Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Ni (20.664-20.688) 
- izròd -óda m (ȍ ọ́) 1. redko izroditev, izrojevanje: izrod sadnega drevja 2. knjiž. nemoralen, pokvarjen človek; izrodek: on je v družini izrod; ta izrod je imel na vesti večino obsojencev ♪
- izródek -dka m (ọ̑) 1. kar se izrodi: rastlinski, živalski izrodek; pren., ekspr. kapitalizem je izrodek liberalizma 2. slabš., z rodilnikom spačena, nenaravna predstava o čem: izrodek domišljije; to je le izrodek bolnih in prenapetih možganov 3. slabš. nemoralen, pokvarjen človek: ničvreden človek, izrodek je; druži se s samimi izrodki ♪
- izróden -dna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na izroditev: izrodni znaki; izrodne oblike ◊ bot. izrodna zlatica gorska rastlina z rumenimi cveti, ki ima ob cvetenju en ali dva ledvičasta lista, Ranunculus hybridus ♪
- izrodítev -tve ž (ȋ) glagolnik od izroditi: izroditev divjadi, krompirja; izroditev tkiva / upirati se birokratski izroditvi revolucije; izroditev osebnosti ♪
- izrodíti se -ím se dov., izródil se (ȋ í) 1. biol. spremeniti se na slabše glede na organ, organizem ali vrsto organizmov: sadno drevje, krompir se izrodi; njihov rod se je izrodil 2. spremeniti se na slabše sploh: disciplina se je izrodila; njihova vera se je izrodila v fanatizem; izrodili so se v zagrizene privržence boja 3. redko prenehati roditi: rodila je deset otrok, pa se še ni izrodila / maline se izrodijo v osmih letih // izčrpati se: zemlja se je izrodila izrodíti spremeniti na slabše: čas lahko izrodi najboljša prizadevanja izrojèn -êna -o: izrojen krompir; izrojeni ljudje; izrojena rastlina, živalska vrsta; njive so izrojene ♦ med. izrojene celice celice, pri katerih je oblika, presnova ali delovanje nenormalno
♪
- izrojévanje -a s (ẹ́) glagolnik od izrojevati: izrojevanje krompirja / izrojevanje buržoazije; izrojevanje človeške narave ♪
- izrojévati se -am se nedov. (ẹ́) 1. biol. spreminjati se na slabše glede na organ, organizem ali vrsto organizmov: rastlina, živalska vrsta se izrojeva 2. spreminjati se na slabše sploh: koncept, ki je bil v začetku napreden, se je sčasoma izrojeval ♪
- izrópanje -a s (ọ̑) glagolnik od izropati: izropanje blagajne, trgovine / izropanje mesta ♪
- izrópati -am tudi zrópati -am dov. (ọ̑) nasilno odvzeti materialne dobrine: izropati blagajno, trgovino / sovražnik je izropal in opustošil deželo izrópan tudi zrópan -a -o: izropani grobovi; izropana dežela ♪
- izrúti -rújem dov. (ú) knjiž. 1. s silo spraviti iz česa, navadno iz zemlje; izruvati: vihar je izrul veliko drevja; izruti s korenino; pren. izruti ljubezen iz srca 2. izpuliti, izdreti: izruti las, zob / izruti trn iz pete izrút -a -o: izruto drevje ♪
- izruvánec tudi izrúvanec -nca m (á; ū) knjiž., redko izkoreninjenec: živeti kot izruvanec ♪
- izruvánost tudi izrúvanost -i ž (á; ū) knjiž., redko izkoreninjenost: izruvanost iz domačih tal ♪
- izruváti -rújem tudi izrúvati -am dov., izruvál tudi izrúval (á ú; ū) 1. s silo spraviti iz česa, navadno iz zemlje: vihar je izruval drevje; izruvati železni drog iz zida; pren., ekspr. izruvati ljubezen iz srca; izruvati zlo s koreninami vred 2. z vlečenjem, potegovanjem spraviti kaj iz snovi, v kateri tiči; izpuliti: izruvati las, zob; izruvati plevel, repo // redko z vlečenjem, potegovanjem spraviti kaj iz česa sploh: izruval mu je palico iz rok ● redko življenje v mestu ga je izruvalo izkoreninilo izruván tudi izrúvan -a -o: izruvan kos železa; izruvan iz domačega okolja; izruvano drevo ♪
- izrvánec -nca m (á) knjiž., redko izkoreninjenec: živeti kot izrvanec ♪
- izrvánost -i ž (á) knjiž., redko izkoreninjenost: toži o izrvanosti iz domačih tal ♪
- izrváti -rújem dov., izrvál (á ú) izruvati: veter je izrval drevje / izrvati zob / življenje v tujini ga je izrvalo izkoreninilo ♪
- izsáhel -hla -o [ǝu̯] prid. (á) knjiž. izsušen: izsahla trava, zemlja / izsahle ustnice ♪
- izsèk -éka m (ȅ ẹ́) 1. prostor, ki je izsekan: proga poteka po globokem izseku 2. posamezen del, izsekan, izločen iz česa: izsek kosti / razstava je le ozek izsek slikarjevega dela; drama prikazuje izsek iz vaškega življenja / dogajanje v romanu je strnjeno na ozek časovni izsek 3. redko poseka: izsek se je zarasel ◊ geom. krogelni izsek ali izsek krogle del krogle, ki ga omejujeta krogelna kapica in plašč pokončnega stožca z vrhom v središču krogle; krogov izsek ali izsek kroga del kroga, ki ga omejujejo dva polmera in lok krožnice ♪
- izsékati -am dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. s sekanjem odstraniti iz česa: izsekati nalomljene veje / izsekati led na reki 2. s sekanjem v celoti, popolnoma odstraniti: izsekati gozdove 3. s sekanjem narediti, izoblikovati: izsekati luknjo v pločevino, vdolbino v les; izsekati stopnice v skalo / izsekati izhod iz jame; izsekati si pot skozi goščavo // redko izklesati: izsekati kip iz marmorja ◊ teh. izrezati iz večjega kosa pločevine, kartona, papirja po vsem rezu hkrati izsékan -a -o: izsekan gozd; izsekana vdolbina; v skalo izsekana klet; njegov obraz je kakor izsekan iz marmorja ♪
- izsekávanje -a s (ȃ) glagolnik od izsekavati: izsekavanje dreves / izsekavanje ledu / izsekavanje proge, steze ♪
- izsekoválen -lna -o prid. (ȃ) s katerim se izsekuje: izsekovalno orodje / izsekovalni stroj ♪
- izsekovánje -a s (ȃ) glagolnik od izsekovati: izsekovanje gozdov ♪
- izselítev -tve ž (ȋ) glagolnik od izseliti: izselitev so hitro opravili; množična izselitev; izselitev strank iz stanovanj; izselitev iz domovine; izselitev v tujino / prisilna izselitev ♪
- izselíti -sélim dov. (ȋ ẹ́) povzročiti, da kdo zapusti svoje bivališče: izseliti stranke iz stanovanj; izseliti prebivalce z ogroženega področja / Nemci so prisilno izselili naše ljudi izselíti se zapustiti svoje bivališče: sosedje so se izselili / izseliti se v tujino / zaradi gnilobe se čebele izselijo iz panja ♪
- izselítven -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na izselitev: izselitveni stroški; izselitveno dovoljenje / izselitveno ozemlje, področje ♪
20.539 20.564 20.589 20.614 20.639 20.664 20.689 20.714 20.739 20.764 
