Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ni (18.514-18.538)



  1.      gustírati  -am nedov. () star. z užitkom jesti ali piti: gustira dobro kapljico gustírati se nižje pog. naslajati se, uživati: gustiral se je ob dobrotah na mizi
  2.      gutácija  -e ž (á) bot. izločanje vode iz posebnih rež na listih nekaterih rastlin
  3.      gutapêrčen  -čna -o () pridevnik od gutaperča: gutaperčni izdelki
  4.      guturál  -a m () lingv. glas, tvorjen v žrelni votlini, goltnik: arabski guturali
  5.      guturálen  -lna -o () pridevnik od gutural: guturalni glasovi
  6.      guvernánta  -e ž () v nekaterih deželah privatna vzgojiteljica in učiteljica: njena vzgoja je bila prepuščena raznim varuškam in guvernantam; njegovi otroci imajo guvernanto; bila je za guvernanto v bogati družini
  7.      guvernêr  -ja m () 1. v nekaterih zveznih državah kdor ima najvišjo izvršilno oblast v posamezni zvezni državi: volitve guvernerjev 2. v nekaterih državah kdor ima najvišjo izvršilno oblast v kaki koloniji ali pokrajini: poslali so ga za guvernerja v majhno kolonijo; sprejem pri guvernerju 3. predstojnik emisijske banke: na tiskovni konferenci je govoril guverner Narodne banke
  8.      gvájak  -a m () visoko tropsko drevo z zelo trdim lesom: gvajaki z mogočnimi debli
  9.      gváno  in guáno -a [gva-] m () iztrebki zlasti morskih ptic, uporabljani za gnojilo: gnojiti z gvanom; nahajališča gvana na čilskih obalah
  10.      gvànt  gvánta m ( á) nižje pog. obleka: ima same lepe gvante; oblekla je črn gvant / zna paziti na gvant
  11.      gvánten  -tna -o prid. () nižje pog., v zvezi gvantna uš zajedavec na človeku, ki se zadržuje v obleki; bela uš
  12.      gvárdija  -e ž (ā) zlasti v romanskem okolju, nekdaj straža, stražniki: prefekt je poklical gvardijo
  13.      gvardiján  -a m () rel. predstojnik večjega frančiškanskega, kapucinskega ali minoritskega samostana: oče gvardijan
  14.      gváš  -a m () um. slikarska tehnika, pri kateri se s pokrivajočimi vodenimi barvami slika zlasti na papir: slika v gvašu // slika v tej tehniki: razstava akvarelov in gvašev; neskl. pril.: gvaš tehnika
  15.      gveríla  -e ž () zlasti v neevropskih deželah bojevanje v majhnih skupinah na zasedenem ozemlju proti okupatorju ali v državljanski vojni: zatreti gverilo; učinkovitost gverile // skupina gverilcev: poročal je o delovanju gveril
  16.      gvinéja  -e ž (ẹ̑) 1. num. angleški zlatnik z vrednostjo enaindvajsetih šilingov, kovan od 17. do 19. stoletja: ima še nekaj gvinej 2. v angleškem okolju enaindvajset šilingov: zasluži po dve gvineji na dan
  17.      gvíšen  -šna -o prid.) nižje pog. gotov, nedvomen: na tem mestu je ulov gvišen / nisem gvišen, da je tako prepričan, trden / je ta brv gvišna? gvíšno prisl.: jutri gvišno pridem ∙ nižje pog. počasi, pa gvišno počasi se daleč pride
  18.      gvózdenje  tudi gvozdênje -a s (ọ̄; é) glagolnik od gvozditi: do vrha razpoke je prišel z gvozdenjem
  19.      gvózditi  -im tudi gvozdíti -ím nedov. (ọ̄; í) 1. alp. plezati z opiranjem ob dve steni: s skrajnim naporom so gvozdili kvišku 2. zastar. z zagozdo utrjevati; gozditi: gvozditi steber
  20.      h  [há in hǝ̀] m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, h hája tudi h-ja (ā; ǝ̏) deveta črka slovenske abecede: mali h // soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: onemitev haja ◊ lingv. grlni h ki se tvori z rahlo priporo h neskl. pril. deveti po vrsti: odstavek h ◊ muz. ton h ton na sedmi stopnji C-durove lestvice; H-dur durov tonovski način s petimi višaji; h-mol molov tonovski način z dvema višajema; šah. kmet na h-liniji v osmi navpični vrsti z leve strani; voj. H bomba hidrogenska bomba
  21.      haaški  -a -o [háš-] prid. () nanašajoč se na Haag: haaška industrija ♦ jur. haaške konvencije meddržavni dogovori, zlasti o vojnem in nevtralnostnem pravu iz leta 1899 in 1907; haaško razsodišče stalno meddržavno razsodišče v Haagu, ki poravnava spore med državami; haaško sodišče glavni sodni organ Organizacije združenih narodov v Haagu, ki sodi o sporih med državami
  22.      habát  -a m () bot. neprijetno dišeča trajnica z belimi cveti v velikih, ploščatih socvetjih, Sambucus ebulus: živo mejo so preraščale koprive in habat
  23.      habilitíranec  -nca m () ped. kdor je habilitiran: habilitiranec je zapustil vzgojni zavod
  24.      habína  -e ž () nar. debela šiba: Mati, ki je bila pri brani, je imela v rokah dolgo habino (Prežihov)
  25.      hábit  -a m () redovniško vrhnje oblačilo: frančiškanski habit; nuna v habitu // slavnostno ali uradno stanovsko vrhnje oblačilo: magistrski habit

   18.389 18.414 18.439 18.464 18.489 18.514 18.539 18.564 18.589 18.614  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA