom: priznati komu prvenstvo v čem; priznati mu spretnost pri reševanju problemov; treba mu je priznati, da je prizadeven ∙ ekspr. priznati komu mesto, ki mu gre pravilno, ustrezno koga oceniti, ovrednotiti 3. izraziti strinjanje z zakonitostjo, veljavnostjo česa: priznati novo državo, vlado; priznati spremenjeno mejo / priznati izpit, spričevalo; priznati učbenik / priznati kak nauk / priznati avtoriteto koga // izraziti mnenje, da je kdo pomemben, zaslužen: priznati umetnika / priznati umetniško delo 4. izjaviti, da je kdo upravičen do česa: priznati delavcu dodatek za ločeno življenje / priznati narodu pravico do samoodločbe 5. v zvezi z za izjaviti, da je kdo to, kar izraža določilo: priznal ga je za sina / priznati kaj za dobro, pravilno priznán -a -o 1. deležnik od priznati: priznana tatvina; v določeni družbi priznane vrednote; učbenik uradno ni priznan ♦ šol. priznana izobrazba izobrazba, ki se prizna na osnovi izkušenj brez ustreznega šolanja 2. ki ima ugled, veljavo: priznan strokovnjak; hotel s priznano kuhinjo / priznana oddaja ♪
  7.      priznávanje  -a s (ȃ) glagolnik od priznavati: priznavanje napak / vzajemno priznavanje diplom / priznavanje nujnosti, pravilnosti česa / namesto odobravanja in priznavanja je bil deležen nasprotovanja ♪
  8.      priznávati  -am nedov. (ȃ) 1. z besedo, kretnjo izražati, da je osebek storilec tega, česar je obdolžen: na zaslišanju so drug za drugim priznavali sodelovanje pri atentatu; priznavati zločine // strinjati se, da kako dejstvo pri osebku v resnici obstaja: priznavati napake; priznava, da tega ne ve / vedno je priznaval, da je bil njihov učenec // delati, da kako osebno dejstvo izve kdo drug: priznavali so dekletom ljubezen in jim obljubljali zakon; priznaval mu je svoje skrivnosti 2. izražati, imeti prepričanje, da kaj je, obstaja: ateisti ne priznavajo boga; priznava le fizični svet / prednosti tega predloga ne priznavajo // izražati mnenje, da kako pozitivno dejstvo obstaja pri kom: priznavati komu sposobnosti, zasluge; priznavajo mu, da je veliko storil zanje 3. izražati strinjanje z zakonitostjo, veljavnostjo česa: novega režima ne priznavajo vse države / priznavali so jim izpite na sorodni fakulteti / ne priznavajo nobene avtoritete / publ. letošnja moda priznava veliko stvari dovoljuje, dopušča // izražati mnenje, da je kdo pomemben, zaslužen: priznavati umetnika; vsi ga priznavajo in hvalijo / pravi humanizem priznava vsakega človeka ga upošteva / kritiki njegovo zadnje umetniško delo navdušeno priznavajo 4. izjavljati, da je kdo upravičen do česa: priznavati pokojnine ob določenih pogojih / priznavati narodu pravico, da sam odloča o sebi 5. v zvezi z za izjavljati, da je kdo to, kar izraža določilo: priznava ga za sina / priznava jo za zaveznico; priznava se za člana manjšinskega naroda / tega dela ne priznava za svoje priznavajóč -a -e: na pol priznavajoč krivdo; priznavajoče besede; prisl.: priznavajoče pokimati z glavo ♪
  9.      prizòr  -ôra m (ȍ ó) 1. del stvarnosti, dogajanja, kot ga kdo v trenutku vidi: opisati zanimiv prizor; pred seboj je zagledal nenavaden prizor; grozljiv, mučen, smešen prizor; prisrčen prizor iz družinskega življenja // navadno s prilastkom del stvarnosti sploh: upodabljanje lovskih, živalskih prizorov; prizor pretepa; rad opisuje prizore iz narave, taborišča 2. najmanjša vsebinska enota odrskega dela, določena navadno s spremembo števila istočasno nastopajočih oseb: napisati, zaigrati prizor; ponoviti prizor umiranja; osrednji, zaključni prizor; prizor iz drugega dejanja opere; spremeniti vrstni red prizorov / filmski prizori; evfem. v filmu je veliko posteljnih prizorov ki prikazujejo spolno občevanje ♦ gled. množični prizor v katerem nastopa množica ljudi ♪
  10.      prizôrček  tudi prizórček -čka m (ȏ; ọ̑) nav. ekspr. manjšalnica od prizor: opisati šaljiv prizorček; prizorček iz družinskega življenja / lutkovni prizorček; zaigrali so jim dva vesela prizorčka iz igrice ♪
  11.      prizoríšče  -a s (í) kraj, prostor, kjer se dogaja gledališko, filmsko delo: osvetliti prizorišče; spremeniti prizorišče s kulisami; igralec pride, stopi na prizorišče; likovna oprema prizorišča / prizorišče drugega dejanja je grajska dvorana / filmsko, lutkovno prizorišče // publ., navadno s prilastkom kraj, prostor, kjer se kaj dogaja sploh: odpeljati se s prizorišča požara; priti na prizorišče spopada / Pomurje je bilo letos spet prizorišče srečanja številnih izseljencev v Pomurju so se spet srečali številni izseljenci; prizorišče romana je Kras roman se dogaja na Krasu ∙ publ. mladi pisatelji so stopili na prizorišče so se začeli pojavljati, uveljavljati v javnosti; publ. oditi, umakniti se s političnega prizorišča ne ukvarjati se več s politiko ♪
  12.      prizvánjati  -am nedov. (ā) 1. zraven, spremljajoč zvoniti: blejanju ovc so prizvanjali zvonci 2. zvoneč naznanjati: prizvanjati k maši ● ekspr. zvonovi slovesno prizvanjajo zvonijo ♪
  13.      prizvòk  in prizvók -óka m (ȍ ọ́; ọ̑) 1. zvok, zven, ki navadno moteče spremlja določen osnovni zvok, zven: odpraviti, slišati prizvok; kovinski, nenavaden prizvok / v prizvoku njegovih besed je čutil užaljenost v glasu, s katerim jih je izgovoril 2. knjiž., navadno s prilastkom dodatna sestavina, značilnost: njegova izreka ima narečen, tuj prizvok; mesten prizvok v govoru in noši / govor z močnim čustvenim prizvokom zelo čustven govor; njegove besede imajo posmehljiv prizvok so nekoliko posmehljive; reči kaj s prizvokom moralne vzvišenosti moralno vzvišeno ∙ dati besedi poseben pomenski prizvok odtenek ♪
  14.      prizvonkljáti  -ám dov. (á ȃ) nav. ekspr. zvonkljajoč priti: ovce so prizvonkljale s planine / pastirji so z živino prizvonkljali domov / po cesti so prizvonkljali kolesarji zvonkljajoč se pripeljali ♪
  15.      priželéti  -ím dov., prižêlel; priželèn tudi priželjèn (ẹ́ í) star. zaželeti: priželel ji je vse dobro; priželela mu je smrt; tega nikomur ne priželim, je prehudo ♪
  16.      prižénjenec  -nca m (ẹ́) kdor se priženi: v tem kraju je veliko priženjencev ♪
  17.      prižéti  -žmèm stil. -žámem dov., prižmì prižmíte in prižêmi prižemíte; prižél; nam. prižét in prižèt (ẹ́ ȅ, á) stisniti (k sebi): mati je prižela otroka na prsi / močno jo je prižel in poljubil objel / prižeti k sebi, v objem / priželi so se k zidu, da jih stražar ne bi opazil prižét -a -o: biti prižet h komu; skrival se je, prižet ob drevo ♪
  18.      prižgáti  -žgèm dov., prižgál (á ȅ) 1. narediti, da kaj začne goreti: prižgati petrolejko, stenj, svečo; prižgati s tlečim ogljem, z vžigalico / prižgati komu cigareto; po kosilu si rad prižge pipo rad kadi pipo / prižgati ogenj / ekspr. noč je prižgala tisoč zvezd // narediti, da kaj začne svetiti: vstopil je v sobo in prižgal vse lestence; prižgati reflektorje; žarg. prižgati dolge luči; po vasi so se prižgale prve luči ♦ avt. prižgati meglenke 2. pog. vključiti, vklopiti: prižgati radijski, televizijski sprejemnik / prižgati motor 3. pri kuhanju, pečenju narediti, povzročiti, da se zaradi vročine kaj močno prime podlage in poškoduje: prižgati jed; meso se je v ponvi prižgalo ● publ. prižgati zeleno luč za kaj omogočiti, dati dovoljenje; ekspr. prižgala mu je plamen v srcu vzbudila ljubezen, naklonjenost; ekspr. ko se je prižgala zarja, so bili že na vrhu ob zarji prižgán -a -o: pustila je prižgan električni kuhalnik; prižgana cigareta; prižgana jed ♪
  19.      prižíg  -a m (ȋ) glagolnik od prižgati: prižig cigarete; prižig luči ♪
  20.      prižigálen  -lna -o prid. (ȃ) s katerim se prižiga: prižigalni plamen / prižigalna vrvica vžigalna vrvica ◊ fot. prižigalna zakasnitev čas med sprožitvijo fotografske kamere in vžigom žarnice v bliskovni luči ♪
  21.      prižíganje  -a s (ȋ) glagolnik od prižigati: mehanično prižiganje; prižiganje sveč / prižiganje in ugašanje signalne lučke ♪
  22.      prižígati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. delati, da kaj začne goreti: prižigati sveče; za razsvetljevanje so prižigali trske / prižigal je cigareto za cigareto kadil je // delati, da kaj sveti: ko gre spat, nič ne prižiga luči; prižigati in ugašati reflektorje; v mestu so se začele prižigati reklamne luči / ekspr. prižigajo se prve zvezde 2. pog. vključevati, vklapljati: prižigati tranzistor ● ekspr. prižigati kadilo komu, pred kom pretirano, navadno nezasluženo slaviti, poveličevati ga; ob prihodu Turkov so prižigali kresove s kurjenjem kresov so opozarjali, da se približujejo Turki; ekspr. v njenem srcu se je prižigalo upanje začenjala je upati ♪
  23.      pŕleščina  -e ž (ȓ) prleško narečje: poslušati prleščino / govoriti v prleščini ♪
  24.      pŕleški  -a -o prid. (ȓ) nanašajoč se na Prleke ali Prlekijo: prleški kmetje / prleško narečje ♦ gastr. prleška gibanica gibanica s skutnim nadevom ♪
  25.      prmèj  medm. (ȅ) pog. izraža podkrepitev trditve: pravica mora zmagati, prmej / v prislovni rabi za prmej ti obljubim, da bom prišel zagotovo ♪

   41.114 41.139 41.164 41.189 41.214 41.239 41.264 41.289 41.314 41.339  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA