Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ni (28.664-28.688)


  1.      naravovárstven  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na varstvo narave: naravovarstveni ukrepi / turistični in naravovarstveni delavci ♪
  2.      naravoznánstvo  -a s (ȃ) naravoslovje: naravoznanstvo in tehnika ♪
  3.      nárazen  in narázen prisl. (ȃ; ȃ) izraža medsebojno ločenost ali ločevanje, ant. skupaj: držati prste, stopala narazen; potegniti zavese narazen; ob strelu so ljudje skočili narazen; hiši stojita precej narazen ∙ po nazorih sta si daleč narazen njuni nazori so zelo različni; pog. dajati stroj narazen razstavljati ga (na dele); iti narazen pog. suha klada gre nerada narazen se nerada razkolje; ekspr. v mladosti so bili nerazdružljivi, potem pa so šle njihove poti narazen niso več živeli skupaj; niso bili več v prijateljskih odnosih; pog. po dveh letih zakona sta šla narazen sta se razvezala; lesti narazen pog. blago leze narazen postaja vedno tanjše, se na več mestih trga; ekspr. lica mu lezejo narazen od zadovoljstva poteze obraza kažejo, da je zadovoljen; ekspr. posestvo, premoženje leze narazen se manjša, propada; pog. toliko jé, da kar narazen leze se zelo debeli; pog. spraviti pretepače narazen ločiti, razgnati; pog. živeti narazen ločeno ♦ lingv. nekatere prislove pišemo skupaj ali narazen ♪
  4.      narcís  -a m (ȋ) 1. bot. rastlina z dolgimi ozkimi listi in velikimi dišečimi, navadno belimi ali rumenimi cveti, Narcissus: beli, ozkolistni narcis; mnogocvetni narcis vrtna rastlina z manjšimi belimi ali rumenkastimi cveti v socvetju, Narcissus polyanthus 2. knjiž. moški, ki občuduje samega sebe, zlasti svojo lepoto: malomeščanski narcis / ekspr. pesnik ni bil nikoli egocentričen narcis ♪
  5.      narcísa  -e ž (ȋ) rastlina z dolgimi ozkimi listi in velikimi dišečimi, navadno belimi ali rumenimi cveti: trgati narcise; šopek narcis ♪
  6.      narcísen  -sna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na narciso: narcisni vonj / narcisna polja ♪
  7.      narcízem  -zma m (ȋ) knjiž. občudovanje samega sebe, zlasti svoje lepote: mladostni narcizem ♪
  8.      nárda  -e ž (ȃ) knjiž. olje, mazilo iz korenin indijske rastline: vonj narde in galbana ♪
  9.      nardečíti  -ím dov., nardéči in nardêči; nardéčil (ȋ í) prekriti z rdečilom: nardečiti ustnice nardečèn -êna -o: nardečena lica ♪
  10.      narebríčiti  -im dov. (í ȋ) teh. narediti, da ima kaj podolgovate vzboklinice, rebra: narebričiti gladko površino / narebričiti glave vijakov ♪
  11.      naréčen  -čna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na narečje: narečna beseda, oblika; narečne posebnosti / govoril je brez narečnih primesi / narečna razčlenjenost slovenskega jezika naréčno prisl.: narečno obarvan izgovor ♪
  12.      naréčje  -a s (ẹ̑) od knjižnega jezika različni jezikovni sistem, v katerem se govori na delu narodnega ozemlja: raziskovati narečja; gorenjsko narečje ♦ lingv. socialno narečje govor kakega družbenega sloja ♪
  13.      naréd  prid. neskl. (ẹ̑) knjiž., v povedni rabi pripravljen: vedno so nared, da nastopijo; sani so nared za vožnjo; četa čaka nared za napad / v pol ure bom nared napravljen, oblečen; do maja bo most nared narejen, popravljen; čolnov še nima nared / vse je nared, lahko odpeljemo je v redu ♪
  14.      narédben  -a -o (ẹ̑) pridevnik od naredba: naredbena obveza ♪
  15.      naredbodajálec  -lca [u̯c in lc] m (ȃ) jur. kdor daje odredbe, odloke, ukaze; odredbodajalec: naredbodajalec za izvršitev finančnega načrta sklada / bil je glavni naredbodajalec za zasedeno ozemlje ♪
  16.      naredíti  -ím dov., narédil (ȋ í) 1. s širokim pomenskim obsegom z delom omogočiti nastanek česa: narediti avtomobilsko cesto, nov stroj; narediti čevlje, obleko; narediti načrt; narediti nalogo napisati; narediti potico speči; pog. narediti kosilo skuhati, pripraviti; narediti kaj z brušenjem, dolbenjem; narediti si hišo zgraditi, sezidati / narediti šotor postaviti / iz smetane naredijo maslo, iz mleka pa sir pridobijo / narediti stopnicam ograjo // z določeno aktivnostjo, dejanjem doseči nastanek česa: narediti globoke brazde; narediti črto potegniti; narediti dekletu kodre / narediti ogenj zanetiti; narediti red; star. narediti luč prižgati / deroča voda je naredila globoke jame; krogla je naredila vdolbino v zid; narediti vrtince / rože so že naredile popke pognale / toča je naredila dosti škode // dati čemu kako lastnost, značilnost: narediti deželo neodvisno; narediti rezilo ostro; narediti gradivo za bralce zanimivo / bogastvo je naredilo moža ošabnega; ta misel me je naredila sentimentalnega; življenje me je naredilo takega / narediti komu skrbi, veselje, žalost // pog., v zvezi z za izbrati, nameniti za kaj: naredil ga je za dediča / naredili so ga za direktorja izvolili 2. z aktivnostjo doseči uresničitev kakega a) opravila, dela: narediti izpit, agrarno reformo; pospravila je, pripravila kosilo in naredila še marsikaj drugega; naredil je vse, kar so mu naložili, zato je lahko prost; ne more vsega sama narediti; narediti kaj dobro, uspešno, temeljito; narediti brez ugovarjanja, z veseljem b) dejanja: zamudil je, to je naredil že večkrat; narediti kaj javno, nalašč, naskrivaj; ne zameri mu, saj je naredil iz nepremišljenosti, v jezi / narobe si naredil, da jih nisi povabil / le kaj bi naredil, da voda ne bi več tekla v klet ukrenil; zanima me, kaj bi ti naredil v taki situaciji / v življenju je naredil dosti dobrega; v njegovi odsotnosti so naredili marsikaj nepremišljenega // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: narediti gib, korak, kretnjo; narediti izlet v hribe; narediti malo potrebo; narediti požirek / narediti dolg ne plačati denarnih obveznosti 3. dokončati, končati: kip je delal celo poletje, vendar ga še ni naredil; stvar sem že začel, upam, da jo bom naredil; plačali boste, ko bom naredil 4. navadno z dajalnikom povzročiti komu zlasti kaj neprijetnega: kaj ti je naredila, da se jeziš nanjo; fant mu je gotovo nekaj naredil; pazi, da si kaj ne narediš / mati se je bala, da se mu ne bi kaj naredilo zgodilo, pripetilo // navadno s prislovom z dejanjem pokazati do česa določen odnos: grdo si naredil s knjigami ● nar. nevesta ni spila vina iz strahu, da ji mati ne bi naredila je ne začarala; ekspr. narediti kariero uspeti; ekspr. narediti konec molku, smehu povzročiti, da preneha molk, smeh; ekspr. narediti križ čez kaj odpovedati se čemu; obupati nad čim; pog., ekspr. kje bi že bil, če seštejem vse metre, ki sem jih danes naredil če pomislim, kako dolgo pot, razdaljo sem prehodil; ekspr. narediti dolg obraz z mimiko na obrazu izraziti razočaranje, žalost; pog. iz fanta je naredil dobrega pevca vzgojil; ekspr. narediti piko na i z majhnim, a pomembnim dejanjem zadevo končati; pog. narediti iz muhe slona močno pretirati; pog. ta zna iz nič narediti je zelo spreten, sposoben, domiseln; pog. že spet je naredil v hlače opravil veliko, malo potrebo v hlače; pog., ekspr. prav, pa narediva na pol plačajva vsak polovico (zneska); obleka naredi človeka kdor se lepo, izbrano oblači, dobi večji ugled, naredi boljši vtis; sveti Matija led razbija, če ga ni, ga pa naredi okoli 24. februarja se vreme navadno spremeni; preg. ena lastovka ne naredi pomladi iz enega primera se ne morejo delati splošni sklepi ◊ gastr. narediti marinado; kozm. narediti masko; rel. narediti križ; voj. narediti kamuflažo naredíti se 1. nastati, pojaviti se: bula se mu je naredila na vratu; led se je naredil na ribniku / naredil se je dan zdanilo se je; naredila se je noč, tema / lepo vreme se je naredilo // nav. ekspr. postati zelo dober, lep, močen: fant se je naredil; le poglej, kako se je v tem letu naredila 2. pokazati določeno stanje ali lastnost, ki v resnici ne obstaja: narediti se bolnega, redko bolan; narediti se gluhega, nevidnega, veselega; naredil se je, kakor da spi; naredil se je, kot da misli oditi ● črno se mi je naredilo pred očmi zaradi slabosti, bolezni se mi je zazdelo, da vidim pred očmi črne lise, ploskve; ekspr. fant se je naredil po očetu postal je tak kot oče; pog. iz vina se je naredil kis vino se je skisalo; pog. vesel sem, da se je tako naredilo končalo, zgodilo; ekspr. le kaj se bo iz tega naredilo nastalo, se razvilo narejèn -êna -o 1. deležnik od narediti: grad je bil narejen v srednjem veku; narejen iz kamna, lesa; na roke narejen; narejen po predlogi; narejen v romanskem slogu; malomarno, natančno, umetno narejen 2. ki kaže določeno stanje ali lastnost, ki v resnici ne obstaja: narejen nasmeh; narejena dobrodušnost; odgovoril je z narejeno strogostjo / narejeno vedenje; prisl.: narejeno se nasmehniti; narejeno mirno govoriti; sam.: v njegovem vedenju ni nič narejenega ♪
  17.      narédko  in na rédko prisl. (ẹ̄) 1. izraža razvrščenost v velikih medsebojnih presledkih: drevesa stojijo naredko; ekspr. naredko posejane zvezde / sneg naletava le še naredko / naredko obljudeni kraji 2. izraža pojavljanje v velikih časovnih presledkih: naredko kliče zdravnika; kukavice se oglašajo bolj naredko ♪
  18.      naréjanje  -a s (ẹ́) glagolnik od narejati: narejanje obleke / v njenih očeh ni bilo nobene laži in nikakršnega narejanja ♪
  19.      narejênost  -i ž (é) lastnost, značilnost narejenega: govoril je brez narejenosti; težko je reči, kje je meja med njegovo narejenostjo in pristnostjo; bil je nasprotnik vsake zlaganosti in narejenosti / narejenost vedenja ♪
  20.      narékanje  -a s (ẹ̑) glagolnik od narekati1: poslušati narekanje; narekanje pri mrličih / v narekanju se je spominjala njegove dobrote in ljubezni v nareku ♪
  21.      narekováj  -a m (ȃ) lingv. ločilo, ki označuje premi govor, citate, naslove ali daje besedam poseben pomen: napisati dvopičje in narekovaj; postaviti stavek med narekovaje; dati besede v narekovaj / dvojni, enojni narekovaj ● ekspr. to je prijatelj v narekovajih to ni prijatelj ♪
  22.      narekoválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na narekovanje: narekovalna hitrost ♦ teh. narekovalni aparat diktafon ♪
  23.      narekovánje  -a s (ȃ) glagolnik od narekováti: razlagi sledi narekovanje glavnih misli; pisanje po narekovanju po nareku ♪
  24.      narekováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. govoriti besedilo, namenjeno za dobeseden zapis: narekovati strojepiski, učencem; narekovati pismo, zapisnik / pog. narekovati (dopis) v stroj sestavljati (dopis) sproti ob narekovanju 2. predlagati kaj tako, da je za drugega sprejem obvezen: narekovati pogoje premirja / narekujejo cene, ker so edino tovrstno podjetje; Pariz še vedno narekuje modo // nav. 3. os. izraža nujnost, potrebnost česa glede na kaj: dolžnost, spoštovanje, vest nam narekuje tako ravnanje; publ. navedena dejstva narekujejo odločno ukrepanje ● delo mu je narekovala bolečina ob sinovi smrti delo je napisal zaradi bolečine narekováti se knjiž., redko napovedovati se, kazati se: na vzhodu se je narekovala luna ♪
  25.      narézek  -zka m (ẹ̑) na tanke rezine narezano prekajeno meso ali mesni izdelki, sir, jajca in dodatki: pripraviti narezek; postreči s pecivom in narezkom / najraje ima narezek z ljubljansko salamo ♪

   28.539 28.564 28.589 28.614 28.639 28.664 28.689 28.714 28.739 28.764  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA