Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ni (36.189-36.213)



  1.      poenostávljenje  -a s () glagolnik od poenostaviti: poenostavljenje načina življenja; poenostavljenje procesa
  2.      poenôtenje  -a s () glagolnik od poenotiti: poenotenje knjižnega jezika; poenotenje načel, učne snovi / nasilno poenotenje je vzbudilo odpor
  3.      poénter  -tra m (ẹ́) lov. velik lovski pes bele barve z rumenimi, rjavimi ali črnimi lisami in kratko dlako: čistokrvni poenter
  4.      poét  -a m (ẹ̑) knjiž. pesnik: v tej pesmi opeva poet naravo; bil je velik poet in filozof / ekspr. poet ljubeznilit. lirski, socialni poet
  5.      poetáster  -tra m (á) knjiž. pesnikovalec, pesnikun: on ni poet, ampak le poetaster
  6.      poetésa  -e ž (ẹ̑) knjiž. pesnica: pesnitev znane poetese
  7.      poétičen  -čna -o prid. (ẹ́) knjiž. 1. pesniški: tvoj jezik je poetičen; uporabljati poetična sredstva / poetični zanos / to so njegovi prvi poetični poskusi / poetični psevdonim ♦ lit. poetični realizem realistična književnost z vzvišeno idejo, temelječo na čustvovanju ter brez ostre družbene kritike; poetična drama drama, navadno v verzih, z izrazitimi lirskimi prvinami; poetična licenca pesnikova pravica, da se zaradi metričnih zahtev oddalji od kakega jezikovnega pravila; taka oddaljitev, pesniška svoboščina 2. zelo čustven: globoka poetična duša / preveč poetičen je // ki vzbuja nežna, prijetna čustva: poetična pesem / poetična narava, pokrajina poétično prisl.: poetično občutena recitacija pesmi; sam.: dojemanje poetičnega
  8.      poétika  -e ž (ẹ́) 1. lit. nauk o bistvu in oblikah besedne umetnine: poetika in metrika ∙ knjiž. v delu izpoveduje avtor svojo poetiko svoj pesniški nazor, odnos do umetnosti // navadno v zvezi normativna poetika, do 18. stoletja nauk o pesniških pravilih, zvrsteh in oblikah: obravnavati poetiko / Aristotelova Poetika 2. do 1848 peti razred šestletne gimnazije: tudi poetiko je uspešno končal
  9.      poetizácija  -e ž (á) glagolnik od poetizirati: poetizacija človeka; poetizacija sveta / leposlovna poetizacija // kar je poetizirano: kljub vsem poetizacijam nas delo prepriča
  10.      poetizíranje  -a s () glagolnik od poetizirati: poetiziranje mu je bilo v veselje / poetiziranje življenja
  11.      poetizírati  -am nedov. in dov. () knjiž. 1. olepševati, idealizirati: pisatelj v romanu poetizira srednji vek; poetizirati življenje 2. nedov. pesniti, pesnikovati: v mladosti je tudi on poetiziral poetizíran -a -o: poetizirana biografija pisatelja
  12.      poétka  -e ž (ẹ̑) knjiž., redko pesnica: prebirati pesmi znane poetke
  13.      poetolóški  -a -o prid. (ọ̑) knjiž. pesniški: poetološka iskanja
  14.      poétov  -a -o prid. (ẹ̑) knjiž. pesnikov: poetov opus; poetovo življenje
  15.      poétski  -a -o prid. (ẹ̑) knjiž. pesniški: poetske stvaritve / poetski izraz, jezik / poetsko razpoloženje poétsko prisl.: pesnik je snov poetsko preoblikoval
  16.      poevrópiti  -im dov. (ọ̄ ọ̑) prilagoditi evropskemu načinu življenja in mišljenja: poevropiti prebivalce; posamezniki so se poevropili
  17.      poezíja  -e ž () 1. lit. literarno ustvarjanje, katerega izrazna oblika je pesem, pesništvo: gojiti poezijo; zgodovina poezije; poezija in proza // pesniška dela, pesmi: za poezijo značilni izrazi; pripraviti izbor poezije sodobnih pesnikov / avantgardna, ljubezenska poezija; izvirna in prevodna poezija / poezija med obema vojnama / ponatis Prešernovih Poezij 2. knjiž., nav. ekspr. čustvenost, lepota: v tem delu je veliko poezije; šepetal ji je besede, polne poezije / poezija zimske pokrajine ● ekspr. poslušati njen glas je prava poezija je zelo prijetno; je užitek; ekspr. on je čisto brez poezije resen, zadržan, tog; publ. pesnik je vstopil v poezijo v času med obema vojnama začel pesniti, se uveljavil kot pesnik
  18.      pofrancóziti  -im dov. (ọ̄ ọ̑) narediti kaj francosko: pofrancoziti sosednje prebivalce; priseljenci so se kmalu pofrancozili / pofrancoziti imena pofrancózen -a -o: pofrancozeni hrvaški plemič
  19.      pofúliti  -im dov., tudi pofulíla (ú ū) pog., ekspr. 1. vzeti, ukrasti: pofulil mu je denarnico; zavojček mu je pred nosom pofulil 2. v zvezi z jo naskrivaj oditi, pobegniti: pofulila sta jo, preden se je možakar vrnil
  20.      pogáča  -e ž (á) 1. boljši, navadno maslen kruh: jesti pogačo; odrezati kos pogače // etn. tak kruh, okrašen s svečami, rožami, zlasti ob poroki, rojstvu: krstna pogača; ženitovanjska pogača ∙ preg. zrno do zrna pogača, kamen na kamen palača ♦ gastr. jed iz kvašenega, umešanega ali krhkega testa z različnimi nadevi, pečena v plasteh 2. agr. stisnjena krma iz ostankov rastlinskih snovi, navadno v obliki kolobarja: dajati živini pogače / oljna pogača
  21.      pogáčica  -e ž (á) 1. manjšalnica od pogača: spekla je pogačice; odlomiti kos pogačice / skutina pogačica / pticam so vso zimo dajali lojene pogačice iz loja in mešanice zrnja 2. bot. gorska rastlina z rumenimi cveti in dlanasto deljenimi listi, Trollius europaeus: tod rastejo pogačice / kozja pogačica grm z belimi cveti v socvetju in rdečimi jagodami; brogovita 3. ploščata kost v kolenu: ob padcu si je poškodoval pogačico; pogačica in stegnenica
  22.      pogáčka  -e ž (á) nav. ekspr. manjšalnica od pogača: otroci so jedli pogačke; speči pogačko ◊ obrt. pogačke klekljana čipka, katere vzorec ima obliko zavitega traku
  23.      pogágati  -am dov. (ā) 1. krajši čas se oglašati z glasom ga: raca se je ustavila in pogagala 2. slabš. potopiti se, utoniti: v neurju so vsi pogagali / naj le pogagajo, lopovi
  24.      pogajálec  -lca [c tudi lc] m () kdor se pogaja: pogajalci bodo imeli težko delo; pogajalci za ceno / sestanek egiptovskih in izraelskih pogajalcev so odložili; vojaški pogajalci / zastar. oba pogajalca sta bila s pogodbo zadovoljna pogodbenika
  25.      pogájanje 1 -a s (ā) glagolnik od pogajati1: medsebojno pogajanje dejstev ♦ psih. učenje na osnovi pogojnih refleksov

   36.064 36.089 36.114 36.139 36.164 36.189 36.214 36.239 36.264 36.289  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA