Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ni (1.801-1.825)


  1.      goleníšče  -a s (í) zgornji del škornja; golenica: škornji s tesnim goleniščem ♪
  2.      golílnik  -a [tudi u̯n] m (ȋ) elektr. kleščam podobno orodje za odstranjevanje izolirne prevleke z žice ♪
  3.      golobúčnik  -a m (ȗ) ekspr. plešast človek: hitro je postal golobučnik ♪
  4.      golomráznica  -e ž (ȃ) star. mraz brez snega: vdihavati jutranjo golomraznico ♪
  5.      gólsniti  -em [u̯s] dov. (ọ́ ọ̑) slabš., navadno z nikalnico spregovoriti, reči: nobene besede ni golsnil / niti golsniti si ni upal // povedati, omeniti: obljubil mu je, da ne bo nikomur golsnil o tem ♪
  6.      góltnik  -a [u̯t] m (ọ̑) lingv. glas, tvorjen v žrelni votlini: arabski goltniki ♪
  7.      góltniški  -a -o [u̯t] (ọ̑) pridevnik od goltnik: goltniški glasovi ♪
  8.      góltniti  -em [u̯t] dov. (ọ́ ọ̑) ekspr. 1. hitro, sunkovito kaj reči, spregovoriti: ves prestrašen je nekaj goltnil 2. narediti požirek: parkrat je goltnil žganje, pa mu je odleglo ♪
  9.      gomóljčnica  in gomôljčnica -e ž (ọ̑; ȏ) vrtn. rastlina, ki ima gomolj: solate iz različnih gomoljčnic ♪
  10.      gomóljnica  in gomôljnica -e ž (ọ̑; ȏ) vrtn. rastlina, ki ima gomolj: korenčnice in gomoljnice; pridelujejo krompir in druge gomoljnice ♪
  11.      gonìč  -íča m (ȉ í) 1. kdor goni, vodi živino: postal je gonič pri karavani; goniči s čredami 2. večji lovski pes, navadno lisast: gojiti goniče / istrski gonič // lov. pes, ki ob zasledovanju divjadi laja: ta pes je dober gonič ♪
  12.      gonílec  -lca [u̯c in lc] m (ȋ) knjiž. kdor povzroča, pospešuje kako dogajanje ali delovanje: najvažnejši gonilec dogodkov; gonilec drame ♪
  13.      gonílen  -lna -o prid. (ȋ) 1. ki dela, povzroča, da se kaj giblje, premika: gonilni stroj; gonilna naprava, priprava; gonilna sila / gumijast gonilni jermen; gonilna veriga 2. ki povzroča, pospešuje kako dogajanje ali delovanje: gonilni motiv drame; gonilna sila napredka ◊ elektr. gonilna napetost napetost, ki povzroča v električnem krogu električni tok ♪
  14.      gonílka  -e ž (ȋ) teh. del priprave, s katero se kaj goni, poganja: otroci so se obešali na gonilke pri mlatilnici / kolesar je zadel ob rob pločnika z gonilko ročico med pedalom in zobatim kolesom ♪
  15.      gonílnik  -a m (ȋ) strojn. rotor (pri turbini) ♪
  16.      gonílo  -a s (í) 1. teh. skupek strojnih delov za prenos in spremembo gibanja: zamenjati gonilo; okvara gonila / jermensko, zobniško gonilo 2. kar povzroča, pospešuje kako dogajanje ali delovanje; gibalo: strah je postal glavno gonilo vsega njegovega početja; objektivno gonilo umetnikovega ustvarjanja ♪
  17.      goniométer  -tra m (ẹ̄) teh. priprava za merjenje kotov; kotomer: položaj ladje so ugotovili z goniometrom; goniometer za kristale / radijski goniometer ♪
  18.      goniométričen  -čna -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na goniometrijo: goniometrična enačba / goniometrična funkcija trigonometrična funkcija ♪
  19.      goniometríja  -e ž (ȋ) mat. geometrija, ki se ukvarja zlasti s koti ♪
  20.      goniometríjski  -a -o prid. (ȋ) mat. goniometričen: goniometrijska enačba ♪
  21.      gonítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od goniti: gonitev stroja s paro / gonitev krave ♪
  22.      goníti  gónim nedov. (ȋ ọ́) 1. delati, povzročati, da se kaj giblje, premika: potok goni mlin in žago; goniti kolo, šivalni stroj / goniti kovaški meh / ekspr., z oslabljenim pomenom: celo dopoldne je gonil cepec mlatil; neutrudno je gonil vesla veslal / ekspr. veter je gonil oblake proti goram // delati, povzročati, da se kaj zelo hitro giblje, premika: neusmiljeno je gonil konja; nepreh.: vso pot je gonil; goniti proti domu / zdaj pa ti nekaj časa goni, pa bom jaz plužil / ekspr. goniti sovražnika preganjati, zasledovati; beži, kot bi ga sršeni gonili; gonil ga je kot pes zajca 2. delati, povzročati, da pride navadno žival pod nadzorstvom na določeno mesto: goniti konje; goniti živino na pašo / ekspr. zvezanega so gonili skozi vas / ekspr. ves dan ga je vodnik gonil po mestu 3. ekspr. delati, povzročati, da mora biti kdo zelo aktiven: neprestano je gonil svoje delavce; z osorno besedo ga je gonil na delo; vsak večer so ga morali goniti spat; na polju so ga gonili kot psa / saj te ne gonimo v šolo, če nočeš // poditi stran, odganjati: ostani, saj te nihče ne goni; brez usmiljenja so jo gonili iz hiše, od hiše 4. ekspr. kar naprej govoriti, ponavljati: venomer goni, da pojde sam po svetu / zmeraj goni (eno in) isto ● ekspr. samo to politiko goni se veliko, preveč ukvarja z njo; ekspr. še vedno goni svojo, svoje vztraja pri tem, kar je rekel; ekspr. vsako stvar je gonil do konca ni odnehal, popustil, dokler ni bila urejena, rešena; ekspr. goniti vodo na svoj mlin govoriti, delati v svojo korist ◊ lov. pes goni zasleduje bežečo divjad; muz. goniti meh dovajati za delovanje orgel potrebni zrak goníti se 1. kazati nagnjenje za parjenje: krava, svinja se goni 2. slabš. poditi se, divjati: otroci so se ves dan gonili po dvorišču / veter se je gonil preko pokrajine gonèč -éča -e: goneč konja, je prepeval ♪
  23.      gorčíčnica  -e ž (ȋ) redko posoda za gorčico ♪
  24.      goréčnica  -e ž (ẹ̑) 1. nav. ekspr. ženska, ki je zelo prizadevna, navdušena za kaj: verska gorečnica 2. nar. zahodno lončna rastlina z navadno rdečimi cveti v velikih kobulih; pelargonija: okna so polna gorečnic ♪
  25.      goréčnik  -a m (ẹ̑) star. gorečnež: pobožni gorečniki; politični gorečnik ♪

   1.676 1.701 1.726 1.751 1.776 1.801 1.826 1.851 1.876 1.901  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA