Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ni (19.089-19.113)



  1.      hribínski  -a -o prid. () nanašajoč se na hribino: hribinski delci ♦ mont. hribinski udar hipna odkrušitev materiala s stropa rova zaradi sprostitve notranjih napetosti v kamnini
  2.      hriboláški  -a -o prid. () star. planinski, alpinističen: hribolaške izkušnje / hribolaška oprema
  3.      hriboláštvo  -a s () star. planinstvo, alpinistika: navdušiti se za hribolaštvo; oprema za hribolaštvo
  4.      hribolázec  -zca m () star. planinec, alpinist: izkušen hribolazec
  5.      hríbovec  -vca m () 1. kdor živi v hribih ali je doma s hribov: razlike med hribovci in dolinci; popisoval je trdo življenje hribovcev 2. slabš. neroden, neuglajen človek: bil je pravi hribovec, še pozdravil ni
  6.      hribóvje  -a s (ọ̑) v zaključeno celoto povezani hribi: na tem področju prevladujejo nizka hribovja; golo, gozdnato, kraško hribovje / predalpsko hribovje // več hribov, hribi: dolina je bila skrita med hribovjem; grmelo je, kot bi se podiralo hribovje
  7.      hríbovstvo  -a s () 1. lastnosti, značilnosti hribovcev: robato hribovstvo 2. redko planinstvo, alpinistika: knjiga popisuje klasično dobo hribovstva
  8.      hríbski  -a -o prid. () hribovski: hribski fantje; hribska vas ♦ bot. hribska resa zdravilna rastlina z drobnimi zelenkastimi cveti; navadna plahtica
  9.      hrípanje  -a s (í) glagolnik od hripati: težko je poslušal njegovo hripanje in kašljanje
  10.      hrípav  -a -o tudi hrípav -áva -o prid. (í; í á) ki ima zaradi vnetja glasilk nejasen, nečist glas: hripav človek; že dalj časa je hripav / vriskal je, da je bil ves hripav / hripavo grlo // ki zveni nejasno, nečisto: spregovoriti s hripavim glasom; hripav smeh; slišalo se je hripavo petje hrípavo tudi hripávo prisl.: hripavo govoriti, peti
  11.      hrípelj  -plja m (í) redko nosni pretin (v spodnjem, hrustančastem delu): prebosti hripelj
  12.      hripênje  -a s (é) glagolnik od hripeti: slišalo se je vpitje in hripenje
  13.      hŕk  medm. () posnema glas pri smrčanju: iz spalnice se čuje: hrk, hrk
  14.      hŕkanje  -a s () glagolnik od hrkati: s hrkanjem spraviti izmeček iz pljuč; pokašljevanje in hrkanje / hrkanje jerebic / slišalo se je hrkanje spečih mož
  15.      hŕkati  -am nedov. ( ) 1. s kratkimi, sunkovitimi izdihi spravljati sluz iz grla: bolnik hrka in pljuje; kar naprej hrka / hrkati kri ∙ ekspr. hrkal je prostaške psovke govoril, izgovarjal 2. dajati kratke, sunkovite glasove: razkačene kune hrkajo in puhajo 3. star. smrčati: v spanju je glasno hrkal hrkáje: ves moker in hrkaje je lezel iz vode hrkajóč -a -e: hrkajoči glasovi
  16.      hromênje  -a s (é) glagolnik od hrometi: hromenje nog
  17.      hromílen  -lna -o prid. () ki hromi: hromilni strupi
  18.      hromítev  -tve ž () glagolnik od hromiti ali hrometi: povzročiti hromitev / hromitev volje
  19.      hromíti  -ím nedov. ( í) 1. delati kaj hromo: čutil je, kako mu strup hromi ude 2. povzročati, da kdo ne more normalno opravljati dela: stari je vedno manj pomagal pri delu, ker ga je hromil revmatizem / brezdelje prejšnjih dni ga je še zdaj hromilo; pren. ta dejstva hromijo voljo do dela // ekspr. zelo ovirati, oteževati: promet je hromila tudi močna burja hromèč -éča -e: hromeča groza
  20.      hrôpec  -pca m (ō) nav. mn., med. grgrajoč, piskajoč glas pri dihanju: zdravnik je ugotovil hropce v pljučih / suhi hropci ki nastanejo, kadar je v sapnicah vlečljiv izcedek; vlažni hropci ki nastanejo, kadar je v sapnicah tekoč izcedek
  21.      hropênje  -a s (é) glagolnik od hropeti ali hropsti: iz sobe je bilo slišati hropenje / hropenje razjarjene živali / hropenje motorja, vlaka
  22.      hropéti  -ím nedov., tudi hrôpel (ẹ́ í) 1. dihati z grgrajočimi, piskajočimi glasovi: bolnica je hropela in lovila sapo; brezoseb. v prsih mu hropi ∙ ekspr. hropela je nerazločne besede hropeče govorila 2. ekspr. dajati hropenju podobne glasove: lokomotiva hropi hropé: prsi so se mu hrope vzdigovale hropèč -éča -e: ležal je težko hropeč; hropeči ranjenci; prisl.: hropeče dihati
  23.      hropòt  -ôta m ( ó) redko ropot: hropot motorjev // hropenje: smrtni hropot je prihajal iz njegovih ust
  24.      hropotáti  -ám nedov.) redko ropotati: ni mogel spati, ker je motor neprestano hropotal
  25.      hrôpsti  hrôpem nedov., hrópel in hrôpel hrôpla (ó) 1. dihati z grgrajočimi, piskajočimi glasovi: bolnik hrope; hropla je vedno glasneje; težko hropsti / hropsti od bolečine, pod bremenom / konji so hropli od napora; brezoseb. v prsih mu hrope ∙ ekspr. opeharil me že ne boš, je hropel hropeče govoril 2. ekspr. dajati hropenju podobne glasove: lokomotiva hrope in sopiha; prim. hropeti

   18.964 18.989 19.014 19.039 19.064 19.089 19.114 19.139 19.164 19.189  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA