Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ni (31.289-31.313)


  1.      oblačíca  -e ž (í) knjiž. (nevihtni) oblak: nebo so prekrile oblačice; grozeča, hudourna oblačica / od vzhoda je priplavala megličasta oblačica / oblačice se zbirajo nad njegovo glavo ♪
  2.      oblačílce  -a s (ȋ) manjšalnica od oblačilo: otroško oblačilce ♪
  3.      oblačílen  -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na oblačilo ali oblačenje: oblačilna omara / oblačilna industrija, stroka / drobni oblačilni predmeti ♦ usnj. oblačilno usnje tanko, mehko usnje za oblačila, pokrivala, torbice ♪
  4.      oblačílo  -a s (í) 1. vsak od izdelkov iz blaga, usnja, ki pokriva telo: bluza je žensko oblačilo; majica, obleka, plašč in druga oblačila / spodnje, vrhnje oblačilo // navadno s prilastkom izdelek ali skupek izdelkov iz blaga, usnja, ki pokriva telo: njihova oblačila se v marsičem razlikujejo od naših; japonsko, otroško, slavnostno, starinsko oblačilo / knjiž. vesoljsko oblačilo vesoljska obleka ♦ rel. liturgična oblačila 2. knjiž., ekspr., s prilastkom zunanja podoba, videz: ohraniti mesto v zgodovinskem oblačilu ● knjiž., ekspr. jezik je oblačilo misli je sredstvo, s katerim se izražajo, posredujejo misli; knjiž., ekspr. pernato oblačilo ptičev perje ♪
  5.      obláčiti  -im nedov., obláčite in oblačíte; oblačíla tudi obláčila (á) 1. delati, da ima kdo na telesu oblačilo, dodatke: mati oblači otroka; oblačiti hlače, jopico; ta srajca se oblači čez glavo / redko oblačiti nogavice obuvati 2. ekspr. oskrbovati z obleko, oblačili: starši so ga hranili in oblačili; oblačiti se pri znanem krojaču ● knjiž. oblačiti besede v pesniške prispodobe izražati se, govoriti v pesniških prispodobah; knjiž. oblačiti pesmi v različne napeve dajati pesmim različne napeve obláčiti se s prislovnim določilom izraža, da ima, nosi kdo oblačilo, dodatke, kot nakazuje določilo: športno, po modi se oblačiti / navadno se oblači v svetle obleke ∙ knjiž., ekspr. drevesa so se začela oblačiti v zeleno so začela zeleneti; knjiž. volja do moči se oblači v različne ideologije se kaže v različnih ideologijah ♪
  6.      obláčnost  -i ž (ȃ) lastnost, značilnost oblačnega: zaradi oblačnosti so imeli slab razgled; naraščajoča, spremenljiva oblačnost / delna, rahla oblačnost / ekspr. oblačnost z njegovega obraza je izginila ♦ meteor. nizka oblačnost pri kateri so oblaki do 2.500 metrov visoko; zmerna oblačnost pri kateri prekrivajo oblaki približno polovico neba ♪
  7.      obláganje  -a s (ȃ) glagolnik od oblagati: oblaganje kopalnic, sten; oblaganje s tapetami / ploščice za oblaganje / oblaganje koga z delom ♪
  8.      oblágati  -am nedov. (ȃ) 1. nameščati, pritrjevati kaj na določeno površino za zaščito, olepšanje, izboljšanje podlage: oblagati nasip s kamenjem; oblagati stene s ploščicami, tapetami / oblagati čelo z obkladki 2. ekspr. delati, da je kdo v veliki meri deležen česa: kar naprej ga oblagajo z delom, naročili; oblagati koga z dobrotami ● ekspr. baročni pisatelji so radi oblagali samostalnike z veliko pridevniki so radi samostalnikom (do)dajali veliko pridevnikov; ekspr. oblaga ga z lenuhom pravi mu, zmerja ga, da je lenuh ◊ tisk. oblagati stavek zapolnjevati stavek s polnilnim gradivom ♪
  9.      oblagodáriti  -im in oblagodaríti -ím dov., oblagodáril (á ȃ; ȋ í) star. obdariti, nagraditi: gospodar ga je bogato oblagodaril / narava ga je oblagodarila s talenti ∙ iron. tovarna je oblagodarila okolico z dimom in smradom onesnažila oblagodárjen -a -o in oblagodarjèn -êna -o: z naravnimi lepotami oblagodarjena pokrajina ♪
  10.      oblajeváti  -újem nedov. (á ȗ) (večkrat) z lajanjem izražati nejevoljo nad prisotnostjo koga: pes je srdito oblajeval tujca / psica je oblajevala razkropljeno čredo, dokler se ni spet strnila ♪
  11.      oblák  -a m (ȃ) 1. zgoščeni vodni hlapi (višje) v ozračju: na nebu se kopičijo, zbirajo oblaki; oblaki plavajo, ekspr. se podijo po nebu; iz oblakov še vedno lije; beli, deževni, mrenasti, nizki oblaki ♦ meteor. kopasti, slojasti oblak; nevihtni oblak kopasti oblak, v katerem nastaja nevihta // ekspr., s prilastkom velika količina, množina delcev česa v ozračju: za kamionom se je dvigal oblak prahu / čez teraso je zavel oblak parfuma 2. ekspr., s prilastkom velika skupina tesno skupaj letečih ali plavajočih živali iste vrste: oblak čebel, kobilic; oblak rib / oblak puščic / ptiči so leteli v celih oblakih // velika skupina česa sploh: odkrili so nov oblak zvezd / oblečena je bila v oblak svile in čipk ● ekspr. oblak mu je legel na čelo njegovo čelo je izražalo negativno, neugodno razpoloženje; ekspr. nad mestom se je utrgal oblak na mesto (in okolico) zelo, močno dežuje; ekspr. cene so se dvignile do oblakov zelo; ekspr. stopiti je treba z oblakov postati bolj stvaren, bližji konkretnemu življenju; ekspr. zmaj na vrvici se je dvignil pod oblake zelo visoko; ekspr. gradove si zida v oblake dela neizvedljive načrte, sanjari o nemogočem; ekspr. mož je z glavo bolj v oblakih je odmaknjen od stvarnega življenja, je sanjaški; ekspr. njegova trditev je obvisela v oblakih ni bila dokazana; ekspr. večkrat plava, živi v oblakih se ukvarja s stvarmi, premišlja o stvareh, ki so neizvedljive, zelo odmaknjene od stvarnega, konkretnega življenja; ekspr. nad deželo, podjetjem se zbirajo črni, grozeči oblaki položaj dežele, podjetja postaja zelo neugoden, nevaren; ekspr. izjava je dvignila oblak prahu povzročila je razburjenje, govorice; vede se, kot bi padel z oblakov kot da ne bi prav ničesar vedel o tem ♪
  12.      oblákec  -kca m (ȃ) oblaček: beli, komaj zaznavni oblakci / oblakec prahu ♪
  13.      óblanec  -nca m (ọ̑) nav. mn. odpadek lesa pri oblanju: nasmetiti tla z oblanci / leseni oblanci ∙ nad vrati so viseli oblanci nekdaj šop oblancev kot znamenje za gostilno ♪
  14.      óblanje  -a s (ọ̑) 1. glagolnik od oblati: oblanje desk; stroj za oblanje 2. oblanci: pomesti oblanje; kup oblanja ♪
  15.      oblást  -í in -i ž (ȃ) 1. možnost vplivati na koga, da ravna po določenih zahtevah, željah, če noče čutiti neprijetnih posledic: v družini je imel oblast oče; izgubiti ekonomsko oblast; po prihodu novega direktorja se je oblast te skupine v podjetju še povečala / dobiti oblast nad možem; priti pod oblast izsiljevalca / dežela je prišla pod tujo oblast // možnost vplivati na kaj, obvladovati kaj sploh: človekova oblast nad naravo se veča / imeti v oblasti gospodarski položaj / dana mu je bila oblast zapovedovati vetrovom v pravljicah mogel je 2. pravica odločati, ukazovati v organizirani družbeni skupnosti: oblast pripada delovnemu ljudstvu; izgubiti, izvajati oblast; kraljeva, vladarska oblast / ekspr. imeti oblast nad življenjem in smrtjo podrejenih / zlorabiti svojo politično oblast / dobiti avtonomno oblast; izvršilna oblast pravica do odločanja in izvrševanja zakonov ali predpisov / spraviti koga z oblasti; ta stranka je na oblasti že pet let 3. s prilastkom celota pravic, ki jih ima država ali oblastnik v odnosu do določenega ozemlja: oblast Nizozemske nad temi otoki je trajala nekaj stoletij / mesto je bilo pod oblastjo freisinških škofov / ta kralj je spravil ves polotok pod svojo oblast // celota pravic, ki jih ima kdo glede na svojo funkcijo, pristojnosti v odnosu do podrejenih: oblast fevdalca nad tlačani, živečimi v mestu 4. celota organov, oseb, ki imajo pravico odločati v organizirani politični skupnosti: oblast se je rušila; utrjevati novo oblast; centralna, civilna, ljudska oblast; sodišče je organ oblasti // določen organ, ki ima pravico odločati a) v organizirani politični skupnosti: oblast je novico zanikala; avstrijske oblasti so na noto odgovorile; občinske, sodne oblasti / ekspr. oblast je akcijo kritizirala b) s prilastkom na področju kake dejavnosti: cerkvena oblast ga je izobčila; ukrepi luških, šolskih oblasti 5. nekdaj večja upravna enota: okraji in oblasti ● ekspr. imela je veliko oblast nad njim čustveno, ljubezensko je bil nanjo zelo navezan, od nje zelo odvisen; ekspr. te besede, obljube so imele oblast nad njim so vplivale na njegovo ravnanje, vedenje; publ. šofer je izgubil oblast nad krmilom ni mogel več usmerjati, voditi vozila; ekspr. izgubiti oblast nad seboj ne moči se obvladati; ekspr. ta strast ga je kmalu dobila v oblast kmalu se ji z voljo, zavestjo ni mogel upirati; ta ženska ga je popolnoma dobila v svojo oblast popolnoma se podreja njeni volji, njenim zahtevam; spoznal je, da je v njegovi oblasti da se mora podrejati njegovi volji, zahtevam, če noče čutiti neprijetnih posledic; publ. ta pisatelj ima jezik v popolni oblasti piše zelo lepo, predmetu, namenu pisanja najustrezneje; knjiž., redko zbirati literaturo z vseh grafičnih oblasti področij, panog ◊ jur. avtonomna oblast od 1945 do 1963 v sklopu višje upravne enote organizirana politična skupnost z avtonomnimi pravicami ali ozemlje, ki pripada tej skupnosti; sodna oblast pravica do sojenja na podlagi veljavnih zakonov, predpisov, samoupravnih aktov; zakonodajna oblast pravica do izdajanja zakonov; polit. načelo enotnosti oblasti načelo, po katerem je nosilec oblasti ljudstvo, ki to oblast uveljavlja po predstavniških organih; rel. spovedna oblast pravica, dana duhovniku, da more dajati odvezo za grehe ♪
  16.      oblásten 1 -tna -o prid. (á ā) 1. ki rad ukazuje, zapoveduje in se vede do drugih tako, kot da so pod njegovo oblastjo: oblasten človek, gospodar; nasproti podrejenim je rad oblasten; postal je še bolj oblasten // ki izraža, kaže oblastnost: oblasten glas, pogled; njegov korak je oblasten / oblastne besede so ga užalile 2. knjiž. zelo velik, mogočen: oblasten nebotičnik / ta valuta je vedno bolj oblastna vplivna oblástno prisl.: oblastno govoriti, se vesti; sablja mu je oblastno visela do tal ♪
  17.      oblásten 2 -tna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na oblast: a) tudi znanost postaja oblastna moč / oblastne težnje b) opravljati oblastne funkcije / oblastni značaj odbora c) oblastni organi č) oblastni akt; oblastna odločba d) oblastno središče oblástno prisl.: oblastno zapleniti; oblastno dovoljeno delovanje ♪
  18.      oblástnež  -a m (ȃ) 1. ekspr. oblasten človek: oblastnežev ni trpel v svoji družbi 2. knjiž., redko oblastnik: oblastnež ga je ukazal zapreti ♪
  19.      oblástnost  -i ž (á) lastnost, značilnost oblastnega človeka: njena oblastnost vse odbija / v svoji oblastnosti noče o popuščanju niti slišati ♪
  20.      oblástven  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na oblast: oblastvena moč / imeti veliko oblastvenih funkcij / oblastveni organi / oblastveno dovoljenje oblástveno prisl.: oblastveno prepovedati; oblastveno potrjen vodnik ♪
  21.      óblat  -a m (ọ̑) gastr. ploščica iz nekvašenega testa, navadno kot sestavina različnih sladic: peči, prodajati oblate; keksi in oblati ♦ etn. večja pečena ploščica iz nekvašenega pšeničnega testa, ki se jé za veliko noč // nekdaj okrogel košček suhega testa za pečatenje pisem, listin: zapečatiti pismo z oblatom ♪
  22.      oblátiti  -im dov. (á ā) 1. star. umazati z blatom: povodenj je oblatila travnike; oblatiti si obleko / oblatiti ljubezen 2. ekspr. vzeti ugled, osramotiti: pred ljudmi ga je oblatil / oblatil je njegovo ime / oblatiti ugled države obláten -a -o: oblatena suknja ♪
  23.      oblazínjenje  -a s (ȋ) glagolnik od oblaziniti: oblazinjenje pohištva / oblazinjenje je že tu in tam načeto ♪
  24.      oblazíti  in obláziti -im, tudi obláziti -im dov. (ȋ á ȃ; á ȃ) 1. lazeč obiti: gosenica je oblazila ves list / otrok oblazi vse kote v sobi 2. ekspr. obhoditi, prehoditi: ker je bilo vreme lepo, sta oblazila vse hribe / dosti sveta sem že oblazil prepotoval ♪
  25.      oblažíti  -ím dov., oblážil (ȋ í) 1. raba peša olajšati, omiliti: oblažiti bolečine; oblažiti medsebojna nasprotja / oblažiti glasove 2. zastar. narediti kaj blago, plemenito: pisatelj je s svojimi deli oblažil ljudi ♪

   31.164 31.189 31.214 31.239 31.264 31.289 31.314 31.339 31.364 31.389  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA