Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ni (24.676-24.700)


  1.      kvéker  -ja m (ẹ́) v Angliji in Združenih državah Amerike pripadnik iz protestantizma nastale verske sekte, ki se sklicuje na notranje versko spoznanje in na biblijo: zborovanje kvekerjev ♪
  2.      kverulánt  -a m (ā á) knjiž. prepirljivec, sitnež: nepopravljiv kverulant; kverulant in cinik ♪
  3.      kverulántstvo  -a s (ā) knjiž. prepirljivost, sitnost: pripisovali so mu kverulantstvo in cinizem ♪
  4.      kvéstor  -ja m (ẹ́) 1. v Italiji najvišji policijski uradnik v provinci: župan in kvestor / biti imenovan za kvestorja 2. zgod., pri starih Rimljanih nižji uradnik, izvoljen za eno leto, ki vodi finančne zadeve: kvestorji in cenzorji ♪
  5.      kvestúra  -e ž (ȗ) 1. v Italiji najvišji policijski urad v provinci: odpeljali so ga na kvesturo 2. nekdaj vpisni urad na univerzi ♪
  6.      kvesturín  -a m (ȋ) slabš., v fašistični Italiji policist: skupina črno oblečenih kvesturinov ♪
  7.      kvietízem  -zma m (ȋ) filoz. religiozno etični nazor, ki izpoveduje pasiven odnos do življenja: nagnjenje h kvietizmu; asketstvo in kvietizem ♪
  8.      kvíkati  -am nedov. (ȋ) oglašati se z visokim, zategnjenim glasom: kavke so vreščale, kvikale ♪
  9.      kvinár  -ja m (á) num. rimski srebrnik v vrednosti pol denarija: asi in kvinarji ♪
  10.      kvínta  -e ž (ȋ) muz. interval v obsegu petih diatoničnih stopenj: zaigrati kvinto // peta diatonična stopnja glede na dani ton ♪
  11.      kvínten  -tna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na kvinto: terčni in kvintni melodični postopek / kvintni interval; kvintni krog razvrstitev tonovskih načinov navzgor in navzdol v razmikih kvinte ♪
  12.      kvintêrna  -e ž (ȇ) pet izžrebanih številk v eni vrsti na tombolski srečki: zadeti kvinterno // dobitek pri tomboli, večji od kvaterne: dobiti kvinterno ♪
  13.      kvísling  tudi kvízling -a m (ȋ) 1. med drugo svetovno vojno kdor sodeluje z (nacističnim) okupatorjem: organiziranje špijonov in kvislingov 2. slabš. izdajalec (domovine): likvidacija (domačih) kvislingov ♪
  14.      kvíšku  prisl. (ȋ) izraža gibanje ali smer navpično navzgor: držati roko kvišku; veje štrlijo kvišku; plamen švigne kvišku / ekspr. letalo se požene kvišku navzgor / planiti, skočiti kvišku // v medmetni rabi izraža ukaz, zahtevo: fantje, kvišku / kot poziv oborožene osebe k neupiranju, vdaji roke kvišku ● star. stvar bo urejena, kakor bi kvišku pogledal zelo hitro; vznes. kvišku srca izraža spodbudo k premagovanju malodušnosti ♪
  15.      kvitírati  -am dov. in nedov. (ȋ) 1. knjiž. sprejeti, vzeti: hvaležno kvitirati; dano dejstvo je kvitiral s cinizmom 2. v stari Avstriji odpovedati se vojaški, navadno oficirski službi: odločil se je, da bo kvitiral ♪
  16.      kvíz  -a m (ȋ) tekmovanje, na katerem morajo udeleženci odgovarjati na vprašanja, navadno iz določenih tem: nastopati v kvizu / mladinski kviz; neskl. pril.: kviz oddaje ♪
  17.      kvócient  -a m (ọ̑) mat. število, ki se dobi pri deljenju, količnik: izračunati kvocient / diferenčni kvocient kvocient prirastka funkcije in prirastka neodvisne spremenljivke ◊ psih. inteligenčni kvocient s številom izraženo razmerje med starostjo in stopnjo umske razvitosti ♪
  18.      kvóčenje  -a s (ọ́) glagolnik od kvočiti: s kvočenjem je klicala piščančke ♪
  19.      kvódlibet  -a m (ọ̑) knjiž., redko mešanica, zmes: ta kvodlibet jezikov mu je ugajal // zmeda, zmešnjava: vsesplošen kvodlibet ♪
  20.      kvórum  -a m (ọ̑) jur. za sklepčnost potrebno število članov, glasovalcev: kvorum komisije je pet članov; določba o kvorumu / za sestanek ni bilo kvoruma ♪
  21.      l  [èl in lǝ̀] m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, l êla tudi l-ja (ȅ ȇ; ǝ̏) trinajsta črka slovenske abecede: mali l; napisano z dvema l; cev ima obliko črke L // soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: zveneči l ◊ lingv. mehki ali palatalni l [l'] izgovorjen s središčno zaporo, ki jo napravi sprednja jezična ploskev za zgornjimi zobmi; srednji l izgovorjen s središčno zaporo, ki jo napravi jezična konica za zgornjimi zobmi; trdi ali velarni l [ł] iygovorjen s središčno zaporo, ki jo napravi sprednja jezična ploskev na mehkem nebu; deležnik na -l ♪
  22.      là  medm. (ȁ) izraža malomarno zavrnitev: la, la, to so same govorice ♪
  23.      labiál  -a m (ȃ) lingv. soglasnik, tvorjen z ustnicami, ustničnik: izgovor labialov ♪
  24.      labiálen  -lna -o prid. (ȃ) lingv. nanašajoč se na ustnice, ustničen: labialni zapornik ♪
  25.      labílen  -lna -o prid. (ȋ) ki se zelo lahko, hitro menja; nestalen, neuravnovešen: labilen temperament; labilno duševno stanje; labilno zdravje / cene so labilne / ona je čustveno labilna / biti labilna osebnost // nestabilen, majav: kanu je labilen ◊ fiz. labilna lega ravnovesna lega, pri kateri je težišče telesa v najvišji možni legi; kem. labilna spojina spojina, ki že pri manjših zunanjih vplivih spremeni sestavo; meteor. labilno ozračje ozračje, v katerem nastajajo vzponski tokovi, ki lahko povzročajo nevihte ♪

   24.551 24.576 24.601 24.626 24.651 24.676 24.701 24.726 24.751 24.776  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA