Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ni (24.751-24.775)


  1.      lahkomíšljenka  -e ž (ȋ) redko lahkomiselna ženska, lahkomiselnica: velika lahkomišljenka ♪
  2.      láhkooborožênec  -nca m (ā-é) pri starih Grkih in Rimljanih lahko oborožen vojak pešec: napad lahkooborožencev ♪
  3.      lahkôta  -e ž (ó) 1. lastnost, značilnost lahkega: lahkota prvih uspehov ga je uspavala; lahkota in težavnost vaj / lahkota v hoji gibčnost, prožnost / obšel ga je občutek lahkote 2. v prislovni rabi, v zvezi z lahkoto izraža opravljanje, izvrševanje česa brez truda, napora: z lahkoto je nosil vreče; z lahkoto je premagal nasprotnike / on je z večjo lahkoto dobil službo kot jaz / publ., z oslabljenim pomenom če ta odlok premislimo, spoznamo z lahkoto, da so z njim dani pogoji za napredek ♪
  4.      lahkôten  -tna -o prid., lahkôtnejši (ó) 1. ki dela videz, da zanj ni potreben telesni napor: lahkoten tek konj; lahkotna hoja / stopati z lahkotnimi koraki 2. redko ki je iz tankih, drobnih sestavnih delov; lahek: lahkotno pohištvo / lahkoten dim se dviga nad hišami 3. ki glede na izrazna sredstva ne izraža, kaže truda, nespretnosti: delo je pisano v lahkotnem jeziku / lahkoten ton pogovora sproščen, prijeten 4. nav. ekspr., navadno v povedni rabi ki se duševno in telesno dobro počuti: bil je ves lahkoten in sproščen // ki ne prinaša (dosti) težav, neprijetnosti; lahek: življenje je zdaj lahkotnejše 5. umetniško nezahteven: lahkoten film; brati lahkotno literarno delo / repertoar tega gledališča je lahkoten lahkôtno prisl.: lahkotno hoditi, plesati; lahkotno iti mimo vseh težav brezskrbno, neprizadeto; to me nič ne skrbi, je rekel lahkotno; naslonjač učinkuje lahkotno; sam.: v njegovem vedenju je nekaj lahkotnega ♪
  5.      lahkoúmnost  -i ž (ú) 1. star. lahkomiselnost: zgražali so se nad njegovo lahkoumnostjo; mladostna lahkoumnost 2. zastar. lahka razumljivost: spis se odlikuje po zanimivosti in lahkoumnosti ♪
  6.      lahkožív  -a -o prid. (ȋ í) 1. ki moralno ni neoporečen: družiti se z lahkoživimi dekleti / lahkoživo življenje 2. ki ima površen, brezskrben odnos do življenja: lahkoživega mladeniča je nesreča zresnila ♪
  7.      lahkožívec  -vca m (ȋ) ekspr. lahkoživ človek: biti lahkoživec in ženskar / lahkoživec je, zato ga nič ne skrbi ♪
  8.      lahkožívka  -e ž (ȋ) ekspr. ženska, ki moralno ni neoporečna: zaiti v slabo družbo, med lahkoživke ♪
  9.      lahón  -a m (ọ̑) slabš. 1. pripadnik neitalijanskega naroda, zavzemajoč se za italianizacijo: lahoni in nemčurji 2. Italijan: upreti se lahonom ♪
  10.      Láhov  in láhov -a -o prid. (á) star., v zvezah: on da je nedolžen pri tem? Seveda, nedolžen kot Lahov koš ni nedolžen; reven kot Lahov koš zelo ♪
  11.      laicízem  -zma m (ȋ) knjiž. stanje, da je vera izključena iz javnega življenja: dolgoletni francoski laicizem ♦ rel. nazor, da se mora vera izključiti iz javnega življenja ♪
  12.      laicizírati  -am dov. in nedov. (ȋ) laizirati: laicizirati šolski pouk / laicizirati duhovnika; redovnik se je laiciziral ♪
  13.      láičen  -čna -o prid. (á) 1. nanašajoč se na laike: laično pojmovanje česa; strokovno in laično obravnavanje problemov / poklicni in laični igralci / laična nega bolnikov na domu / laični apostolat; laični pomočniki duhovnikov laiški 2. ki nima verskega, cerkvenega značaja: uvedba laičnega šolstva / takrat je bilo pri nas še malo laične inteligence (po)svetne láično prisl.: laično presojati problem ♪
  14.      láik  -a m (á) 1. kdor se na kako stroko slabo spozna, nestrokovnjak: v umetnosti sem laik; laik si težko predstavlja zapletenost tega procesa; strokovnjaki in laiki / ekspr.: sami laiki sodijo o glasbi; popoln laik 2. knjiž., redko amater, diletant: slikar laik 3. rel. vernik, ki ni duhovnik ali redovnik: duhovščina in laiki // navadno v zvezi z brat član samostanskega reda, ki ni duhovnik: vrt obdelujejo bratje laiki ♪
  15.      láiški  -a -o prid. (á) nanašajoč se na laike: duhovski in laiški stan / laiški apostolat / laiški pomočniki duhovnikov / to ni strokovno, ampak laiško pojmovanje stvari laično ♪
  16.      laizírati  -am dov. in nedov. (ȋ) 1. odvzeti verski, cerkveni značaj: laizirati šolstvo 2. rel. postaviti koga iz duhovniškega ali redovniškega stanu v laiški stan: laizirati duhovnika; redovnica se je laizirala ♪
  17.      lájanje  -a s (ȃ) glagolnik od lajati: od daleč se sliši lajanje psov; besno, glasno, veselo lajanje / lajanje srnjaka / ne bom poslušal njegovega lajanja / lajanje minometov, strojnic ♪
  18.      lájati  -am nedov. (ȃ) 1. oglašati se s kratkimi, odsekanimi glasovi: pes laja; divje, rezko lajati / lisjak, srnjak laja; v daljavi so lajali šakali // s predlogom z lajanjem izražati nejevoljo nad prisotnostjo koga: čuvaj laja na vsakega tujca / pes laja v luno ∙ preg. pes, ki laja, ne grize človek, ki veliko govori ali grozi, ne naredi hudega 2. slabš. govoriti z ostrim, zadirčnim glasom: ne zna povedati mirno, samo laja; poberi se iz hiše, je lajal; knjiž. vodja taborišča je lajal svoje ukaze // s predlogom surovo, zadirčno govoriti s kom: lajati drug na drugega, v drugega; neprestano laja na nas // nizko govoriti, pripovedovati: pusti ga, naj laja, kar hoče; Edino hlapci cvilijo ponižno kakor psi in lajajo, da nas je malo (Kajuh) 3. ekspr. dajati lajanju podobne glasove: minometi, strojnice lajajo 4. preh., nar. zmerjati: Ne lajaj me, če nisem kriv (I. Pregelj) 5. pesn., s prislovnim določilom biti, obstajati v zelo neprijetni, grozljivi obliki: zunaj laja decembrski mraz; tišina je lajala nad prepadi lajáje: lajaje kazati zobe lajajóč -a -e: pes je lajajoč planil proti prišlecu; lajajoči psi; lajajoči kašelj zelo glasen in suh ♪
  19.      lájavec  -vca m (ā) 1. ekspr. pes, ki (zelo) laja: s palico se je branil najbolj nadležnih lajavcev 2. slabš. kdor silovito napada z besedami: pustite me pri miru, lajavci ♪
  20.      lajávt  tudi lájavt -a m (ȃ; ȃ) slabš. pes, ki (zelo) laja: pomirite že tega lajavta, da bom lahko vstopil; pren. to ni govornik, ampak lajavt ♪
  21.      lájbič  -a m (ȃ) nižje pog. telovnik: žametast lajbič; gumbi na lajbiču ♪
  22.      lájdra  -e ž (ȃ) pog., slabš. vlačuga, prostitutka: k tisti lajdri hodi; z lajdrami se vlači; druščina lajder in zvodnikov / kot psovka lajdra nesramna ♪
  23.      lájež  -a m (ȃ) glagolnik od lajati: od daleč se sliši lajež; glasen lajež; lajež lisice, psov / lajež strojnic ♪
  24.      lájhati se  -am se nedov. (ā) pog., slabš. vlačugati se, vlačiti se: lajhati se z ničvrednimi ženskami // potepati se, pohajkovati: namesto da bi se učili, se pa ves dan lajhajo ♪
  25.      lájka  -e ž (ȃ) delovni severni pes z gosto in trdo dlako ter s košatim, zavitim repom: vpreči lajke v sani ♪

   24.626 24.651 24.676 24.701 24.726 24.751 24.776 24.801 24.826 24.851  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA