Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ni (2.826-2.850)


  1.      koreníniti  -im nedov. (í ȋ) 1. agr. delati, poganjati korenine: ribez hitro korenini / ta rastlina globoko, plitvo korenini 2. ekspr. imeti v čem osnovo, izhodišče: v večini svojih del korenini na domačih tleh ♪
  2.      korenínje  -a s (ȋ) vse korenine ene rastline: koreninje je segalo globoko v tla; koreninje pšenice // nav. ekspr. več korenin, korenine: spotikal se je ob koreninje / za zimo so se založili s koreninjem z užitnimi koreninami, koreni ♪
  3.      korenínski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na korenino: koreninska zgradba / koreninski vršiček; koreninska povrhnjica ♦ bot. koreninski gomolj; koreninski gomoljčki tvorbe na koreninah metuljnic, ki jih povzročajo dušikove bakterije; koreninski laski; koreninski tlak sila, s katero potiska korenina vodo v steblo; koreninski vrat del rastline med korenino in steblom; koreninska čepica varovalno tkivo iz rahlo povezanih celic, ki obdaja vršičke korenin; vrtn. koreninska gruda korenine sadike s prstjo, ki se jih drži ♪
  4.      korenít  -a -o prid., korenítejši (ȋ) 1. nav. ekspr. ki zadeva bistvo, temelj česa: to pomeni korenit preobrat; prišlo je do korenite spremembe / zatekli so se h korenitim ukrepom / v razpravljanju je bil zelo korenit 2. zastar. odločen, trden, neustrašen: to so bili koreniti ljudje koreníto prisl.: korenito so se spremenili ♪
  5.      koréniti  -im nedov. (ẹ̄ ẹ̑) mat. računati število, ki, potencirano s korenskim eksponentom, da korensko osnovo: kvadrirati in koreniti ♪
  6.      korenóvnik  -a m (ọ̑) bot. lesnata rastlina tropskih obrežij z lokasto upognjenimi zračnimi koreninami, ki poganjajo iz vej, Rhizophora ♪
  7.      korístnica  -e ž (ȋ) ženska oblika od koristnik: države koristnice Marshallove pomoči ♪
  8.      korístnik  -a m (ȋ) neustalj. uporabnik: koristnike cest so o tem pravočasno obvestili; koristniki družbenega premoženja; je koristnik stanovanja, stavbe / koristnikom bodo izplačali določeno vsoto // potrošnik, porabnik: blago so razdelili med koristnike; potrebe koristnikov se večajo ♪
  9.      korítnica  -e ž (ȋ) grad. navadno betonski element koritaste, trikotne oblike za odtok vode ob robu cestišča: vgraditi koritnice ob cesti ♪
  10.      kormóniš  -a m (ọ̑) pri dravskih in savinjskih splavarjih krmar (na splavu): najprej je bil splavar, nato kormoniš ♪
  11.      korupcioníst  -a m (ȋ) nav. slabš. kdor je izprijen, pokvarjen, navadno zaradi podkupovanja: boj proti korupcionistom; bil je korupcionist in izdajalec ♪
  12.      korúznica  -e ž (ȗ) 1. koruzna slama: po njivi je ležala raztresena koruznica; obrali so koruzo in posekali koruznico 2. pog. priležnica: končno se bosta bajtar in njegova koruznica le vzela ♪
  13.      korúznik  -a m (ȗ) 1. pog. priležnik: bil je koruznik in pijanec 2. koruzni kruh: doma še koruznika niso imeli ♪
  14.      korúzniški  -a -o prid. (ȗ) pog. priležniški: tam je pravo koruzniško gnezdo / koruzniško življenje ♪
  15.      korúzništvo  -a s (ȗ) pog. priležništvo: to ni noben zakon, to je koruzništvo / živita v koruzništvu ♪
  16.      kosílnica 1 -e ž (ȋ) večji stroj za košenje: kosilnica se je pokvarila / motorna, ročna, vprežna kosilnica ♪
  17.      kosílnica 2 -e [u̯n] ž (ȋ) nar. jerbas: Na glavah se jim zibljejo široke kosilnice, pokrite z belimi prti (C. Kosmač) ♪
  18.      kosílnik  -a m (ȋ) kosilnica: ima motorni, ročni kosilnik ♦ agr. sekalni kosilnik ♪
  19.      kósnik  -a m (ọ̑) navt. poševen drog na prednjem delu premca: stal je na kosniku; kosnik jahte ♪
  20.      kosteníca  -e ž (í) 1. agr. sad, katerega meso se nerado loči od koščice: kostenice in kalanke 2. zastar. kostni revmatizem: muči jo kostenica ♪
  21.      kosteníčevje  -a s (í) bot. grm s suličastimi listi, belimi cveti v socvetjih in črnimi jagodami; kalina ♪
  22.      kosteníka  -e ž (í) bot. grm s suličastimi listi, belimi cveti v socvetjih in črnimi jagodami; kalina: kostenika, dren in češmin ♪
  23.      kóstnica  -e ž (ọ̑) 1. prostor ali stavba za shranjevanje kosti iz prekopanih grobov: iz grobov so prenesli kosti v kostnico; mavzoleji in kostnice 2. nav. mn., zool. ribe, ki imajo ogrodje iz kosti, Teleostei ♪
  24.      kostnína  -e ž (ȋ) anat. snov med kostnimi celicami: kostne celice izločajo kostnino / kompaktna, luknjičava kostnina; zobna kostnina kostno tkivo, ki prekriva zobne korenine; zobni cement ♪
  25.      kostolómnica  -e ž (ọ̑) vet. bolezen odrasle živine, za katero je značilno mehčanje kosti: krava je zbolela za kostolomnico ♪

   2.701 2.726 2.751 2.776 2.801 2.826 2.851 2.876 2.901 2.926  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA