Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ni (15.576-15.600)



  1.      dvóbárvnost  -i ž (ọ̑-) lastnost, značilnost dvobarvnega: dvobarvnost reklamnih napisov / dvobarvnost tkanine jo je odbijala
  2.      dvóbóčno  prisl. (ọ̑-ọ̑) v zvezi dvobočno someren 1. zool. ki ima enako levo in desno polovico: dvobočno somerna žival 2. bot. ki se lahko z dvema ravninama razdeli na dva enaka dela: dvobočno somerni cvet
  3.      dvóbòj  -ôja m (ọ̑- ọ̑-ó) 1. boj dveh oseb s strelnim ali hladnim orožjem po določenih pravilih: poklicati, pozvati koga na dvoboj; zmagati v dvoboju; biti sekundant v dvoboju 2. spopad dveh nasprotnikov sploh: letalski, topniški dvoboj / besedni, predvolilni dvoboj 3. šport. tekmovanje dveh posameznikov ali moštev: naša reprezentanca je odigrala vse dvoboje; atletski, plavalni dvoboj; šahovski dvoboj; dvoboj za svetovno prvenstvo; neodločen izid dvoboja
  4.      dvobójen  in dvobôjen -jna -o prid. (ọ̄; ō) nanašajoč se na dvoboj: dvobojno orožje; dvobojna pravila / knjiž. dvobojni drug sekundant (v dvoboju)
  5.      dvobojevánje  -a s () glagolnik od dvobojevati se: v dvobojevanju je bil pravi mojster / besedno dvobojevanje
  6.      dvóbratínski  -a -o prid. (ọ̑-) bot., v zvezi dvobratinski prašniki prašniki, zrasli v dve skupini
  7.      dvóbrázden  -dna -o prid. (ọ̑-ā) agr., v zvezi dvobrazdni plug plug, ki istočasno reže, orje dve brazdi
  8.      dvócéven  -vna -o prid. (ọ̑-ẹ̑) ki ima dve cevi: dvocevni samokres; dvocevna puška
  9.      dvócvéten  -tna -o prid. (ọ̑-ẹ̑) ki ima dva cveta: dvocvetna rastlina ♦ bot. dvocvetna vijolica rastlina senčnatih alpskih krajev z dvema rumenima, rjavkasto progastima cvetoma, Viola biflora
  10.      dvóčlénski  -a -o prid. (-ẹ̑) nanašajoč se na dvočlenik: dvočlenski izrek, koeficient / dvočlenska enačba ♦ lingv. dvočlenski termin
  11.      dvóčŕten  -tna -o prid. (ọ̑-) muz. nanašajoč se na tone v oktavi nad enočrtno oktavo: dvočrtni g; dvočrtna oktava
  12.      dvódélen  -lna -o prid. (ọ̑-ẹ̑) ki ima dva dela: klop ob peči je bila dvodelna; dvodelna obleka; dvodelna skladba / dvodelne kopalke; dvodelna omara; dvodelno okno; dvodelna vrata ♦ friz. dvodelna brada brada z dolgimi, v spodnjem delu v dva pramena razdeljenimi kocinami; muz. dvodelni takt dvodobni takt
  13.      dvódnéven  -vna -o prid. (ọ̑-ẹ̑) 1. ki traja dva dni: dvodneven izlet; dvodnevna stavka 2. star dva dni: dvodnevni piščanci
  14.      dvódôben  -bna -o prid. (ọ̑ọ̑-ō) muz. ki obsega dve dobi: dvodobni takt / polka je dvodoben ples
  15.      dvódómen  -mna -o prid. (ọ̑-ọ̄) 1. ki sestoji iz dveh posvetovalnih ali zakonodajnih teles, domov: dvodomni predstavniški organi; dvodomni parlament 2. bot. ki nima moških in ženskih cvetov na isti rastlini: dvodomna rastlina
  16.      dvóetážen  -žna -o prid. (ọ̑-) ki ima dve etaži: dvoetažna zgradba / dvoetažni kamion, vagon
  17.      dvófázen  -zna -o prid. (ọ̑-á) elektr. ki ima dve fazi: dvofazni tok
  18.      dvóglásen  -sna -o prid. (ọ̑-ā) muz. komponiran za dva glasova: dvoglasna melodija, pesem / dvoglasno petje dvóglásno prisl.: dvoglasno peti
  19.      dvóglásje  -a s (ọ̑-) muz. glasbeni stavek za dva glasova: uvajati dvoglasje
  20.      dvóglàv  in dvógláv -áva -o prid. (ọ̑- ọ̑-á; ọ̑-) ki ima dve glavi: dvoglavo tele / v pravljicah dvoglavi zmaj; pren. dvoglava gora ∙ dvoglavi orel podoba orla z dvema glavama, zlasti v državnih grbihanat. dvoglava mišica mišica, ki ima na enem koncu dva kraka
  21.      dvogóvor  -a m (ọ̑) 1. pogovor, navadno med dvema osebama: imela sta dolg dvogovor / delo je napisano v obliki dvogovora / dramski, filmski dvogovor 2. izmenjava mnenj med zastopniki različnih stališč z namenom doseči soglasje ali sporazum: ta obisk je začetek konstruktivnega dvogovora med našima državama
  22.      dvógúb  -a -o prid. (ọ̑- ọ̑-ū) ki ima dve gubi: dvogubi telovnik / star. dvogubi škrlatni plašč dvojni
  23.      dvóhóden  -dna -o prid. (ọ̑-ọ̑) elektr., navadno v zvezi dvohodna vezava vezava, ki omogoča usmerjanje obeh polovic vala izmeničnega toka: dvohodna vezava
  24.      dvój  -a -e štev. (ọ̑) raba peša 1. ki je dveh vrst: na vrtu so dvoji otroci, naši in sosedovi; dvoja človekova narava dvojna 2. pri množinskih samostalnikih izraža število dve: pripeljali so se v dvojih saneh; sam.: v življenju so dvoji: eni, ki dajejo, in drugi, ki sprejemajo; dvojega se bojim; mož in žena sta v dvojem eno ∙ obljubiti in dati je dvoje obljubiti je lahko, obljubo izpolniti težje
  25.      dvójájčen  -čna -o prid. (ọ̑-ā) med., navadno v zvezi dvojajčna dvojčka dvojčka, ki se razvijeta iz dveh istočasno oplojenih jajčec

   15.451 15.476 15.501 15.526 15.551 15.576 15.601 15.626 15.651 15.676  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA