Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ni (31.739-31.763)


  1.      ocenljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se da oceniti: ocenljiva škoda, vrednost ♪
  2.      ócet  ócta m (ọ̄) star. kis: dati ocet na solato; olje in ocet / sadni, vinski ocet ♦ kem. ocet raztopina ocetne kisline; les. surovi lesni ocet polizdelek pri suhi destilaciji lesa ♪
  3.      óceten  -tna -o [cǝt in cet] prid. (ọ̑) 1. nanašajoč se na ocet: ocetna raztopina ♦ agr. ocetna kožica kar se nabere na površini tekočine pri alkoholnem vrenju 2. kem., v zvezi ocetna kislina organska kislina, ki nastaja pri fermentaciji sadnih sokov: radikal ocetne kisline; duh po ocetni kislini ócetno prisl.: ocetno kisel ♪
  4.      óctovec  -vca m (ọ̑) vrtn. drevo s pernato deljenimi listi in zelenkastimi cveti v socvetju, Rhus typhina: krošnja octovca ♪
  5.      ocúrek  -rka m (ȗ) star. ledena sveča: od strehe visijo ocurki / ledeni ocurki ♪
  6.      ocvetéti  -ím dov. (ẹ́ í) odcveteti: vrtnica je že ocvetela / ekspr. mladost prehitro ocveti ocvetèl in ocvetél -éla -o: ocvetel grm ♪
  7.      ocvírek  -rka m (ȋ) 1. nav. mn. košček svinjskega mesa, ki ostane pri topljenju slanine: zabeliti z ocvirki; mastni ocvirki; skleda žgancev z ocvirki; pren. svoje pripovedovanje je belil z mastnimi ocvirki 2. nav. mn., ekspr. pozornost zbujajoč podatek ali dejstvo: v noveli je precej zgodovinskih ocvirkov; časnikar je v opisu turističnih krajev navedel tudi nekaj ocvirkov: javna razsvetljava je pokvarjena, bazen ne funkcionira, sprehajališča so zanemarjena 3. poljud. virusna bolezen z mehurčastimi izpuščaji na koži ali na sluznici, strok. herpes: spet ima ocvirek na ustnicah ♪
  8.      ocvírkovka  -e ž (ȋ) ocvirkova potica: za pustni torek je spekla ocvirkovko ♪
  9.      ocvréti  ocvrèm dov., ocvŕl (ẹ́ ȅ) pripraviti jed v vroči maščobi: ocvreti jajca, meso; ocvreti na olju ocvŕt -a -o: ocvrti krofi; ocvrta jajca / ocvrti krompir ♦ gastr. ocvrt(i) grah jušni vložek iz žvrkljanega testa, ocvrt v obliki graha ♪
  10.      očák  -a m (á) 1. rel. vsak pomembnejši prednik judovskega naroda v stari zavezi od Abrahama dalje: očak Jakob; očaki in preroki / svetopisemski očaki; očaki stare zaveze // nav. mn., star. prednik sploh: hotel je poravnati krivico svojih očakov 2. knjiž., navadno s prilastkom kdor je najstarejši in navadno najvplivnejši med delavci na določenem področju: Vodnik je očak slovenskega pesništva 3. ekspr. star, častitljiv mož: pred cerkvijo so se zbrali vaški očaki / ta drevesa so res pravi očaki 4. ekspr., s prilastkom zelo visoka, mogočna gora: zadaj so kipeli beli očaki; očak Triglav / gorski očaki ● zastar. oglejski očak patriarh ♪
  11.      očála  očál s mn. (ȃ) priprava za na oči z lečami, stekli za odpravljanje očesnih napak ali za zaščito oči: nadeti, natakniti, nositi, sneti očala; očala za gledanje od blizu; očala za kratkovidnost; fant z očali / očala so se mu orosila leče, stekla očal / črna očala s temno obarvanimi stekli; sončna očala; zaščitna očala; etui za očala; okvir za očala; pren. življenje gleda skozi rožnata očala; svet vidi skozi svoja očala ● bere še brez očal dobro vidi ◊ teh. varilska očala za zaščito oči pri (plamenskem) varjenju; vet. očala dlake okrog oči, ki se po barvi razlikujejo od barve živali ♪
  12.      očálar  -ja m (ȃ) 1. ekspr. kdor nosi očala: v temi so se očalarji težko vzpenjali po strmini; očalarjev je vedno več; suh, velik očalar 2. redko optik: z receptom je odšel k očalarju ♪
  13.      očálast  -a -o prid. (ȃ) po obliki podoben očalom: okrog oči je imel očalaste podplutbe / ekspr. sodnik je bil debel in očalast z očali ♪
  14.      očálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na očala: očalni okviri; očalna stekla ♦ fiz. lomnost očalne leče ♪
  15.      očáranje  -a s (ȃ) glagolnik od očarati: očaranje gledalcev, poslušalcev; očaranje z glasbo // redko očaranost: očaranje ga je kmalu minilo; trgati se iz očaranja ♪
  16.      očárati  -am dov. (ȃ) nav. ekspr. vzbuditi pri kom zelo pozitiven čustveni odnos do sebe: igralec je očaral občinstvo; razstavljene slike so vse očarale; očaral jih je s svojim znanjem / očarala ga je njena lepota in preprostost očáran -a -o: bil je očaran od lepote; gledala ga je vsa očarana ♪
  17.      očarljív  -a -o prid., očarljívejši (ȋ í) nav. ekspr. ki vzbuja pri kom zelo pozitiven čustveni odnos do sebe: očarljiva deklica; ni več mlada, je pa še vedno očarljiva / uprla je vanj svoje očarljive oči / očarljiv pogled, smehljaj / zazvenela je lahkotna, očarljiva melodija očarljívo prisl.: očarljivo se nasmehniti ♪
  18.      očarováti  -újem nedov. (á ȗ) vzbujati pri kom zelo pozitiven čustveni odnos do sebe: dekle očaruje s svojo lepoto in milino; narava ga vedno znova očaruje; te pesmi očarujejo vsakogar očarujóč -a -e: očarujoč glas, pogled; očarujoče dekle; prisl.: na sprejemu je bila očarujoče lepa ♪
  19.      ôče  -éta m, im. mn. očétje tudi očéti (ó ẹ́) 1. moški v odnosu do svojega otroka: njegov oče je padel v narodnoosvobodilnem boju; ima še očeta in mater; ubogati očeta; dober, skrben oče; dragi, ljubi oče; materin oče; skrbi zanj kot pravi oče požrtvovalno / po očetu so si v sorodu / ekspr. svojim učencem je bil drugi oče / kot nagovor počakaj, oče // moški, ki ima otroka: je oče dveh otrok; postal je oče / domnevni oče; družinski oče; nezakonski oče ki ob rojstvu otroka ni poročen z otrokovo materjo // (živalski) samec, ki ima mladiča: oče konja / mati in oče nagrajenega psa imata odličen rodovnik 2. v zvezi stari oče oče očeta ali matere: varuje ga stari oče; obiskati starega očeta // nav. mn., ekspr. prednik: naši očetje so živeli tu; zavreči vero očetov 3. zlasti v kmečkem okolju naslov za starejšega poročenega moškega, navadno gospodarja: sosedov oče so mi to povedali; hišni oče; oče župan 4. član samostanskega reda, ki je duhovnik: častiti očetje so se zbrali / očetje frančiškani / kot pristavek k imenu oče [o.] Marko Pohlin // rel. naslov za duhovnika: oče spovednik 5. ekspr., s prilastkom idejni utemeljitelj, pobudnik: je oče eksistencialistične filozofije; oče lirike / prav oni so očetje vsega gorja povzročitelji / duhovni oče vstaje ● ekspr. lahko bi ji bil oče v primeri z njo je star; otrok je po očetu ima njegove lastnosti; ekspr. fant je cel, izrezan oče zelo mu je podoben; star. duhovni oče duhovnik; krušni oče očim; rednik, hranitelj; ekspr. mestni očetje člani mestne uprave; preg. ti očeta do praga, sin tebe čez prag slabo ravnanje s starši se zelo maščuje ◊ rel. beli očetje red, ki se ukvarja z misijonskim delom v Afriki; cerkveni očetje krščanski pisatelji iz prvih sedmih stoletij; koncilski oče kardinal, škof, vrhovni redovni predstojnik kot zakoniti odločujoči udeleženec na koncilu; nebeški Oče Bog; sveti oče papež ♪
  20.      óček  óčka m (ọ̑) ekspr. manjšalnica od oko: mežikati z očki; ima črne očke ♪
  21.      očeláditi  -im dov. (ā ȃ) ekspr. pokriti s čelado: očeladiti pilota; ko je šel na gradbišče, se je očeladil očeláden -a -o: očeladeni vojaki; očeladena glava ♪
  22.      očêlje  in očélje -a s (ȇ; ẹ̑) ekspr. čelo: lasje so mu padali na očelje ♦ anat. čelni del glave ♪
  23.      očeljustáti  -ám dov. (á ȃ) slabš. dati neresnične, zlonamerne izjave, s katerimi se jemlje komu ugled: očeljustala ga je pri vseh sosedih ♪
  24.      očenàš  -áša m (ȁ á) rel. molitev z začetkom: Oče naš: moliti očenaš; pet očenašev in zdravamarij; pravila zna kot očenaš ● nar. pri vratih je visel dolg očenaš rožni venec; star. za očenaš ali dva pozneje je v taboru nastal nemir čez kratek čas; to je gotovo kot amen v očenašu popolnoma, čisto ◊ etn. zlati očenaš molitev v obliki dvogovora med Kristusom in Marijo, nastala med ljudstvom ♪
  25.      očenášek  -ška m (ȃ) ekspr. manjšalnica od očenaš: vsak večer je zanj zmolila dva očenaška ♪

   31.614 31.639 31.664 31.689 31.714 31.739 31.764 31.789 31.814 31.839  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA