Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ni (15.626-15.650)


  1.      dvójnopérnat  -a -o prid. (ọ̑-ẹ̑) bot., v zvezi dvojnopernati list pernati list, katerega deli so tudi pernato razdeljeni ♪
  2.      dvójnost  -i ž (ọ̑) prisotnost dveh enakovrednih, enako pomembnih sestavin: v izboru pesmi se kaže očitna dvojnost; čutiti v sebi dvojnost; človek niha v dvojnosti svoje eksistence med dobrim in zlim / dvojnost malomeščanske morale dvoličnost ♪
  3.      dvójnosten  -tna -o prid. (ọ̑) knjiž. dvovrsten, dvojen: ta dualizem v arhitekturi se kaže tudi v dvojnostni tipiki ♪
  4.      dvókápen  -pna -o prid. (ọ̑-ȃ) arhit., v zvezi dvokapna streha streha z dvema nagnjenima ploskvama za odtok vode ♪
  5.      dvokólica  -e ž (ọ̑) dvokolnica: peljati se z dvokolico / dvokolica za prevoz zabojev, vreč ♪
  6.      dvókoló  -ésa s (ọ̑-ọ̑ ọ̑-ẹ̑) knjiž. vozilo z dvema kolesoma na nožni pogon; kolo: voziti se z dvokolesom; razprodaja najdenih dvokoles / motorno dvokolo motorno kolo, motor ♪
  7.      dvókolónski  -a -o prid. (ọ̑-ọ̑) tisk. postavljen v dveh kolonah, stolpcih: dvokolonski stavek / na prvi strani je jubilantova dvokolonska slika slika v širini dveh kolon, stolpcev ♪
  8.      dvókônčen  -čna -o prid. (ọ̑-ó) fiz., v zvezi dvokončni vzvod vzvod, ki ima prijemališče sil na obeh straneh vrtišča ♪
  9.      dvókoráčen  -čna -o prid. (ọ̑-ȃ) kor., v zvezi dvokoračna polka polka, pri kateri se plesni par zavrti v dveh korakih za cel obrat ♪
  10.      dvókrák  in dvókràk -áka -o prid. (ọ̑-ȃ; ọ̑-ȁ ọ̑-á) ki ima dva kraka: dvokraka lestev ♦ arhit. dvokrake stopnice dvoramne ♪
  11.      dvókrílec  -lca m (ọ̑-ȋ) 1. aer. dvokrilnik: športni dvokrilec 2. nav. mn., zool. žuželke z enim parom zakrnelih kril, Diptera ♪
  12.      dvókróžen  -žna -o prid. (ọ̑-ọ̑) 1. filat., navadno v zvezi dvokrožni žig žig, ki ima dve krožnici, med katerima je označba pošte: žigosati z dvokrožnim žigom 2. šah., navadno v zvezi dvokrožni turnir turnir, pri katerem igra vsak igralec z vsakim po dve partiji ♪
  13.      dvókŕp  -a -o prid. (ọ̑-ȓ ọ̑-r̄) bot. ki je iz dveh, krpam podobnih delov: dvokrpi listi ♪
  14.      dvólémežen  in dvólêmežen -žna -o prid. (ọ̑-ẹ̑; ọ̑-ȇ) ki ima dva lemeža: dvolemežni plug ♪
  15.      dvólíčen  -čna -o prid. (ọ̑-ȋ) biol., min. ki nastopa v dveh oblikah: dvolične rudnine; dvolična snov; spolno dvolične živali ◊ geom. dvolična ravnina ravnina, ki se vidi v tlorisu z ene, v narisu pa z druge strani; obrt. dvolična pletenina pletenina, ki je na pravi in na narobni strani enaka ♪
  16.      dvolíčen  -čna -o prid. (ȋ) ki se kaže drugačnega, kot je: dvoličen človek; zmeraj je bil dvoličen // ki je dveh nasprotujočih si vrst; dvojen: dvolična morala; živeti dvolično življenje ● pog. igrati dvolično vlogo zastopati hkrati dve nasprotni stališči, ne da bi prizadeti vedeli za to ♪
  17.      dvólíčnost  -i ž (ọ̑-ȋ) biol., min. pojav, da ima bitje ali stvar iste vrste dve različni obliki: sezonska dvoličnost v barvi dlake; spolna dvoličnost; dvoličnost pri žuželkah ♪
  18.      dvolíčnost  -i ž (ȋ) lastnost dvoličnega človeka: njegova dvoličnost in hinavščina; te svoje dvoličnosti niti skrival ni / pisatelj se je lotil dvoličnosti strankine politike ♪
  19.      dvólísten  -tna -o prid. (ọ̑-ȋ) ki ima dva lista: dvolistna rastlina ♦ bot. dvolistni vimenjak gozdna rastlina z močno dišečimi belimi cveti, Platanthera bifolia; dvolistna senčnica gozdna rastlina z dvema srčastima listoma in drobnimi belkastimi cveti v socvetju, Majanthemum bifolium ♪
  20.      dvólítrski  -a -o prid. (ọ̑-í) ki drži dva litra: dvolitrska steklenica ♪
  21.      dvolòm  -ôma m (ȍ ó) min. 1. dvolomnost: dvolom pri rudnini 2. razlika med največjim in najmanjšim lomnim količnikom ♪
  22.      dvolómen  -mna -o prid. (ọ̄) min. ki v različnih smereh različno lomi svetlobo: dvolomna rudnina ♪
  23.      dvolóžek  -žka m (ọ̑) muz. melodični okrasek iz štirih tonov, sestavljen izmenoma iz spodnjega in zgornjega tona ♪
  24.      dvóm  -a tudi dvòm dvôma m (ọ̑; ȍ ó) 1. odnos do okolja, ki izključuje zanesljivo sklepanje o resničnosti česa: dvomi ga mučijo, obhajajo; rahel dvom se nas je loteval; znebiti se dvomov; pregnati dvome; to mu je razpršilo še zadnji dvom; dvom nad bogom in ljudmi; ti dogodki vzbujajo dvome o poštenosti tega prizadevanja; pog. pri njem se je pojavljal dvom v vse novo; razjeda jo dvom, ali je bilo vse to res potrebno / verski dvomi // nav. ed. duševno stanje kot odraz takega odnosa: rajši sprejmem težko resnico, kot da bi ostal v dvomu; živeti v nenehnem dvomu / biti v dvomu, dvomih 2. ekspr., v povedni rabi, z nikalnico izraža, potrjuje prepričanost o resničnosti česa: ni dvoma, da pride; nobenega dvoma ni, da je tako ● ekspr. naši so bili brez dvoma boljši prav gotovo; ekspr. to je izven vsakega dvoma prav gotovo, res je tako ◊ filoz. metodični dvom načelo, ki v spoznavanju priznava samo jasne trditve in zavrača vse nedokazane ♪
  25.      dvómba  -e ž (ọ̑) zastar. dvom: vzbudile so se mu dvombe in sumi / nikakor ni mogel pregnati verskih dvomb / bila je brez dvombe najlepša v tem kraju ♪

   15.501 15.526 15.551 15.576 15.601 15.626 15.651 15.676 15.701 15.726  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA