Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Ni (1.726-1.750) 
- gizdalíniti -im nedov. (í ȋ) ekspr., redko gizdalinsko se oblačiti, vesti: gizdalinili so v svojih z zlatom pošitih uniformah ♪
- gladílnica -e ž (ȋ) delavnica ali tovarniški obrat, kjer se gladi površina: delati v gladilnici ♪
- gladílnik -a m (ȋ) priprava za glajenje površine: čevljarski gladilnik / zastar. krojaški gladilnik likalnik ♦ papir. priprava na papirnem stroju iz več gladkih jeklenih valjev, med katerimi se premika papirna plast, da se zgladi; strojn. fini brusni kamen za zadnje, ročno brušenje orodja ♪
- gladíšnik -a m (ȋ) bot. zdravilna rastlina s pernatimi listi in rumenimi cveti v dolgih klasih, Agrimonia eupatoria ♪
- gládnica -e ž (ȃ) bot. nizek plevel z belimi ali rumenimi cveti, Draba: zimzelena gladnica ♪
- glágolnik -a m (á) lingv. samostalniška glagolska oblika, ki pomeni dejanje, stanje ♪
- glásbenica -e ž (ȃ) ženska, ki se ukvarja z glasbo: izredna glasbenica ♪
- glásbenik -a m (ȃ) kdor se ukvarja z glasbo: ustvarjalni in poustvarjalni glasbeniki; nastop mladih glasbenikov ♪
- glasníca -e ž (í) ženska oblika od glasník: glasnica novega življenja / umetnost kot glasnica človečanstva / vest o smrti, ki mu jo je prinesla glasnica, ga je močno zadela ♪
- glásnik -a m (ȃ) zastar. najmanjša akustična enota govorjenega jezika; glas ♪
- glasník -a m (í) 1. s prilastkom kdor javno izraža, razširja kako idejo, nazor: bil je glasnik idealov takratne mladine; glasnik svobode / težke naloge pesniškega glasnika 2. knjiž. kdor prinaša kako novico ali sporočilo; sel, kurir: vest so poslali po posebnih glasnikih ♪
- glásnikovec -vca m (ȃ) sodelavec lista Slovenski glasnik ♪
- glásniški -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na list Slovenski glasnik: glasniška doba ♪
- glasníški -a -o (ȋ) pridevnik od glasník: glasniška razvnetost ♪
- glasóvnica -e ž (ọ̑) listek, na katerega napiše glasovalec svojo odločitev ali mnenje: izpolniti, oddati glasovnico; voliti z glasovnicami; neveljavne glasovnice ♪
- glávnica 1 -e ž (ȃ) 1. osnovni del dolga, terjatve ali hranilne vloge: glavnica se obrestuje; plačati glavnico; pripisati, prišteti obresti h glavnici; pren., ekspr. njegov prikupni nastop je glavnica, ki mu prinaša visoke obresti 2. ekon. čisto premoženje gospodarske organizacije; skladi: osnovati, vplačati glavnico / deležna glavnica sestavljena, pridobljena iz deležev; delniška glavnica pridobljena s prodajo delnic; kritna glavnica namenjena za kritje prevzetih obveznosti zavarovalnic; osnovna glavnica
brez rezervnih skladov in dobička; ustanovna glavnica s katero se gospodarska organizacija ustanovi ◊ fin. obratna proračunska glavnica potrebna za premostitev med tekočimi izdatki in občasnimi dohodki; mat. glavnica osnovna količina pri obrestnem računu ♪
- glávnica 2 -e ž (ȃ) bot., v zvezi škrlatno rdeča glavnica glivica zajedavka na rži in nekaterih travah; rženi rožiček ♪
- glavníčar -ja m (ȋ) glavnikar: tu so živeli kovači, glavničarji in drugi rokodelci ♪
- glavníčast -a -o prid. (í) nazobčan kakor glavnik: glavničasta črta ♦ arheol. glavničast vzorec ornament z ostro vrezanimi vzporednimi črtami, narejenimi z glavniku podobnim orodjem glavníčasto prisl.: glavničasto nazobčan ♪
- glavníček -čka m (ȋ) manjšalnica od glavnik: z glavničkom si je počesal brado; lase je imela pritrjene s svetlimi glavnički ♪
- glávničen -čna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na glavnica1: glavnični delež; glavnične obresti; glavnična terjatev / glavnična investicija / glavnični dolg dolg brez obresti in stroškov ♪
- glávnik -a m (ȃ) etn. žensko pokrivalo ljudske noše iz okolice Trsta ♪
- glavník -a m (í) priprava za česanje las, dlake ali za pritrjevanje las: zatakniti si glavnik v lase; česati se z glavnikom; gost glavnik; koščen glavnik; žepni glavnik; zobje pri glavniku ♪
- glavníkar -ja m (ȋ) izdelovalec glavnikov ♪
- glavníkarstvo -a s (ȋ) obrt za izdelovanje glavnikov ♪
1.601 1.626 1.651 1.676 1.701 1.726 1.751 1.776 1.801 1.826 
