Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ni (15.651-15.675)


  1.      dvómésten  -tna -o prid. (ọ̑-ẹ̑) mat. ki sestoji iz enic in desetic: dvomestno število ♪
  2.      dvomílec  -lca [u̯c] m (ȋ) knjiž. dvomljivec: uspehi so prepričali celo največje dvomilce / bil je večni dvomilec in omahljivec ♪
  3.      dvómiti  -im, in dvomíti in dvómiti -im nedov. (ọ̄ ọ̑; ȋ ọ́) 1. imeti, izražati dvom, dvome: zakaj še dvomiš? dvomiti o uspehu, pog. v uspeh; dvomim, če bo prišla; še zmeraj dvomi, da mu bo poskus uspel // domnevati, predvidevati, da kaj ni takšno, kot se kaže: dvomi o njeni poštenosti; pog. dvomi v njegovo pravičnost; ekspr. rahlo dvomim o pravilnosti njegovega ravnanja / dvomiti nad kom 2. ekspr., z nikalnico biti trdno prepričan o čem: ne dvomim o tem; ne dvomim, da bo prišla dvomèč -éča -e: vstopil je, dvomeč o pravilnosti svojega ravnanja; opazoval je njihove dvomeče obraze; prisl.: dvomeče jo je pogledal ♪
  4.      dvómljenje  -a s (ọ̄) glagolnik od dvomiti: po dolgem dvomljenju in premišljevanju je ponudbo le sprejel ♪
  5.      dvomljív  -a -o prid. (ȋ í) 1. ki vzbuja dvom: uspeh akcije je še dvomljiv; dvomljiva kakovost; dajal je dvomljive obljube; dvomljiva prognoza bolezni / ne hodi v hribe ob tako dvomljivem vremenu nestalnem 2. ekspr. ki vzbuja dvom, navadno o moralni neoporečnosti: to so dvomljivi ljudje; pogosto so ga videvali v družbi dvomljivih žensk / tekst dvomljive vrednosti / svoj cilj je skušal doseči tudi z nekoliko dvomljivimi sredstvi ◊ ekon. dvomljiva terjatev terjatev, o katere poravnavi se dvomi; šah. pozicija črnega je zelo dvomljiva dvomljívo prisl.: dvomljivo si ga je ogledoval / v povedni rabi še zmeraj je dvomljivo, ali se bo to srečno končalo ♪
  6.      dvomljívec  -vca m (ȋ) kdor dvomi: dvomljivci so umolknili pred argumenti; prepričal je še zadnje dvomljivce / verski dvomljivec / v globini duše je bil dvomljivec ♪
  7.      dvómôčen  -čna -o prid. (ọ̑-ó) bot., v zvezi dvomočni prašniki različno veliki prašniki pri isti rastlinski vrsti ♪
  8.      dvónadstrópen  -pna -o prid. (ọ̑-ọ̑) ki ima dve nadstropji: dvonadstropna hiša / dvonadstropni parnik, tovornjak ♪
  9.      dvóobrázen  -zna -o prid. (ọ̑-ā) knjiž. ki ima dve ali več podob, oblik: prikazal je nevarnost tiste dvoobrazne, zdaj uničujoče, zdaj ustvarjajoče strasti / dvoobrazno ravnanje dvolično ♪
  10.      dvóósen  -sna -o prid. (ọ̑-ọ̑) teh. ki ima štiri kolesa na dveh oseh: dvoosni vagon / dvoosni traktor ♦ min. optično dvoosna snov snov, ki ima dva preseka, v katerih je lomni količnik v vseh smereh enak ♪
  11.      dvópasóven  -vna -o prid. (ọ̑-ọ̄) urb., v zvezi dvopasovna cesta cesta z dvema voznima pasovoma v isto smer ♪
  12.      dvóplásten  -tna -o prid. (ọ̑-ā) ki je iz dveh plasti: dvoplastna obloga ♦ papir. dvoplastni valoviti karton ♪
  13.      dvóplôščen  -čna -o prid. (ọ̑-ō) ki ima dve plošči: dvoploščni električni kuhalnik ♪
  14.      dvópólen  -lna -o prid. (ọ̑-ọ̑) elektr. ki ima dva pola: dvopolni vtič; dvopolno stikalo; pren., knjiž. napeti dvopolni konflikti ♪
  15.      dvópoménskost  -i ž (ọ̑-ẹ̑) lastnost, značilnost dvopomenskega: pri terminih je dvopomenskost nezaželena ♪
  16.      dvópredálast  -a -o prid. (ọ̑-ȃ) bot., v zvezi dvopredalasta plodnica plodnica, v kateri sta dva predala, prostora ♪
  17.      dvópredméten  -tna -o prid. (ọ̑-ẹ̑) šol. ki obsega dva učna, študijska predmeta: odločil se je za dvopredmetno študijsko skupino / dvopredmetni študij ♪
  18.      dvór  -a tudi dvòr dvôra m (ọ̑; ȍ ó) 1. v nekaterih deželah veliko, razkošno grajeno poslopje, vladarjevo bivališče: iti na dvor; služiti, živeti na dvoru / cesarski, kraljev dvor / novica še ni prispela na dvor; pren., pesn. Popeljal sem te v svoje duše svetle dvore (P. Golia) // vladar s člani družine in najožjimi sodelavci: vso oblast sta imela v rokah dvor in plemstvo; dunajski dvor se za takšne probleme ni brigal; s prošnjo se je obrnil naravnost na dvor 2. star. dvorišče, navadno kmečko: zapeljati voz na dvor; na dvoru je rastel mogočen kostanj // nar. ograjen prostor ob hlevu za izpuščanje živine: spustiti svinje na dvor 3. zastar. dom, hiša: dvor je bil krit s skodlami / pozna se mu, da je bil vzgojen v gosposkih dvorih ◊ jur. sodni dvor v nekaterih državah sodišče z več sodniki; meteor. lunin, sončni dvor svetli kolobar okrog Lune, Sonca, ki nastane zaradi lomljenja žarkov v kristalih ledu v ozračju ♪
  19.      dvórámen  -mna -o prid. (ọ̑-ȃ) ki ima dva kraka, roglja: dvoramni svečnik ♦ arhit. dvoramne stopnice stopnice s podestom, ki vežejo dve etaži ali nadstropji, navadno v neravni črti ♪
  20.      dvorána  -e ž (ȃ) večji, zaprt prostor, namenjen za javne prireditve: mladina je napolnila dvorano do zadnjega kotička; nastopili smo v zelo akustični dvorani; kinematografska, koncertna, plesna, razstavna, sejna, sodna, športna dvorana; steklena dvorana / kino dvorana kinodvorana / prišli smo v veliko dvorano ene najlepših kraških jam / ekspr. vsa dvorana mu je navdušeno ploskala vsi ljudje v dvorani / pog. dvorana je bila v celoti razprodana vse vstopnice // večji, zaprt prostor sploh: operacijska, secirna dvorana; šolska dvorana; tovarniška dvorana ♪
  21.      dvoránski  -a -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na dvorano: gradnja dvoranskega objekta; dvoransko stopnišče 2. um. ki je iz več enako visokih prostorov, ločenih s stebri: dvoranski prostor; cerkvena ladja dvoranskega tipa / dvoranska cerkev ♪
  22.      dvórazréden  -dna -o prid. (ọ̑-ẹ̑) 1. šol., v zvezi dvorazredni oddelek oddelek, v katerem so učenci dveh razredov, letnikov: uči v dvorazrednem oddelku 2. nekdaj ki ima dva razreda, oddelka: dvorazredna ljudska šola / dvorazredna trgovska šola dvoletna ♪
  23.      dvórec  -rca m (ọ̑) večje, razkošno grajeno poslopje, navadno bivališče plemičev, bogatašev: živeti v dvorcu; letni, lovski dvorec; baročni dvorec // ekspr. večja, imenitnejša kmečka hiša: samoten hribovski dvorec ◊ zgod. deželni dvorec v stari Avstriji uradno poslopje deželne stanovske, pozneje deželne avtonomne uprave; strelski dvorec v srednjem veku kmetija podložnega kmeta strelca ob štajersko-ogrski meji ♪
  24.      dvórédec  -dca m (ọ̑-ẹ̑) bot. njivsko zelišče z rumenimi štirilistnimi cvetnimi venci, Diplotaxis ♪
  25.      dvóréden  -dna -o prid. (ọ̑-ẹ̑) nanašajoč se na dve redi, vrsti: dvorana z dvorednimi ložami / dvoredni suknjič suknjič z gumbi v dveh vrstah ♦ agr. dvoredni ječmen dvorednik ♪

   15.526 15.551 15.576 15.601 15.626 15.651 15.676 15.701 15.726 15.751  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA