Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ni (31.639-31.663)


  1.      obtežíti  -ím dov., tudi obtéži; obtéžil (ȋ í) 1. dati, namestiti težek predmet na drugega a) da se le-ta stisne, ne premika: obtežiti papir na pisalni mizi; naribano zelje obtežijo z deskami in kamnom b) zaradi večje teže, ravnotežja: obtežiti ladjo, žerjav / obtežiti merilno vrvico s svincem ♦ tekst. obtežiti svilo prepojiti naravno svilo z raztopinami kovinskih soli, čreslovine, da postane težja 2. narediti kaj težje: vrv mu je preveč obtežila nahrbtnik; pren. skrb, žalost mu je obtežila srce obtežèn -êna -o: z jekleno kroglo obtežena veriga; ladja je bila premalo obtežena ♪
  2.      obtičáti  -ím dov. (á í) nav. ekspr. 1. ostati: otroci so obtičali na dvorišču / kost mu je obtičala v grlu; listič mu je obtičal med prsti; voz je obtičal v blatu / obtičati na mestu, v križišču; vedno se bojim, da boš kje obtičal / ptica je obtičala na drevesu / obtičati na določeni razvojni stopnji 2. ne dokončati, ne opraviti začetega: obtičati sredi stavka; obtičal je pri prvem poglavju knjige // prenehati, ne nadaljevati se: delo je po nekaj dneh obtičalo; napad je obtičal pred mestom ● ekspr. beseda mu je obtičala v grlu, na jeziku ostala; ekspr. pogled ji je obtičal na njegovih žuljavih rokah obstal, se ustavil; ekspr. te pravljice so mu obtičale v mislih, spominu ostale; ekspr. v tretjem razredu je obtičal padel; ekspr. obtičal je med starimi pojmi uporablja stare pojme ♪
  3.      obtípati  -am in -ljem dov. (ȋ ȋ) 1. s tipanjem ugotoviti, najti: v obleki je obtipal zašit denar; obtipati kljuko, vrata 2. med. preiskati organe, tkiva, telesne votline s tipanjem: zdravnik je obtipal boleče mesto ♪
  4.      obtočílo  -a s (í) nav. mn., biol. organ za odvajanje in dovajanje krvi, limfe: bolezni obtočil; dihala in obtočila / krvna, limfna obtočila ♪
  5.      obtòk  -óka m (ȍ ọ́) 1. gibanje, premikanje česa po kaki sklenjeni poti: obtok olja, vode; odprtine za boljši zračni obtok; pren., knjiž. mednarodni obtok literarnih vrednot // prehajanje preko različnih oblik, stanj nazaj v prvotno obliko, stanje: bakterije povzročajo obtok snovi v živi naravi; pomen gozda za uravnavanje vodnega obtoka 2. ekon., navadno v zvezi z denar krožno gibanje denarja med posameznimi sektorji narodnega gospodarstva: pospeševati obtok denarja, vrednostnih papirjev / vzeti bankovec iz obtoka; v obtok je prišlo veliko ponarejenega denarja // količina denarja, ki je v krožnem gibanju: povečati obtok denarja ◊ anat. krvni obtok gibanje, premikanje krvi v telesu; mali ali pljučni krvni obtok del krvnega obtoka, pri katerem teče kri skozi pljuča; veliki ali telesni krvni obtok del krvnega obtoka, pri katerem teče kri skozi telo; teh. centralno ogrevanje z naravnim po naravnih zakonitostih dviganja tople vode, pare, s prisilnim obtokom s črpalko; zool. enojni krvni obtok pri katerem poganja srce samo venozno kri ♪
  6.      obtôžba  -e ž (ō) 1. glagolnik od obtožiti: njegove obtožbe nič ne veljajo; pesnik poostri obtožbo proti stanju v družbi; vznemiril jo je s svojimi obtožbami 2. jur. pismena ali ustna zahteva upravičenega tožilca v kazenskem postopku, s katerim se zahteva glavna obravnava in obsodba obdolženca: ovreči, razširiti, umakniti, vložiti obtožbo ♪
  7.      obtôžben  in obtóžben -a -o prid. (ȏ; ọ̑) nanašajoč se na obtožbo: obtožbeni predlog / obtožbeni govor ♪
  8.      obtóžen  -žna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na obtožence ali obtožbo: vse obtožno gradivo je bilo že zbrano / obtožna klop zatožna klop ◊ jur. obtožni postopek sodni postopek v zvezi z obtožbo; obtožni predlog obtožba upravičenega tožilca v skrajšanem kazenskem postopku za dejanje, ki se javno preganja ♪
  9.      obtóženčev  -a -o (ọ́) svojilni pridevnik od obtoženec: obtoženčev branilec; obtoženčev zagovor ♪
  10.      obtóženec  -nca m (ọ́) kdor je obtožen: mali obtoženec se je zagovarjal tudi pred očetom // jur. oseba, proti kateri je obtožnica postala pravnomočna ♪
  11.      obtóženka  -e ž (ọ́) ženska oblika od obtoženec: obtoženka krivde ni hotela priznati ♪
  12.      obtoževálec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor obtožuje: namesto da bi jo branil, je bil njen obtoževalec // zastar. tožilec: javni obtoževalec ♪
  13.      obtoževánje  -a s (ȃ) glagolnik od obtoževati: težko je poslušal njihova medsebojna obtoževanja ♪
  14.      obtoževáti  -újem nedov. (á ȗ) delati, imeti koga za krivega česa: obtoževala ga je, da vohuni za njo; prisilili so jih, da so se obtoževali dejanj, ki jih niso storili obtožujóč -a -e: obtožujoče besede; obtožujoča dejstva; prisl.: obtožujoče govoriti ♪
  15.      obtožílen  -lna -o prid. (ȋ) s katerim se obtožuje: obtožilni spisi; obtožilne besede ♪
  16.      obtožítelj  -a m (ȋ) obtoževalec: namesto da bi jo oče branil, je bil njen obtožitelj / javni obtožitelj ♪
  17.      obtožíti  in obtóžiti -im dov. (ȋ ọ́) narediti, imeti koga za krivega česa: obtožil ga je kraje; kar javno jo obtožuje / obtožili so ga pohlepa po denarju / po krivem obtožiti ♦ jur. vložiti obtožnico, obtožni predlog, zasebno tožbo obtóžen -a -o: obtožen tatvine, uboja; obtožen je za umor; obtožena skupina; sam.: obtoženi je priznal svoje dejanje ♪
  18.      obtŕgati  -am stil. -tŕžem dov. (ŕ ȓ) 1. s trganjem odstraniti plodove z rastline: obtrgati fižol, koruzo // s trganjem odstraniti nepotrebne dele, stare liste: obtrgati liste 2. s trganjem načeti, poškodovati: obtrgati papir ♪
  19.      obtŕkati  -am dov. (r̄ ȓ) 1. s trkanjem preiskati: obtrkati stene in strop rudniškega rova // med. preiskati organe, tkiva, telesne votline s trkanjem: zdravnik mu je obtrkal prsni koš 2. otrkati: obtrkati sneg s čevljev; z dlanjo si je obtrkal prašno obleko ♪
  20.      obtrkávanje  -a s (ȃ) glagolnik od obtrkavati: obtrkavanje sten in stropov v rudnikih ♪
  21.      obtrkávati  -am nedov. (ȃ) 1. s trkanjem preiskovati: z železnimi palicami so obtrkavali rešetke, če ni katera prepiljena // med. preiskovati organe, tkiva, telesne votline s trkanjem: zdravnik ga je dolgo obtrkaval 2. otrkavati: obtrkavati sneg s čevljev ♪
  22.      obubóžanje  -a s (ọ̑) glagolnik od obubožati: obubožanje ljudstva ♪
  23.      obudítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od obuditi: obuditev v življenje / delo je zanimiva obuditev vojnih grozot ♪
  24.      obudíti  -ím dov., obúdil; obujèn (ȋ í) 1. povzročiti, da postane kdo spet buden, živ: obuditi koga iz omedlevice; obuditi z umetnim dihanjem / fanta je obudil v življenje; pren. društvo so po nekaj letih obudili v življenje 2. povzročiti, da postane kaj spet navzoče v zavesti: obuditi spomine na mladost; s pitjem se je obudila v njem stara strast / obuditi dogodke iz vojnih časov ♦ rel. obuditi kesanje 3. knjiž. povzročiti, da kaj nastane; vzbuditi: učitelj je obudil v učencih ljubezen do domovine; med njima se je obudilo pravo prijateljstvo ♪
  25.      obújanje  -a s (ú) glagolnik od obujati: obujanje iz nezavesti / obujanje spominov ♪

   31.514 31.539 31.564 31.589 31.614 31.639 31.664 31.689 31.714 31.739  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA