Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ni (32.214-32.238)


  1.      odprodáti  -dám dov., 2. mn. odprodáste in odprodáte; odprodál (á) prodati kot del, dele celote: od živine ni imel kaj odprodati; odprodati kos vrta, nekaj gozda in travnikov ♪
  2.      odprtína  -e ž (í) 1. nezapolnjen prostor v čem: cevna odprtina; zazidati okensko odprtino; odprtina zanke // tak prostor za prehajanje česa: izletna odprtina v panju; odtočna odprtina; odprtina za zrak / nosna, ustna, zadnjična odprtina ♦ bot. prezračevalna odprtina prepustno mesto na lubju, kjer prihaja zrak v notranjost rastline; fot. odprtina zaslonke 2. kar nastane na mestu, kjer se snov odstrani, pretrga, predre: izrezati odprtino; bomba je naredila odprtino v steni / rokavna odprtina telovnika ♪
  3.      odpŕtje  -a s (ȓ) glagolnik od odpreti: odprtje vrat / odprtje otroškega igrišča / odprtje razstave, zasedanja ♪
  4.      odpŕtost  -i ž (ȓ) lastnost, stanje odprtega: odprtost ustnic, vek / odprtost pokrajine na jugu / njegova odprtost vsemu novemu; pesnikova odprtost do sveta / odprtost v prihodnost / odprtost revije za prispevke mladih avtorjev / gospodarska in politična odprtost države; želja po večji odprtosti ♪
  5.      odpŕtosten  -tna -o prid. (ȓ) lingv. nanašajoč se na odprtost, razmaknjenost: odprtostna stopnja govorilnih organov ♪
  6.      odpúhati  -am dov. (ū) ekspr. puhajoč se oddaljiti: vlak hitro odpuha s postaje / odpuhal je s težkim nahrbtnikom v hrib odsopihal ♪
  7.      odpúst  -a m (ȗ) 1. glagolnik od odpustiti: a) prosil je za odpust; večina se je strinjala z njegovim odpustom; odpust iz rudnika, vojaške službe / preprečiti množičen odpust delavcev odpuščanje b) čakati na odpust iz bolnice / začasni odpust kaznjenca ♦ jur. pogojni odpust predčasna izpustitev obsojenca na prostost s pogojem, da ne bo storil do izteka kazni novega kaznivega dejanja 2. zastar. dopust: podaljšati odpust; dobil je tri dni odpusta ♪
  8.      odpústek  -tka m (ȗ) 1. rel. odpuščanje, zmanjšanje zlasti posmrtne kazni za odpuščene grehe: dobiti odpustek; moliti za odpustke / popolni odpustek ♦ zgod. Lutrov nastop proti prodajanju odpustkov 2. star. darilo, spominek, zlasti z romanja, sejma: fantje so dekletom kupovali odpustke; ali si mi prinesel kaj odpustka / za odpustek s sejma ji je prinesel lectovo srce; pren., šalj. te praske so odpustek s plezanja 3. zastar. odpuščánje: odpustek žalitve ● star. delil jim je odpustke z gorjačo tepel jih je ♪
  9.      odpústen 1 -tna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na odpust: odpustni razlog / odpustna listina; odpustno potrdilo; odpustno spričevalo ♪
  10.      odpustítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od odpustiti: privolil je v odpustitev žalitve / odpustitev kazni / odpustitev iz službe ga je zelo prizadela odpust ♪
  11.      odpustíti  -ím dov., odpústil (ȋ í) 1. narediti, da preneha zaradi neprimernega ravnanja, vedenja povzročen negativni odnos do koga: ali ji boš kdaj odpustil; odpustil mu je žalitev; ni ji mogel odpustiti vsega; odpustila sta si in se objela / kot vljudnostna fraza odpustite mi to nerodnost oprostite ∙ ekspr. bog mi greh odpusti, če sem koga pozabil navesti naj se mi ne zameri, ne šteje v zlo ♦ rel. odpustiti grehe 2. narediti, povzročiti, da kdo nima več določenih obveznosti: ves dolg mu je odpustil / odpustili so jim kazen / star. odpustili so ji plačevanje oprostili so jo plačevanja 3. narediti, povzročiti, da kdo ni več v delovnem razmerju: odpustili so dva delavca; včeraj so ga odpustili; odpustili so tudi rudarje / odpustili so jih iz službe, z dela 4. prenehati ohranjati koga na določenem mestu: več zapornikov so odpustili; odpustili so ga iz bolnice // z besedami, kretnjo sporočiti komu, naj odide: vstal je in s tem obiskovalca odpustil / hladno ga je odpustila odpuščèn -êna -o: pomoč odpuščenim delavcem; odpuščen vojak; verjetno bo odpuščen ♪
  12.      odpustljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se da odpustiti: ta žalitev ni težko odpustljiva; odpustljivo ravnanje ♪
  13.      odpustljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost odpustljivega: odpustljivost prestopka / znani sta bili njegova ravnodušnost in odpustljivost ♪
  14.      odpúščanje  -a s (ú) glagolnik od odpuščati: odpuščanje prestopkov / preprečiti odpuščanje delavcev / odpuščanje iz zaporov ♪
  15.      odpuščánje  -a s (ȃ) glagolnik od odpustiti 1: prosil ga je odpuščanja / odpuščanje grehov ♪
  16.      odpúščati  -am nedov. (ú) 1. delati, da preneha zaradi neprimernega ravnanja, vedenja povzročen negativni odnos do koga: vedno znova ji odpušča; odpuščal mu je vse žalitve 2. delati, povzročati, da kdo nima več določenih obveznosti: odpuščal jim je kazen / star. odpuščali so mu plačevanje oproščali so ga plačevanja 3. delati, povzročati, da kdo ni več v delovnem razmerju: v tovarni že odpuščajo; tudi učitelje so odpuščali 4. ne ohranjati koga na določenem mestu: odpuščati ozdravljene bolnike iz bolnice odpuščajóč -a -e: usmiljen in odpuščajoč pogled; prisl.: odpuščajoče ga je potrepljal po rami ♪
  17.      odrabíti  in odrábiti -im dov. (ȋ á) prenehati rabiti: ko boste knjigo odrabili, jo vrnite odrábljen -a -o: pomiti odrabljeno posodo ♪
  18.      odrájtati  -am dov. (á) nižje pog. 1. plačati, poravnati: odrajtati davek, najemnino; za hrano mu še mora odrajtati 2. opraviti, narediti: odrajtati vojaški rok ♪
  19.      odrajtováti  -újem nedov. (á ȗ) nižje pog. plačevati, poravnavati: odrajtovati davke, desetino; odrajtovati za najemnino ♪
  20.      odrápati  -am in -ljem dov. (ā) star. opraskati, odrgniti: veja ga je odrapala; odrapati si kožo / odrapati čevlje odrápan -a -o: odrapana roka; soba z okajenimi in odrapanimi stenami ♪
  21.      odrástek  -tka m (ȃ) 1. mladika, poganjek: porezati odrastke na deblu; razmnoževanje kaktusov z odrastki 2. navadno s prilastkom stranski, skrajni del česa: Alpe segajo s svojimi odrastki daleč v ravnino / Sredozemsko morje je odrastek Atlantskega oceana; pren. ilirizem je bil odrastek literarnega panslavizma 3. anat. večja hrapava izboklina na kosti: sklepni, vretenčni odrastek ◊ lov. izrastek na rogu ♪
  22.      odrásti  -rástem in -rásem dov. (á) 1. postati telesno in duševno zrel: sin je že odrastel; ko je odrastel, je odšel na delo v tovarno / komaj je malo odrastel, so ga dali za pastirja postal nekoliko večji, starejši // s prislovnim določilom preživeti čas rasti, zorenja: odrasti brez staršev, na kmetih, v mestu // ekspr., z dajalnikom postati prevelik, neprimeren za kaj: otroškim igram je že odrastel; odrasti šoli 2. dobiti dokončno podobo, razviti se: odrastla je v lepo dekle odráščen -a -o: odraščen človek; postati odraščen; čutiti se odraščenega; sam.: v družini so bili samo odraščeni odrasli; prim. odrasel ♪
  23.      odráščanje  -a s (á) glagolnik od odraščati: odraščanje otrok / ta bolezen se lahko začne že v odraščanju ♪
  24.      odráščati  -am nedov. (á) 1. postajati telesno in duševno zrel: otroci že odraščajo; ko je odraščal, je bila vojna // s prislovnim določilom preživljati čas rasti, zorenja: odraščati brez staršev, v mestu 2. dobivati dokončno podobo, razvijati se: odraščala je v lepo dekle odraščajóč -a -e: odraščajoči otroci ♪
  25.      odràz  -áza m (ȁ á) ed., z rodilnikom kar kaj kaže, izraža: idejni odraz družbenega boja; to umetniško delo je odraz časa, resničnosti; pravo je odraz družbene ureditve / publ.: pesem je odraz doživetja izraža doživetje; problem smrti dobi, najde svoj odraz v opisu narave je viden, se kaže ♦ filoz. teorija odraza v marksistični filozofiji teorija, po kateri je spoznanje miselna slika, projekcija objektivnega, od zavesti neodvisnega sveta ♪

   32.089 32.114 32.139 32.164 32.189 32.214 32.239 32.264 32.289 32.314  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA