Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Ni (31.526-31.550) 
- obríti obríjem dov., obrìl in obríl (í ȋ) odrezati dlake tik ob koži: brivec ga je obril in ostrigel; obriti z brivskim aparatom, britvijo; gladko obriti; danes se še ni obril; obriti si brado, brke, glavo obrít -a -o: obrit moški; obrit obraz; lepo je obrit in počesan ∙ ekspr. do golega obriti travniki pokošeni ♪
- obrízg -a m (ȋ) snov, s katero se kaj obrizga: obrizgi blata na suknjiču ♦ grad. cementni obrizg ♪
- obrízgati -am dov. (ȋ) 1. z brizganjem zmočiti, ovlažiti: obrizgati tla z mrzlo vodo / blato ji je obrizgalo obleko; ekspr. avtomobil ga je pošteno obrizgal ∙ ekspr. obrizgal ga je s sovražnim pogledom sovražno ga je pogledal 2. z brizganjem dati, nanesti na kaj: obrizgati poškodovane dele avtomobila; obrizgati z brizgalko obrízgan -a -o: obrizgan s krvjo; obrizgana obleka ♪
- obrnljív -a -o prid. (ȋ í) ki se da obrniti: obrnljiva podloga ♪
- obróba -e ž (ọ̑) trak, pas blaga za vidno obrobljanje ali okras obleke, oblačila: plašč ima krzneno obrobo; ovratnik z belo obrobo; kvačkana, svilena obroba ♦ grad. obrobni del kritine, izdelan iz drugačnega materiala, navadno pločevine ♪
- obróbek -bka m (ọ̑) 1. kar kaj obroblja: gledati čez obrobek na očalih; zidovje z masivnimi okenskimi obrobki; vrč z zlatim obrobkom / zelen obrobek ob cesti // trak, pas blaga za vidno obrobljanje ali okras obleke, oblačila: bel obrobek na ovratniku / copate s krznenimi obrobki 2. obrobni, krajni del česa: obrobek gozda / opombe na obrobku na robu ♦ alp. obrobek okrajek; les. obrobek končni del hloda, ki je polkrožno obsekan; vet. roženi obrobek odebeljena vrhnja plast ob zgornjem robu kopita // vrtn. obrobna gredica: na obrobkih že cvetijo nageljni ♪
- obróben -bna -o prid. (ọ̄) 1. ki je, se nahaja ob robu: obrobni okraski / obrobne opombe; obrobne tipke črkovnice / obrobne pokrajine / obrobni slovenski pisci iz obrobnih pokrajin 2. nav. ekspr. manj pomemben: izgubljati se v obrobnih problemih / nastopati v obrobnih vlogah / ta stvar je obrobnega pomena ◊ aer. obrobna svetilka talna svetilka, ki na letališču označuje obrobje vzletno-pristajalne steze; alp. obrobna zev robna zev obróbno prisl.: obrobno omeniti ♪
- obrobíti in obróbiti -im dov. (ȋ ọ́) 1. narediti rob: obrobiti krilo, prt; obrobiti s čipkami, krznom / obrobiti streho s pločevino 2. redko obkrožiti, obstopiti: vojaki so obrobili množico / agave so obrobile pot ● z rdečo črto obrobiti članek občrtati; ekspr. parcelo je obrobil z živo mejo obdal, zasadil obróbljen -a -o: rdeče obrobljen cvet; s svilo obrobljen ovratnik ∙ ruta še ni obrobljena zarobljena ♦ zool. obrobljeni kozak hrošč s črnim, rumeno obrobljenim telesom, živeč v stoječih vodah, Dytiscus marginalis ♪
- obróbje -a s (ọ̑) navadno s prilastkom obrobni, zunanji del: iti po obrobju (gozda), poraslem z macesni; zahodno obrobje Alp; obrobje Panonskega nižavja / preseliti se na obrobje (mesta) / plitvo obrobje oceana / ekspr. ta misel mu je bila nekje v obrobju zavesti; pren. pesnik je ostal na obrobju literarnega dogajanja // knjiž. nižji, revnejši del družbe: otrok družbenega obrobja ♪
- obróbljanje -a s (ọ́) glagolnik od obrobljati: obrobljanje ovratnikov; blago, trak za obrobljanje / plastični profili za obrobljanje pohištva ♪
- obróbljati -am nedov. (ọ́) 1. delati rob, robove: obrobljati odeje, prte ♦ obrt. obdajati robove pohištva s furnirjem ali plastičnimi materiali zaradi zaščite, videza 2. nav. ekspr. biti, nahajati se okrog česa: trato obroblja gosto grmičevje / čeljust mu obroblja gosta brada / prt obrobljajo dragocene čipke ♪
- obróbnež -a m (ọ̑) knjiž. kdor ni vključen v družbeno dogajanje, življenje: roman opisuje obrobneže ♪
- obróč -a m (ọ̑) 1. ozka ploščata priprava v obliki kroga, s katero se a) stiskajo, povezujejo posode: obroč je počil; izdelati obroč; nabijati obroče na sode; leseni, železni obroči; velik obroč; žalost ji stiska srce kot obroč b) obdajajo kolesa: natakniti, pribiti obroč (na kolo) c) utrjujejo, krepijo predmeti: dati obroč na ročaj; steber z obroči 2. kar je temu podobno: v stropu sta dva velika železna obroča; okrasni obroči / plavalni obroč; obroči pri telovadnih napravah / redko okrog oči ima črne obroče kolobarje 3. zunanji del kolesa, v katerega so vpete špice: obroč se zlomi, zvije / kolesni obroč / avtomobil ima že izrabljene obroče platišča 4. razvrstitev, razporeditev vojaštva v obliki kroga: partizanske
enote so začele ožiti obroč okrog postojanke; prebiti (sovražni) obroč / obkolitveni obroč // navadno s prilastkom kar kaj obdaja, obkroža: gasilci so naredili obroč okrog gorečih hiš; obroč sovražnikovih postojank okrog mesta 5. ekspr., s prilastkom kar utesnjuje, teži: obroč, ki ga je ves čas oklepal, je začel popuščati; obroč skrbi mu stiska srce ◊ agr. obroč za bika ki se vtakne biku skozi nosnico ali vanjo in služi za krotenje; anat. medenični obroč del telesnega ogrodja iz križnice in dveh kolčnic; ramenski obroč del telesnega ogrodja iz dveh ključnic in dveh lopatic, ki veže zgornje okončine s trupom; astr. Saturnov obroč Saturnov kolobar; elektr. drsni obroč kovinski obroč, po katerem teče električni
tok v rotor ali iz njega; etn. poganjati obroč otroška igra, pri kateri se poganja obroč; kem. obroč geometrična oblika medsebojne povezave ogljikovih atomov v molekuli; benzenov obroč; navt. rešilni obroč priprava za reševanje v morju, reki; strojn. batni obroči tesnilni obroči v utorih na obodu bata; teh. centrirni obroč ki omogoča natančno naravnati strojne dele; zgod. obroč srednjeveška mučilna naprava za natezanje ♪
- obróčast -a -o prid. (ọ̑) ki ima obliko obroča: obročasta tesnilna guma; obročaste zareze / ploskev obročaste oblike ◊ astr. obročasti sončni mrk kolobarjasti sončni mrk; fiz. obročasti magnet; obl. obročasto krilo krilo, podprto z obroči obróčasto prisl.: gube tečejo obročasto okrog oči ♪
- obróček -čka m (ọ̑) manjšalnica od obroč: nabiti obroček na sodček; kovinski, leseni obročki / okrasni obročki; obroček za ključe; obročki za pripenjanje zaves / hrustančasti obročki sapnika / obročki dima // kovinska ploščica, ki se da, pritrdi ptici okrog noge: zaznamovati golobe z obročki ● ekspr. zlat obroček prstan; publ. zlata obročka sta si izmenjala dva para sta se poročila ◊ bot. obročast ostanek zastiralca na zgornjem delu beta doraslih gob; zool. del telesa ali nog pri členonožcih in nekaterih črvih ♪
- obróčen 1 -čna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na obrok: obročno odplačevanje, plačevanje / obročni plačniki / obročno krmljenje živali ♦ fin. obročni kredit kredit, dan s pogojem obročnega odplačevanja ♪
- obróčen 2 -čna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na obroč: obročni prerez / obročne vitre; obročno železo ◊ elektr. obročno magnetno jedro magnetno jedro v obliki obroča; strojn. obročno mazanje mazanje vodoravnih drsnih ležajev z oljem, ki ga dovaja nanj nataknjen obroč ♪
- obróčkanje -a s (ọ̑) glagolnik od obročkati: obročkanje ptic / obročkanje drevja ♪
- obróčkar -ja m (ọ̑) 1. zool. metulj, katerega gosenice uničujejo sadno drevje, Malacosoma neustria: zalega obročkarja 2. nav. mn., zool. nižji raki brez koša, Arthrostraca: telo obročkarjev ◊ alp. klin z obročkom ♪
- obróčkast -a -o prid. (ọ̑) sestavljen iz obročkov: obročkasto telo žuželk // ki ima obliko obročka: obročkast obesek ♦ agr. obročkasta bakterijska gniloba bolezen krompirja, ki povzroča na gomoljih rumene nagnite obročke; vet. obročkasta kost kost z bolezenskimi izrastki v obliki obroča okoli sklepa ♪
- obróčkati -am nedov. (ọ̑) zool. označevati ptice z obročkom na nogi, zlasti za ugotavljanje njihovih selitev: obročkati golobe / obročkati perutnino ◊ gozd. odstraniti skorjo, lubje z debla, veje v obliki obročka obróčkan -a -o: obročkane ptice ♪
- obròd -óda m (ȍ ọ́) knjiž. 1. glagolnik od obroditi: ob zadnjem obrodu se je nabralo veliko pšenice 2. letina, pridelek: dober obrod; jesenski obrod ♪
- obrodíti -ím dov., obródil; obrodèn in obrojèn (ȋ í) navadno s prislovnim določilom dati sadeže, plodove: krompir je letos dobro obrodil, pšenica pa slabo; sadje je obrodilo, da so se veje kar šibile / polje je dobro, lepo obrodilo / preh. drevje ni obrodilo sadu; pren. spremembe v metodi dela so kmalu obrodile dobre rezultate ∙ ekspr. prizadevanja niso obrodila sadu niso bila uspešna ♪
- obròk -óka m (ȍ ọ́) 1. jed, namenjena enemu človeku naenkrat: obrok naj bo dovolj kaloričen in pester; otrok je slastno pojedel svoj obrok (hrane) / dnevni obrok kruha; opoldanski, večerni obrok; topli obrok / kapaciteta kuhinje je dvesto obrokov 2. znesek, ki se plačuje v določenih časovnih presledkih kot vračanje dolga in obresti: redno odplačevati obroke; plačati zadnji obrok posojila / letni, mesečni, polletni obrok / kupiti pohištvo na obroke // v prislovni rabi, v zvezi z na, po, v izraža, da se kaj opravlja v časovnih presledkih: hišo dela na obroke; oddajati rokopis po obrokih; jemati zdravila v obrokih 3. zastar. rok: včeraj je potekel obrok / najeti delavce za določeni obrok ♦ agr. paša na obroke paša, pri kateri se dodeli živini le toliko pašnika, da se na njem enkrat do sitega naje; voj. suhi rezervni obrok ki ga sme vojak pojesti le v izrednih okoliščinah ♪
- obrónek -nka m (ọ̑) 1. obrobni, skrajni del česa: ta rastlina raste na obronkih gozdov; obronek mesta, vasi; obronki Gorjancev; pren. vse to je čutil nekje na obronku svoje notranjosti 2. knjiž. strmi del med (delno) vodoravnimi ploskvami pri terasastem svetu; ježa: skriti se za obronek / kosa se je ves čas zadevala ob skale in obronke / drevje je pokrivalo obronek hriba pobočje 3. knjiž. brazgotina: po rani mu je ostal obronek / obronek od udarca / krvav obronek na čelu ♪
31.401 31.426 31.451 31.476 31.501 31.526 31.551 31.576 31.601 31.626