Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Ni (29.126-29.150) 
- nazajtrkováti se -újem se dov. (á ȗ) najesti se pri zajtrku: ni se še nazajtrkoval ♪
- nazál -a m (ȃ) lingv. glas, ki nastane, ko gre zračni tok tudi skozi nosno votlino; nosnik: nazala m, n ♪
- nazálen -lna -o prid. (ȃ) lingv. nosen: nazalni glas; nazalni vokali ♪
- nazarénec -nca m (ẹ̑) 1. v muslimanskem in židovskem okolju, nekdaj kristjan: zbiranje nazarencev 2. pripadnik verske sekte, katere nauk temelji samo na bibliji in poudarja, uči asketsko življenje: biti nazarenec; stopiti v sekto nazarencev 3. um. predstavnik nazarenstva ♪
- nazarénski -a -o prid. (ẹ̑) 1. nanašajoč se na nazarence ali nazarenstvo: nazarenska slikarska smer / kompozicija je narisana v nazarenskem slogu 2. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: pes se je z nazarenskim laježem zagnal vanj; nazarenska vročina 3. v medmetni rabi, kot zapostavljeni prilastek izraža podkrepitev, poudarek: pokora nazarenska, še v grob me boš spravil nazarénsko prisl.: nazarensko jokati, trpeti; nazarensko bogat človek; biti nazarensko srečen ♪
- nazarénstvo -a s (ẹ̑) um. religiozna umetnostna smer v nemškem slikarstvu v začetku 19. stoletja, ki ima za vzor umetnike zgodnje renesanse: epigoni, predstavniki nazarenstva ♪
- názdar in na zdàr medm. (ȃ; ȁ) zlasti med člani društva Sokol, nekdaj izraža pozdrav: klicali so mi: nazdar; sam.: pozdravimo goste s krepkim nazdar ♪
- nazdráviti -im dov. (ā ȃ) s slovesnimi besedami in izpitjem kozarca alkoholne pijače zaželeti komu srečo, zdravje: nazdravili so ženinu in nevesti; nazdraviti z vinom / nazdravili in trčili bomo kasneje; pren., ekspr. na večerji daleč od doma je nazdravil tudi svoji domovini ♪
- nazdrávljanje -a s (á) glagolnik od nazdravljati: bilo je dosti pozdravljanja, nazdravljanja in hrupa ♪
- nazdrávljati -am nedov. (á) s slovesnimi besedami in izpitjem kozarca alkoholne pijače želeti komu srečo, zdravje: nazdravljati slavljencu; ljudje so jedli, pili in si nazdravljali; pren., ekspr. nazdravljati domovini, svobodi ♪
- nazídek -dka m (ȋ) knjiž., redko nadzidek: nad oboki se dviga nazidek; mostovž z nazidki / golobi so posedali na nazidkih šole / podstrešni nazidek ♪
- nazijáti -ám dov. (á ȃ) slabš. grobo, glasno ošteti: nazijala ga je, ker je zamudil nazijáti se nagledati se: ali se še niste nazijali ♪
- nazív -a m (ȋ) 1. s prilastkom beseda, več besed, ki izražajo, označujejo a) dejavnost, položaj v delovni organizaciji, na delovnem mestu: ima naziv knjigovodja / poklicni, položajni nazivi b) višjo, visoko stopnjo izobrazbe; naslov: podeliti naziv doktorja znanosti / dobiti, doseči doktorski naziv c) višjo, visoko stopnjo na hierarhični lestvici v kaki družbi, organizaciji: imeti pravico do naziva guverner, predsednik / dati, dobiti plemiški naziv; vladarski naziv / publ. biti izvoljen v naziv znanstvenega svetnika za znanstvenega svetnika č) vrsto glede na medsebojne, zlasti starostne, vljudnostne odnose ljudi: spoštljiv naziv; naziv za odraslega moškega / nagovoriti koga z
nazivom tovariš 2. ime: napisati naziv podjetja / slovenski naziv kraja / naziv blaga / napisati naziv in naslov prejemnika ime in priimek ♪
- nazíven -vna -o prid. (ȋ) elektr. določen, potreben za normalno delovanje določene naprave, priprave: nazivni tok; nazivna moč, napetost / nazivna vrednost, zmogljivost ♦ avt. nazivno število vrtljajev; strojn. nazivna mera imenska mera ♪
- naznačeváti -újem nedov. (á ȗ) knjiž. na splošno, v obrisih govoriti o čem, predstavljati kaj; nakazovati: naznačevati možnosti za sodelovanje // delati, predstavljati kaj le v glavnih, osnovnih črtah, potezah: ozadje na slikah je navadno le naznačeval ♪
- naznáčiti -im dov. (á ȃ) 1. knjiž. na splošno, v obrisih spregovoriti o čem, predstaviti kaj; nakazati: skušala je le naznačiti nekaj dogodkov; v uvodu je naznačil namen srečanja // narediti, predstaviti kaj le v glavnih, osnovnih črtah, potezah: pisatelj je svojega junaka le naznačil 2. knjiž. ukazati, zahtevati, kako naj bo; določiti: naznačiti kraj sestanka / star. naznačili so ga v drug kraj 3. star. dati pismeno naročilo komu, naj plača naslovniku določeni znesek za naročnikov račun; nakazati: naznačili so mu tristo goldinarjev naznáčen -a -o: narahlo naznačen vzorec; priti ob naznačeni uri ♪
- naznánjati -am nedov. (á) 1. delati, da postane prihod koga vnaprej znan: naznanjati goste; prijatelji so se mu naznanjali po telefonu / petelini so s petjem naznanjali dan // vnaprej kazati, opozarjati na nastop, pojavitev česa: naznanjati nesrečo, nevarnost / zvon je naznanjal, da nekje gori; svetloba se je naznanjala na obzorju 2. sporočati pristojnemu organu storilce kaznivih dejanj: ni hotel naznanjati ljudi oblastem 3. knjiž. sporočati, obveščati: naznanjam vam veselo novico; v pismu mu naznanja, da je stvar uspela naznanjajóč -a -e: dobil je obvestilo, naznanjajoče dan njihovega prihoda ♪
- naznótraj in na znótraj prisl. (ọ́) knjiž. 1. znotraj, v notranjosti: državo so razdvajala naznotraj družbena nasprotja, napadali pa so jo tudi sovražniki / naznotraj vsa drhti, nazunaj pa je mirna 2. navznoter: naznotraj zapognjena hrbtenica / naznotraj uprt pogled ♪
- nazobáti se -zóbljem se tudi nazóbati se -am se in -zóbljem se dov. (á ọ́; ọ̄) zadovoljiti svojo potrebo, željo po hrani, zobanju: kokoši so se že nazobale // nav. ekspr. najesti se, navadno česa drobnega: nazobati se češenj, grozdja ● pog., ekspr. v krčmi sta se ga nazobala sta se napila (alkoholne pijače) ♪
- nazóbčati -am dov. (ọ̄) narediti zobce, zobčke: nazobčati papir nazóbčan -a -o: nazobčana znamka; nazobčano kolesce ♦ bot. nazobčani list ♪
- názor -ôra m, pod točko b) tudi názora (á ō, á) navadno s prilastkom skupek med seboj povezanih misli, pojmov, sodb a) o svetu, družbi, človeku: njegov nazor temelji na spoštovanju človeškega dostojanstva; braniti, izpovedati svoj nazor, nazore; napredni, plemeniti, zastareli nazori; ekspr. imeti pametne, trezne nazore / fevdalni, meščanski, svobodomiselni nazori / zagovarjal je nazor, da so ljudje enaki, enakopravni b) v zvezi svetovni nazor o temeljnih, splošnih vprašanjih sveta, družbe, človeka: svoj svetovni nazor je zgradil na evolucijski teoriji; idealistični, krščanski, marksistični,
materialistični svetovni nazor / znanstveni svetovni nazor c) v zvezi življenjski nazor o vprašanjih konkretnega, vsakdanjega življenja, ravnanja: držati se svojega življenjskega nazora č) v zvezi s področjem kake vede, kakim delom stvarnosti: razložiti, zagovarjati svoj estetski, filozofski, politični nazor; nazor o literaturi, narodu, zgodovini / po svojih nazorih je hegeljanec, marksist; antropocentrizem, etatizem, humanizem in drugi nazori ♪
- nazóren -rna -o prid., nazórnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki vsebuje elemente, ki povečujejo dojemljivost, razumljivost: navesti nazoren primer za svojo trditev; nazorna razlaga; nazorno izražanje, podajanje, pripovedovanje / da bi bil bolj nazoren, si je pomagal s kretnjami ♦ šol. nazorni pouk pouk, pri katerem se učencem stvarno, jasno prikažejo stvari, ki se obravnavajo 2. s čuti zaznaven, resničen, stvaren: nazorna predstava o čem; to je nazorna slika o razvojnih težnjah tovarne / nazorno mišljenje nazórno prisl.: nazorno govoriti o čem; razstava nazorno kaže rast tovarne; nazorno si predstavljati stvari; nazorno izražene misli ♪
- nazórnost -i ž (ọ́) lastnost, značilnost nazornega: nazornost izražanja, pripovedovanja / nazornost razlage / predstava izgublja svojo nazornost; nazornost metafor je pesnik črpal iz ljudskega pesništva ♪
- nazórski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na nazor: pesnikova nazorska opredeljenost; nazorske razlike; nazorska struktura študentov / nazorska načela dobe / nazorska skupina; nazorska smer ♪
- nazôvi... predpona v sestavljenkah (ō) zastar. tako imenovani, laži ...: nazovikritik, nazoviznanstven ♪
29.001 29.026 29.051 29.076 29.101 29.126 29.151 29.176 29.201 29.226