Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ni (3.601-3.625)



  1.      mučeški  -a -o prid. () nanašajoč se na mučence ali mučenike: imeti mučeniški izraz / mučeniška ljubezen / mučeniška smrt vdano sprejeta nasilna smrt zaradi vere ali verskih, nravnih načel / vznes. prejeti mučeniško krono, palmo biti zveličan zaradi mučeniške smrti
  2.      mučeštvo  -a s () 1. rel. značilnost mučenca: priznano mu je bilo mučeništvo / razglasili so ga za svetnika zaradi mučeništva mučeniške smrti 2. ekspr. (dolgotrajno) veliko trpljenje, težko življenje: mučeništvo slovenskega naroda med vojno; sosedom je bilo znano mučeništvo njegove žene
  3.      mučílnica  -e ž () prostor, kjer se muči: odpeljati jetnike v mučilnico; pren., ekspr. šola naj ne bo mučilnica
  4.      muhálnik  -a [n tudi ln] m () priprava za odganjanje, pobijanje muh: imeti vejo za muhalnik; udariti, zamahniti z muhalnikom / redko stresti muhe iz muhalnika iz muholovca
  5.      múhovnik  -a m (ú) 1. redko muhalnik: sedel je za mizo in udarjal z muhovnikom 2. nar. socvetje moških cvetov na vrhu stebla koruze; lat: koruza že dela muhovnike ◊ bot. rastlina z dvema nasprotnima jajčastima ali srčastima listoma in zelenkastimi cveti v grozdastem socvetju, Listera
  6.      múkniti  -em dov.) nav. slabš., navadno z nikalnico spregovoriti, reči: niti besedice ni muknil / čeprav ga je bolelo, ni niti muknil
  7.      múksniti  -em dov.) slabš., navadno z nikalnico spregovoriti, reči: niti besede ne muksne / poslušal je in si ni upal niti muksniti
  8.      mucija  -e ž (í) kar se uporablja zlasti za polnjenje strelnega orožja; strelivo: dovažati municijo; primanjkuje topovske municije; municija za strojnice ♦ voj. manevrska municija ki se uporablja na vojaških vajah, slepi naboji
  9.      municíjski  in mucijski -a -o prid. (; í) nanašajoč se na municijo: municijski zaboji; municijsko skladišče ♦ navt. municijska komora prostor za municijo na vojni ladji; voj. municijski voz nekdaj vprežno vozilo za prevažanje streliva
  10.      municipálen  -lna -o prid. () 1. nanašajoč se na municipij: značilnosti municipalnih oblik / mesto kaže značilnosti municipalne ureditve srednjeveške mestne skupnosti 2. kniiž., redko mesten: ustroj južne Evrope je izrazito municipalen / municipalni uslužbenec
  11.      municipalizácija  -e ž (á) jur., v nekaterih državah prenos določenih splošno koristnih dejavnosti, služb ali podjetij v pristojnost mestne uprave: municipalizacija prevozov v mestih / nacionalizacija in municipalizacija zemlje
  12.      municípij  -a m (í) zgod., pri starih Rimljanih mesto z delno samoupravo: Pompeji so spadali k najbogatejšim municipijem // v srednjem veku mesto, ozemlje z delno samoupravo
  13.      musolíni  -ja m () žarg. šoferski brizganec: naročiti musolini
  14.      múšnica  -e ž () strupena goba, katere vidni del beta ima obroček, podzemni del pa je gomoljasto odebeljen: zastrupiti se z mušnicami; kukmaki in mušnice ♦ bot. panterjeva ali pegasta mušnica; rdeča mušnica; zelena mušnica
  15.      muzéjnik  -a m (ẹ̑) zool. hrošč, katerega ličinka uničuje zlasti v muzeju shranjene živali, rastline, Anthrenus museorum
  16.      nabijálnik  -a m () 1. nekdaj palica za nabijanje pušk ali topov: z nabijalnikom potisniti kroglo v cev 2. voj. nabojnik
  17.      nabirálnica  -e ž () 1. posoda, v kateri se kaj nabira: mlinček za kavo s stekleno nabiralnico 2. zastar. nabiralnik: vreči denar v nabiralnico / poštna nabiralnica
  18.      nabirálnik  -a m () 1. zaprta, navadno omarici podobna priprava z režo za oddajanje pisem, sporočil: nabiralnik praznijo dvakrat na dan; predloge in pripombe vrzite v nabiralnik / pisemski, poštni nabiralnik 2. star. zbiralnik: vodni nabiralnik ● žarg., žel. nabiralni vlak
  19.      nabirálništvo  -a s () zgod. gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z nabiranjem rastlin, sadežev, majhnih živali za hrano: nabiralništvo kot najstarejša oblika gospodarstva; lov in nabiralništvo
  20.      nabójnica  -e ž (ọ̑) 1. torbica za naboje, ki se nosi navadno ob pasu: zapel si je pas z nabojnicani 2. voj. trak iz nabojev, spojenih z gibljivimi členki; nabojnik: dolga nabojnica
  21.      nabójnik  -a m (ọ̑) voj. 1. trak iz nabojev, spojenih z gibljivimi členki: polniti strojnico z nabojnikom; nabojnik s petdesetimi naboji 2. priprava, navadno v obliki škatlice, za vlaganje nabojev v puško; magazin: izprazniti nabojnik // priprava, navadno v obliki škatlice, za vlaganje nabojev v strelno orožje sploh: potisniti nabojnik v revolver; poln nabojnik
  22.      nabórnica  -e ž (ọ̑) 1. nekdaj širok ovratnik iz nabranega trdega blaga: bela nabornica; portret španskega plemiča z nabornico okoli vratu 2. okrasek, zlasti iz čipk, ki se nosi na sprednji strani ženskih bluz, moških srajc: pripeti si nabornico; čipkasta nabornica // redko naborek, volan: halja z nabornicami
  23.      nabórnik  -a m (ọ̑) vojaški obveznik pred služenjem vojaškega roka: naborniki so peli in vriskali; zdravniški pregled nabornikov
  24.      nabrékniti  -em dov. (ẹ́ ẹ̑) postati po obsegu večji a) zaradi vpijanja vlage: na dežju so deske nabreknile; glina v vodi nabrekne / seme je že nabreknilo b) zaradi nabiranja, pritiska tekočine: mešički pod očmi so ji še bolj nabreknili; vime je že nabreknilo; od jeze, napora so mu žile močno nabreknile // dobiti nabrekline: obolela koža je nabreknila / zaradi deževja je cesta na več mestih nabreknila nabréknjen -a -o: nabreknjeni brsti; od joka nabreknjene ustnice; prim. nabrekel
  25.      nabúhniti  -em dov.) dati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko: veter je nabuhnil jadro; rjuha se je nabuhnila od zajetega zraka // redko nabrekniti, oteči: zapestja so mu nabuhnila od tesnih vezi; ves je nekam nabuhnil nabúhnjen -a -o: nabuhnjeni listi; čepica z visoko nabuhnjenim vrhom; prim. nabuhel

   3.476 3.501 3.526 3.551 3.576 3.601 3.626 3.651 3.676 3.701  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA