Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ni (32.276-32.300)


  1.      odrívati  -am nedov. (í) 1. s sunki spravljati iz neposredne bližine ali v večjo oddaljenost od sebe: miril je poskakujočega psa in ga odrival; odrivati napadalca / plavalec odriva vodo; pren. odrivati težko misel, spomine // s sunki, rinjenjem spravljati iz neposredne bližine česa ali v večjo oddaljenost od česa: drugi prašiči so ga odrivali od korita; odrivati ljudi od vrat // s sunki, rinjenjem spravljati z določenega mesta, položaja: odrivati vrata s hrbtom / para odriva pokrovko / vojaki so začeli odrivati čakajoče / kadar so čakali v vrsti, so njega vedno odrivali / plug odriva sneg s ceste odstranjuje 2. nav. ekspr. spravljati koga z določenega mesta, položaja, iz družbe: odrivati ženske iz javnega življenja / ceneni romani odrivajo dobro literaturo // ovirati koga v prizadevanju za dosego določenega mesta, položaja: fevdalci so odrivali meščane; drugim dajejo prednost, njega pa odrivajo / povsod ga odrivajo zapostavljajo 3. nar., navadno z glagolskim samostalnikom delati, da se kaj ne opravi ob določenem času; odlagati: odrivati delo na naslednji dan; odrivati poroko ● ekspr. težko delo je odrival ni hotel težko delati odrívati se s sunkom ob podlago se oddaljevati od nje: skakalec se dobro odriva; odrivati se od tal / odrivati se s smučarskimi palicami odriváje: prodiral je dalje, z rokami odrivaje veje odrivajóč -a -e: vsi so silili naprej, odrivajoč drug drugega odrívan -a -o: biti zaničevan in odrivan; pri volitvah je zmagala prej odrivana stranka ♪
  2.      odrobíti  in odróbiti -im dov. (ȋ ọ́) 1. odstraniti rob: odrobila je obleko / odrobiti rob pri hlačah 2. knjiž., v zvezi z glava odsekati: z mečem mu je odrobil glavo ● ekspr. molči in poslušaj, mu je odrobil ostro odgovoril ♪
  3.      odróčen  tudi odrôčen -čna -o prid. (ọ̄; ō) 1. ki je, se nahaja daleč od prometnih poti: to so odročni kraji; živeti na odročni kmetiji; biti premeščen v odročno vas; prometno odročen predel dežele / odročna ulica; njegove njive so odročne 2. pri vpreženi živini desni: odročni konj, vol odróčno tudi odrôčno 1. prislov od odročen: odročno ležeči deli ozemlja 2. v povedni rabi izraža neudobnost, nepripravnost dejanja: odročno je nositi vodo iz grape; s smiselnim osebkom v dajalniku odročno mi je hoditi iz Ljubljane tja; sam.: pognati odročnega ♪
  4.      odročênje  -a s (é) glagolnik od odročiti: pripogibati se z rokami v odročenju; odročenje in priročenje ♪
  5.      odročíti  -ím dov., odróčil (ȋ í) šport. dati, dvigniti roko vstran: odročiti in priročiti odročèn -êna -o: odročene roke ♪
  6.      odróčnost  tudi odrôčnost -i ž (ọ̄; ō) lastnost, stanje odročnega: turizem se tam zaradi odročnosti ni razvil; njegova gostilna je kljub odročnosti zelo znana; prometna odročnost / odročnost kraja ♪
  7.      odrodíti se  -ím se dov., odródil se; odrojèn (ȋ í) knjiž. odtujiti se: odroditi se svojemu ljudstvu, svoji vasi; te ljudi je družbeni proces odrodil domovini odrodíti vet. nehati roditi: krava je že odrodila ♪
  8.      odròk  -óka m (ȍ ọ́) po ljudskem verovanju besede, dejanje za odstranitev uroka: ponavljati odroke; urok in odrok / iztegniti roke za odrok ♪
  9.      odrómati  -am dov. (ọ̑) 1. ekspr. odpotovati, oditi: odromati v širni svet; že nocoj bo odromal / spet je odromal k postelji ∙ evfem. marsikatera stvar je odromala k njemu marsikatero stvar je ukradel 2. knjiž. oditi k romarski cerkvi: odromal je na Brezje ♪
  10.      odropotáti  -ám tudi -óčem dov. (á ȃ, ọ́) 1. ekspr. ropotajoč se oddaljiti: tovornjak, vlak odropota; odropotati s postaje proti mestu, po kolovozu / odropotal je z vozičkom na trg / vstal je in odropotal iz sobe; šolarji odropotajo po stopnicah 2. prenehati ropotati: stroji so odropotali ♪
  11.      odrtína  -e ž (í) knjiž. praska, odrgnina, navadno močnejša: podplutbe in odrtine / špranje in odrtine po stenah ♪
  12.      odŕzati  -am dov. (r̄ ȓ) gozd. odstraniti lubje in ličje z debla, ko ni muževno: odrzati posekano smreko ∙ redko odrzati blato s čevljev odrgniti odŕzan -a -o: odrzani hlodi ♪
  13.      odsedéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. pog. prebiti, preživeti v zaporu: odsedel je deset let; odsedel bo nekaj dni, potem bo izpuščen / ni odsedel vse kazni prestal 2. redko presedeti: obed je odsedel, kar se je dalo mirno ♪
  14.      odsèk  -éka m (ȅ ẹ́) 1. krajevno omejen del prometne poti: graditi odsek avtomobilske ceste med Ljubljano in Vrhniko; plaz je poškodoval železnico na več odsekih; asfaltirati cestni odsek od odcepa do naselja ♦ žel. progovni odsek del proge, na katerem lahko vozi le en vlak // del česa sploh: odseki stopnic / razmišljati o nekaterih odsekih družbene resničnosti / razdeliti lobanjo na več odsekov regij 2. notranja organizacijska enota uprave, ustanove, društva, ki opravlja določeno dejavnost v okviru celote: igralski odsek dramskega društva; brigadni propagandni odsek; socialnovarstveni odsek pri občinski skupščini 3. geom. del črte, ploskve ali telesa: izračunati odsek / krogelni odsek; osni odsek 4. glagolnik od odsekati: odsek zelnate glave ♪
  15.      odsékanje  -a s (ẹ́) knjiž. glagolnik od odsekati: kaznovati z odsekanjem desnice ♪
  16.      odsékati  -am dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. s sekanjem odstraniti: odsekati vejo s sekiro; kakor bi odsekal, je nehal govoriti nenadoma / za kazen so mu odsekali prst ∙ ekspr. zanjo bi si dal odsekati glavo vse bi žrtvoval za njene koristi; zelo jo ima rad // s sekanjem odstraniti del česa: palico na koncu odsekaj; kost je prevelika, malo jo odsekajte // s sekanjem ločiti od večje količine: odsekati velik kos mesa 2. ekspr. ustaviti, prekiniti: nakratko odsekati vprašanja vsiljivih novinarjev / ne morem, je odsekala pogovor // nenadoma prenehati: odsekal je govor in za trenutek pomolčal / odsekati gib 3. ekspr. nakratko, odločno reči, odgovoriti: kaj bi se bal, je odsekal odsékan -a -o 1. deležnik od odsekati: odsekan gib, smeh; odsekana zelnata glava; odsekana palica; strmo odsekana skala 2. kratek in ostro izrečen: odsekani stavki; poslušati odsekana povelja / odsekani klici / odsekani koraki; prisl.: odsekano se gibati; odsekano reči, ukazati ♪
  17.      odselítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od odseliti: zahtevati odselitev / prodati pohištvo zaradi odselitve / odselitev iz države ♪
  18.      odséljenec  -nca m (ẹ́) kdor se odseli: odseljenci niso nič vzeli s seboj ♪
  19.      odseljevánje  -a s (ȃ) glagolnik od odseljevati: prisilno odseljevanje prebivalstva / odseljevanje s kmetij; odseljevanja v mesta ♪
  20.      odseljeváti  -újem nedov. (á ȗ) redko izseljevati: okupatorji so odseljevali prebivalstvo odseljeváti se zapuščati svoje bivališče: po potresu so se vaščani začeli odseljevati ♪
  21.      odsesáti  -ám [sǝs in ses] dov. (á ȃ) s sesanjem odstraniti: odsesati vodo iz zbiralnika ♪
  22.      odsèv  -éva m (ȅ ẹ́) z rodilnikom 1. kar je vidno, se kaže na površini česa v zmanjšani svetlobni moči: odsev avtomobilskih luči na mokrem tlaku; odsevi plamenov v očeh / odsev sonca v šipah / opazovati odsev cvetočega drevesa v vodi // glagolnik od odsevati: odsev brez iz zelenja 2. svetloba, sij: odsev ognja se je daleč videl; bral je pri odsevu petrolejke / rdečkasti odsev sončnega zahoda 3. kar kaže razpoloženje, čustva: na obrazu je viden odsev močnih čustev; na zdravnikovem obrazu je skušala razbrati odsev misli; odsev sreče v očeh // kar kaj kaže, izraža: to gibanje je odsev duhovne krize družbe; naša stališča so odsev javnega mnenja; njegovo ravnanje je odsev novih spoznanj / knjiž. v njegovih pesmih je opaziti odsev Župančičevega sloga sled, vpliv ♪
  23.      odsévanje  -a s (ẹ́) glagolnik od odsevati: odsevanje svetlobe / odsevanje hiš v vodi / realistično odsevanje sveta v drami ♪
  24.      odsévati  -am nedov. (ẹ́) 1. biti viden, kazati se na površini česa v zmanjšani svetlobni moči: sončna svetloba odseva v rosi; plameni se odsevajo v njegovih očeh / svetloba plinskih svetilk je odsevala od mokrega tlaka / z oken je odsevalo dopoldansko sonce; zimsko sonce odseva v snegu / na gladini jezera odsevajo hiše // odbijati: stena odseva svetlobo / voda odseva njegovo podobo kaže // svetlo se odražati, kazati: breze odsevajo iz zelenja 2. redko svetiti, sijati: luč odseva v temo 3. kazati, izražati: pogled odseva njegova čustva; njen obraz odseva odločnost; nasmeh je odseval radost in srečo / vprašanje je odsevalo podcenjevanje / knjiž. umetnost odseva svoj čas // biti viden, kazati se v čem: ponos mu je odseval v očeh; jeza se mu odseva na obrazu / z obraza mu odsevata groza in strah / iz besed je odsevala utrujenost / knjiž. v šopku je odsevala pozna jesen ● publ. rezultati gospodarske reforme odsevajo na družbeni razvoj vplivajo odsevajóč -a -e: razumel je iz pesmi odsevajočo otožnost; v morju odsevajoče mesto; nežnost odsevajoče oči odsévan -a -o: odsevana sončna svetloba ♪
  25.      odséven  -vna -o prid. (ẹ̄) 1. ki je viden, se kaže na površini česa v zmanjšani svetlobni moči: odsevna svetloba na steni 2. ki odbija svetlobo: odsevno zrcalo teleskopa / svetle barve so bolj odsevne kot temne ◊ avt. odsevna nalepka; tisk. odsevna predloga slika, besedilo na neprosojnem materialu, ki se uporablja za reprodukcijo stavka ♪

   32.151 32.176 32.201 32.226 32.251 32.276 32.301 32.326 32.351 32.376  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA