Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Ni (18.689-18.713) 
- heróičen -čna -o prid. (ọ́) knjiž. herojski: heroičen boj; heroično dejanje / heroični homerski svet ♪
- heroína -e ž (ȋ) 1. knjiž. glavna, osrednja ženska v literarnem delu; junakinja: tragična heroina drame 2. gled., nekdaj igralka, ki igra samo vloge močnih ženskih značajev: heroina osrednjega gledališča ♪
- heroízem -zma m (ȋ) izreden pogum, junaštvo: partizanski, revolucionarni heroizem; heroizem proletarskih brigad / delovni heroizem / slabš. zlagan, operetni heroizem ♪
- herój -a m (ọ̑) 1. kdor je storil izredno pogumno, junaško dejanje, junak: neznani ljudje so v bojih postajali heroji; heroji Sutjeske / ekspr. heroji vesoljskih poletov / ne delaj se heroja; iron. poglej heroje, kako so jo popihali / red narodnega heroja visoko jugoslovansko odlikovanje, ki se podeli za izredno junaška dejanja v boju s sovražnikom 2. v grški mitologiji bitje, ki ima človeške in božanske lastnosti, polbog: heroj Prometej ♪
- herójinja -e ž (ọ̑) ženska oblika od heroj: uporniška herojinja ♪
- herójski -a -o prid. (ọ̑) izredno pogumen, junaški: herojski borci za svobodo / dati zasluženo priznanje herojskim materam / herojski boj; herojska zmaga, žrtev; herojsko dejanje / herojska doba ◊ gled. herojski traged igralec, ki igra junaške tragične vloge; lit. herojski ep ep, ki govori o velikih in slavnih dejanjih; junaški ep herójsko prisl.: herojsko so padli za domovino ♪
- herójstvo -a s (ọ̑) 1. izreden pogum, junaštvo: herojstvo kmečkih upornikov 2. herojsko dejanje: brezštevilna herojstva partizanov ♪
- herostrátski -a -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na herostrate: herostratsko dejanje, početje / herostratska slava 2. knjiž., slabš. ki prezira, uničuje kulturne ali umetniške vrednote: herostratski odnos janzenistične duhovščine do umetnosti herostrátsko prisl.: herostratsko slavna knjiga ♪
- hêrpes -a m (ȇ) med. virusna bolezen z mehurčastimi izpuščaji na koži ali na sluznici: herpes na ustnicah ♪
- hêrtz tudi hêrc -a [herc] m (ȇ) fiz. enota za merjenje frekvence: nihanje s frekvenco dvajset tisoč hertzov [Hz] ♪
- hês -a m, tudi neskl. (ȇ) muz. za polton znižani ton h; ton b ♪
- heteríja -e ž (ȋ) v Grčiji, v začetku 19. stoletja tajna politična organizacija za osvoboditev izpod turške nadoblasti: ustanavljali so heterije ♪
- hetero... prvi del zloženk nanašajoč se na drugačen, različen: heterofonija, heteromorfen ♪
- heterodóksen -sna -o prid. (ọ̑) rel. drugačen od pravega cerkvenega nauka: heterodoksni nauki; pren. heterodoksna podoba sveta ♪
- heterogén -a -o prid. (ẹ̑) ki ni enakih, istovrstnih sestavin; raznovrsten, neenoten: heterogena snov / heterogena družba, kultura / roman je vsebinsko zelo heterogen ♪
- heterogénski -a -o prid. (ẹ̑) redko heterogen: zbližali so se različni, zelo heterogenski elementi ♪
- heteromórfen -fna -o prid. (ọ̑) biol., min. ki nastopa v dveh ali več oblikah: heteromorfni kromosomi; heteromorfna rudnina ♪
- heteropoláren -rna -o prid. (ȃ) 1. elektr. ki ima več izmenično se ponavljajočih magnetnih polov: heteropolarni generator 2. kem. ki ima dva različna pola: heteropolarne molekule; heteropolarna vez ionska vez ♪
- heterosilábičen -čna -o prid. (á) lingv. ki pripada drugemu zlogu, raznozložen: heterosilabični glas ♪
- heterotrófen -fna -o prid. (ọ̑) biol. ki se hrani s snovmi, nastalimi v drugih organizmih: heterotrofni organizmi; človek je heterotrofno bitje / heterotrofni način prehranjevanja heterotrófno prisl.: glive se hranijo heterotrofno ♪
- heterozigóten -tna -o prid. (ọ̑) biol. nastal z združitvijo spolnih celic z različnima genoma: heterozigotni individuum; heterozigotna jajčna celica ♪
- hetêrski -a -o (ȇ) pridevnik od hetera: hetersko življenje ♪
- hétman -a m (ẹ̑) na Poljskem in v Ukrajini, nekdaj vrhovni vojaški poveljnik: politična moč hetmanov; hetman poljske vojske / hetman kozakov ataman ♪
- hevrístičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na hevristiko: hevristični princip / hipoteza ima hevrističen pomen ♦ ped. hevristični razgovor metoda razgovora, ki navaja učence k samostojnemu pridobivanju novih spoznanj ♪
- hiát -a m (ȃ) lingv. pojav, da stojita dva samoglasnika drug za drugim, zev: odpravljanje hiata pri izgovoru tujk ♪
18.564 18.589 18.614 18.639 18.664 18.689 18.714 18.739 18.764 18.789