Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ni (40.939-40.963)


  1.      prisíla  -e ž (ȋ) glagolnik od prisiliti ali prisiljevati: narediti prostovoljno, brez prisile; državna, fizična, pravna prisila // kar koga prisili, prisiljuje k čemu: ta nevarnost bo najboljša prisila za dobro gospodarjenje; sla po uživanju mamil mu je postala prisila ♪
  2.      prisílen  -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na prisilo: prisilni ukrepi; prisilna sredstva / prisilni udeleženci / določiti komu prisilno bivališče / prisilni jopič jopič z zelo dolgimi rokavi, zlasti za nemirne (duševne) bolnike; prisilni zakol zakol zaradi nevarnosti, da žival pogine ali da nastane gospodarska škoda; prisilna delavnica nekdaj zavod, v katerega so sodišča po prestani kazni oddajala delomrzne kaznjence; prisilna izselitev domačega prebivalstva ♦ jur. prisilna likvidacija stečaj; prisilna uprava do 1977 začasna uprava v gospodarski organizaciji, ki bi lahko prišla zaradi velikih nepravilnosti v stečaj; prisilno delo prva leta po 1945 delo kot sankcija za politične nasprotnike; psiht. prisilne misli, predstave misli, predstave, ki se zdijo človeku nesmiselne, a se jih ne more otresti; prisilna nevroza nevroza, ki jo povzročajo prisilne misli, predstave prisílno prisl.: prisilno asimilirati priseljence; prisilno preseliti ♪
  3.      prisíliti  -im dov. (í ȋ) s silo, pritiskom narediti, povzročiti, da kdo kaj naredi, dela, česar noče, ne želi: prisiliti koga k molku; prisiliti koga z orožjem, s palico; prisilili so ga, da je vse prodal / prisiliti koga v zakon // narediti, povzročiti, da kdo kaj naredi, dela sploh: s svojimi besedami ga je prisilil k razmišljanju; prisilil se je, da se ne bi tega spominjal / neznosne razmere so jih prisilile k uporu; slabost ga je prisilila, da je spet legel / ekspr. prisiliti reko, da žene turbine ● ekspr. prisiliti nasprotnika na kolena pokoriti, premagati ga prisíljen -a -o 1. deležnik od prisiliti: tega ni storil prostovoljno, bil je prisiljen 2. ki ne kaže resničnega razpoloženja: prisiljen smeh; prisiljene solze / njegova vljudnost je bila hladna, prisiljena 3. ki ni v skladu z logičnim, naravnim: prisiljene podobe, primere v pesmi; prisiljena izgovarjava / ta domneva se zdi prisiljena neutemeljena ● bil je prisiljen prositi za posojilo moral je; prisiljena reč ni dobra če mora kdo kaj storiti proti svoji volji, ima to navadno slabe posledice; prisl.: prisiljeno se smehljati; biti prisiljeno prijazen ♪
  4.      prisíljenec  -nca m (ȋ) 1. kdor je prisiljen kaj biti, delati: mnogi so se naveličali to poslušati, zlasti prisiljenci, kot sem bil jaz 2. redko vsiljivec, nadležnež: hotel je odpraviti prisiljenca, a se ni dal 3. nekdaj kdor mora po prestani kazni delati v prisilni delavnici: izpustiti prisiljenca na svobodo ♪
  5.      prisiljeválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na prisiljevanje: prisiljevalne metode / policija, sodstvo in drugi prisiljevalni organi ♪
  6.      prisiljevánje  -a s (ȃ) glagolnik od prisiljevati: s prisiljevanjem ne bodo veliko dosegli; ekonomsko, fizično prisiljevanje; načini prisiljevanja ♪
  7.      prisiljeváti  -újem nedov. (á ȗ) s silo, pritiskom delati, povzročati, da kdo kaj naredi, dela, česar noče, ne želi: prisiljevati koga k delu; prisiljeval jih je, da so izpolnjevali njegove zahteve // delati, povzročati, da kdo kaj naredi, dela sploh: pomanjkanje jih prisiljuje k varčevanju, da varčujejo; s hojo sem in tja se je prisiljeval, da ni zaspal ● ekspr. njegove pesmi ne obvezujejo in ne prisiljujejo dovolj niso dovolj prepričljive ♪
  8.      prisílnost  -i ž (ȋ) dejstvo, da je kaj prisilno: uspešnost učenja se je zaradi prisilnosti zmanjšala / prisilnost pravnih norm ● največja prisilnost ni zunanji svet, temveč pomanjkanje moralne moči prisila ♪
  9.      priskakováti  -újem nedov. (á ȗ) s skoki se približevati določenemu kraju, stvari: priskakovati in odskakovati priskakováje 1. deležnik od priskakovati: priskakovaje se bližati 2. nar. priložnostno ob drugem delu: ves dan je delala na polju, kuhala pa je priskakovaje ♪
  10.      priskledováti  -újem nedov. (á ȗ) ekspr. živeti pri kom na njegove stroške: predolgo je že gostoval in priskledoval v njegovi hiši / vse svoje življenje je priskledovala pri bogatih sorodnikih ♪
  11.      priskočíti  -skóčim dov. (ȋ ọ̑) 1. hitro stopiti h komu: priskočil je in ji pomagal pobirati; priskočila sta dva moža in ju ločila / priskočil je iz bližnje hiše in jo rešil prihitel, pritekel 2. navadno v zvezi priskočiti na pomoč pomagati: v stiski jim je vedno priskočil na pomoč / delovna organizacija mu je priskočila na pomoč pri nakupu stanovanja ● publ. priskočil si je zlato medaljo na tekmovanju v skokih je dobil ♪
  12.      priskŕba  -e ž (ȓ) glagolnik od priskrbeti: priskrba potrebščin ♪
  13.      priskrbéti  -ím dov. (ẹ́ í) biti uspešen v prizadevanju priti do česa: priskrbeti nadomestne dele; priskrbeti si delo, dovoljenje za graditev; priskrbel mu je potrdilo, vstopnice; priskrbeti premog / priskrbel mu je zdravnika ♪
  14.      priskrbováti  -újem nedov. (á ȗ) biti večkrat uspešen v prizadevanju priti do česa: priskrbovati informacije; priskrbovati komu vse, kar želi; žival si z lovljenjem priskrbuje hrano / te dni si priskrbujem ozimnico ♪
  15.      priskúta  -e ž (ȗ) 1. slabš. neprijeten, zoprn človek: še odgovoriti ni hotela tisti priskuti / kot psovka izgini, priskuta 2. knjiž. neprijetnost, zoprnost: kadar se je spomnil na dogodek, ga je obšla priskuta ♪
  16.      priskúten  -tna -o prid. (ú ū) ekspr. neprijeten, zoprn: priskuten človek / taki opravki so mi priskutni; imeti priskutne navade; že misel na to mi je bila priskutna // nenaraven, izumetničen: pozdraviti s priskutno vljudnostjo; priskutno govorjenje, vedenje priskútno prisl.: priskutno se smejati ♪
  17.      priskútiti  -im dov. (ú ȗ) nav. ekspr., z dajalnikom narediti, da se v kom vzbudi skrajen odpor: z neprimernimi pripombami so mu priskutili jed; vsak dan so jedli meso, da se mu je že kar priskutilo // narediti, da postane kaj komu neprijetno, zoprno: to mi je priskutilo branje časopisa; priskutiti komu službo; prazni pogovori so se ji priskutili; vsem v razredu se je priskutil / tako ravnanje mi ga je priskutilo ♪
  18.      priskútnost  -i ž (ú) ekspr. neprijetnost, zoprnost: priskutnost vsiljivega človeka / vztrajal je kljub priskutnostim, ki jih je moral prenašati // nenaravnost, izumetničenost: priskutnost govorjenja, vedenja ∙ ekspr. tožil in vzdihoval je do priskutnosti zelo ♪
  19.      prislánjanje  -a s (ā) glagolnik od prislanjati: tu prislanjanje koles ni prepovedano ♪
  20.      prislánjati  -am nedov. (ā) dajati, postavljati kaj v poševen, nagnjen položaj, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenaša na kaj: prislanjati kolo na ograjo, ob ograjo; mokre škornje je prislanjal k peči // dajati kaj v tak položaj, da se (z enim delom) dotika česa: glavo mu prislanja k prsim; ekspr. sonce se je prislanjalo na zgornji rob hribov / ekspr. nizke bajte so se prislanjale k visokim hišam so stale ob njih ∙ ekspr. spet prislanja uho na vrata prisluškuje prislánjati se knjiž. nepovabljen, nezaželen se pridruževati, prihajati kam: vse življenje se prislanja k tujim družinam ♪
  21.      prislòn  -ôna m (ȍ ó) 1. redko prislonitev: prislon lestve na zid 2. redko naslonjalo, naslonilo: opiral se je na prislon njenega stola 3. teh. del orodja, naprave, ob katerega se prisloni predmet, ki se obdeluje, meri: prislon pri kotniku ♪
  22.      prislòv  -óva m (ȍ ọ́) lingv. nepregibna beseda, ki označuje glagol, pridevnik, prislov glede na kraj, čas, način, vzrok: prislovi, predlogi, vezniki in medmeti / časovni, krajevni prislovi; količinski prislov; miselni prislov ki izraža razmerje govorečega do povedanega ♪
  23.      prislóven  -vna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na prislov: prislovne zveze // v zvezi prislovno določilo stavčni člen, ki določa povedek ali nekatere druge stavčne člene glede na kraj, čas, način, vzrok: prilastek in prislovno določilo / prislovno določilo časa, kraja ♪
  24.      prislúga  -e ž (ū) zastar. služabniki, služinčad: gospodar je s svojo prislugo stal na pragu ♪
  25.      prislúh  -a m (ȗ) 1. slušna zaznava brez stvarne podlage: imeti prisluhe in privide / ptičje petje je bilo samo prisluh / vsi ti šumi so ustvarjali prisluh šepetajoče melodije ∙ ekspr. saj nič ne poka, menda imaš prisluhe izraža podkrepitev trditve ♦ psiht. slušna zaznava, ki nastane zaradi možganskih ali duševnih motenj 2. glagolnik od prisluhniti: kratek prisluh / prisluh družbenim tokovom ♪

   40.814 40.839 40.864 40.889 40.914 40.939 40.964 40.989 41.014 41.039  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA