Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ni (31.651-31.675)



  1.      obtoževánje  -a s () glagolnik od obtoževati: težko je poslušal njihova medsebojna obtoževanja
  2.      obtoževáti  -újem nedov.) delati, imeti koga za krivega česa: obtoževala ga je, da vohuni za njo; prisilili so jih, da so se obtoževali dejanj, ki jih niso storili obtožujóč -a -e: obtožujoče besede; obtožujoča dejstva; prisl.: obtožujoče govoriti
  3.      obtožílen  -lna -o prid. () s katerim se obtožuje: obtožilni spisi; obtožilne besede
  4.      obtožítelj  -a m () obtoževalec: namesto da bi jo oče branil, je bil njen obtožitelj / javni obtožitelj
  5.      obtožíti  in obtóžiti -im dov. ( ọ́) narediti, imeti koga za krivega česa: obtožil ga je kraje; kar javno jo obtožuje / obtožili so ga pohlepa po denarju / po krivem obtožiti ♦ jur. vložiti obtožnico, obtožni predlog, zasebno tožbo obtóžen -a -o: obtožen tatvine, uboja; obtožen je za umor; obtožena skupina; sam.: obtoženi je priznal svoje dejanje
  6.      obtŕgati  -am stil. -tŕžem dov.) 1. s trganjem odstraniti plodove z rastline: obtrgati fižol, koruzo // s trganjem odstraniti nepotrebne dele, stare liste: obtrgati liste 2. s trganjem načeti, poškodovati: obtrgati papir
  7.      obtŕkati  -am dov. ( ) 1. s trkanjem preiskati: obtrkati stene in strop rudniškega rova // med. preiskati organe, tkiva, telesne votline s trkanjem: zdravnik mu je obtrkal prsni koš 2. otrkati: obtrkati sneg s čevljev; z dlanjo si je obtrkal prašno obleko
  8.      obtrkávanje  -a s () glagolnik od obtrkavati: obtrkavanje sten in stropov v rudnikih
  9.      obtrkávati  -am nedov. () 1. s trkanjem preiskovati: z železnimi palicami so obtrkavali rešetke, če ni katera prepiljena // med. preiskovati organe, tkiva, telesne votline s trkanjem: zdravnik ga je dolgo obtrkaval 2. otrkavati: obtrkavati sneg s čevljev
  10.      obubóžanje  -a s (ọ̑) glagolnik od obubožati: obubožanje ljudstva
  11.      obudítev  -tve ž () glagolnik od obuditi: obuditev v življenje / delo je zanimiva obuditev vojnih grozot
  12.      obudíti  -ím dov., obúdil; obujèn ( í) 1. povzročiti, da postane kdo spet buden, živ: obuditi koga iz omedlevice; obuditi z umetnim dihanjem / fanta je obudil v življenje; pren. društvo so po nekaj letih obudili v življenje 2. povzročiti, da postane kaj spet navzoče v zavesti: obuditi spomine na mladost; s pitjem se je obudila v njem stara strast / obuditi dogodke iz vojnih časov ♦ rel. obuditi kesanje 3. knjiž. povzročiti, da kaj nastane; vzbuditi: učitelj je obudil v učencih ljubezen do domovine; med njima se je obudilo pravo prijateljstvo
  13.      obújanje  -a s (ú) glagolnik od obujati: obujanje iz nezavesti / obujanje spominov
  14.      obújati  -am nedov. (ú) 1. povzročati, da postane kdo spet buden, živ: obujati z umetnim dihanjem 2. povzročati, da postane kaj spet navzoče v zavesti: s prijateljem obujata spomine na mladost / roman obuja vrsto resničnih dogodkov iz vojnega časa 3. knjiž. povzročati, da kaj nastane; vzbujati: misel na dom ji obuja solze
  15.      obújek  -jka m () nav. mn., nekdaj kos blaga za ovijanje stopala: namesto nogavic je nosil obujke; volneni obujki
  16.      obúpati  -am dov. () priti v stanje, v katerem osebek ne vidi možnosti za rešitev iz težkega položaja: prehitro je obupal; zato še ni treba obupati; ekspr. nikar obupati // nav. ekspr. izgubiti upanje, prepričanje, da se bo kaj zaželenega uresničilo: obupala je, da ga bo še kdaj videla / starši so nazadnje obupali nad sinom; vojaki so obupali nad zmago, zastar. o zmagi obúpan -a -o: obupan človek; imel je obupan obraz; bil je ves, zelo obupan; prisl.: obupano se držati, gledati
  17.      obupávanje  -a s () glagolnik od obupavati: nagnjen je k obupavanju
  18.      obupávati  -am nedov. () biti v stanju, v katerem osebek ne vidi možnosti za rešitev iz težkega položaja: ne obupavaj, vse se bo še uredilo; obupavati pred težavami // nav. ekspr. izgubljati upanje, prepričanje, da se bo kaj zaželenega uresničilo: obupaval je že, da se bo še kdaj vrnil domov / obupavati nad kom; večkrat je obupavala nad delom obupavajóč -a -e: obupavajoči ljudje
  19.      obúpen  -pna -o prid., obúpnejši (ū ) 1. ki ne vzbuja upanja; brezupen: obupen poskus; bolezen postaja obupna // ekspr. zelo mučen, neprijeten: prišel je v obupen položaj; ta negotovost je zanj obupna 2. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, zelo veliki meri: obupen mraz, veter; na cesti je obupen prah; obšel jo je obupen strah; v nalogi so obupne napake; tam je obupna revščina // zelo slab, nekvaliteten: obupna cesta, hrana; ima obupno stanovanje / v sobi je obupen zrak nečist; tam so obupne razmere neurejene; vreme je letos obupno nestalno, slabo 3. ekspr. ki s svojim vedenjem, ravnanjem vzbuja odpor, nenaklonjenost: to je obupen človek / obupno vedenje // grd, neprikupen: imel je obupen glas; v tej obleki je obupna 4. zastar. obupan, potrt: tolažiti obupno mater / gledal je njen solzni, obupni obraz obúpno prisl.: obupno se boji; roman je obupno razvlečen; obupno resen / v povedni rabi bilo je obupno
  20.      obupováti  -újem nedov.) biti v stanju, v katerem osebek ne vidi možnosti za rešitev iz težkega položaja: ne obupuj, vse bo še dobro // nav. ekspr. izgubljati upanje, prepričanje, da se bo kaj zaželenega uresničilo: obupovala je že, da bo še kdaj zdrava / obupovati nad kom obupujóč -a -e: obupujoča vdova
  21.      obútel  -i [e] ž (ú) zastar. obutev: prodajati obleko in obutel // obuvalo: obutel mu ni držala vode
  22.      obútev  -tve ž () izdelki iz usnja, sintetične snovi za zaščito nog: imajo dovolj denarja za obleko in obutev; gumijasta, usnjena obutev / moška, ženska obutev; velika izbira otroške obutve; športna obutev; zimska obutev // redko obuvalo: sezul je mokro obutev ● publ. avtomobilu zamenjati zimsko obutev z letno zimske gumeobrt. lahka obutev nizka moška, ženska in otroška obutev; lepljena, šivana obutev
  23.      obúti  obújem dov., obúl in obùl (ú ) 1. narediti, da ima kdo na nogah obuvalo: mati je že obula otroka; obuti čevlje, škornje; hitro se obuti; obuti si sandale / obuti nogavice / zastar. obuti plašč obleči 2. oskrbeti z obutvijo: za ta denar je oblekel in obul sebe in družino ● ekspr. obuti konja podkovati; publ. avtomobil zimsko obuti dati mu zimske gume; preg. brez muje se še čevelj ne obuje brez truda, prizadevanja ni pričakovati uspeha obút -a -o: bil je zimsko obut; zaspali so kar obuti; bila je obuta v visoke čevlje
  24.      obútven  -a -o prid. () nanašajoč se na obutev: obutveni izdelki / oblačilna in obutvena industrija
  25.      obúvanje  -a s (ú) glagolnik od obuvati: obuvanje čevljev / žlica za obuvanje

   31.526 31.551 31.576 31.601 31.626 31.651 31.676 31.701 31.726 31.751  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA