Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ni (15.564-15.588)


  1.      dvigálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na dviganje: dvigalni mehanizem; dvigalna moč priprave; dvigalna naprava; dvigalne verige, vrvi / redko dvigalni most dvižni most ♦ teh. dvigalni voziček transportni voziček, s katerim se breme lahko tudi dvigne ♪
  2.      dvígalica  -e ž (ȋ) lov. zanka za lovljenje divjadi na upognjeni veji ali tanjšem deblu, ki ob sprožitvi dvigne plen od tal: nastavljati dvigalice; prenekaterega zajca ali srno je ujel na dvigalico ♪
  3.      dvigálka  -e [tudi u̯k] ž (ȃ) 1. žel. prenosna naprava za dviganje lažjih vagonov: z dvigalko umakniti vozilo s tira; dvigalka na vreteno 2. lov. železna past, ki se sproži z dvigom vabe: nastaviti dvigalko ♪
  4.      dvigálo  -a s (á) 1. naprava s kabino za prevoz oseb ali tovora iz nadstropja v nadstropje: dvigalo se je začelo počasi dvigati; dvigalo se je ustavilo v sedmem nadstropju; stopiti v dvigalo; peljati se z dvigalom / osebno, tovorno dvigalo / rudarji so se z dvigalom spustili v jašek 2. teh. naprava ali priprava za dviganje in navadno tudi prenašanje bremen: električno, ročno dvigalo; avtomobilsko dvigalo / ladijsko, pristaniško dvigalo; mostno dvigalo ki se premika po dveh, od tal dvignjenih tirnicah ♪
  5.      dvíganje  -a s (ȋ) glagolnik od dvigati: a) dviganje težkih bremen / priprava za dviganje potopljenih ladij / ponosno dviganje glave / glasovanje z dviganjem rok ♦ šport. dviganje uteži b) dviganje in padanje cen; dviganje kupne moči prebivalstva; dviganje storilnosti c) dviganje dežele iz gospodarske zaostalosti; idejno, strokovno dviganje kadrov č) dviganje denarja je omejeno na čas od 10. do 11. ure d) dviganje množic v oborožen upor e) opazovati dviganje letala ♪
  6.      dvigátelj  -a m (ȃ) kdor sprejema pripadajoče, naročeno, shranjeno po (uradno) določenih predpisih: dvigatelj se mora v banki izkazati z osebno izkaznico ♪
  7.      dvígati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. premikati z nižjega mesta, položaja na višjega: skupina vojakov je dvigala velik kamen na tovornjak; žerjav dviga zaboje iz ladje; dvigati vodo iz vodnjaka; spretno, težko dvigati; dvigati s pripravami, z rokami / na ladji dvigajo sidro; dvigati zaveso / pri telovadbi dvigajo in spuščajo roke / dvigati potopljeno ladjo / ves čas je dvigal zastavo visoko nad množico držal 2. delati kaj višje: dvigati teren z nasipavanjem; začeli so dvigati vodo v bazenu; voda v čolnu se dviga / cesta se neopazno dviga vzpenja 3. delati, da kaj pride iz ležečega ali sedečega položaja: prijel ga je za roke in ga dvigal; gostje so se začeli dvigati in odhajati vstajati; dvigati se in legati / dvigati podrte drogove; poleženo žito se že dviga / pog. brigadirje so dvigali že ob štirih zjutraj budili, klicali 4. spravljati z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost: dvigati cene, proizvodnjo; potrošnja se hitro dviga; temperatura se še dviga narašča / dvigati zavest delovnih ljudi; pog. glasba je dvigala razpoloženje / dvigati kvaliteto izdelkov; dvigati nivo izobrazbe zviševati // spravljati na višjo stopnjo glede na kakovost, pozitivne lastnosti: dvigati gospodarstvo; kulturno dvigati deželo / dvigati ljudstvo iz zaostalosti / nova družba ga dviga plemeniti, boljša; umetnost duhovno dviga človeka 5. sprejemati pripadajoče, naročeno, shranjeno po (uradno) določenih predpisih: pooblastili so ga, da bo dvigal denar iz banke, v banki; dvigati plačo; redno dvigati naročeno blago 6. napravljati, da se kdo upre, upira: dvigati ljudstvo proti izkoriščevalcem; vojska se že dviga / takšne ideje so dvigale naš narod k uporu, v upor 7. povzročati, delati: vozila dvigajo prah; dvigati preplah med ljudmi ● ekspr. spet so začeli dvigati glave postajati uporni, predrzni; to ravnanje je dvigalo prah v javnosti povzročalo razburjanje, govorice; dviga ga nad druge višje ga ceni; ekspr. takrat so ga dvigali v nebesa, danes pa so vsi proti njemu so ga močno poveličevali, hvalili; vznes. visoko dvigajo zastavo napredka z vsemi silami si prizadevajo za napredek dvígati se 1. premikati se navzgor, kvišku: dim se je dvigal visoko v zrak; letalo, raketa se dviga; prsi so se ji sunkovito dvigale / s težavo se dviga po stopnicah 2. knjiž. nastajati, pojavljati se: začeli so se dvigati protestni klici; neka mogočna sila se mu je dvigala v prsih; med potjo se mu je dvigala množica najrazličnejših spominov / noč se že dviga noči se 3. razprostirati se, biti kje, navadno višje od okolice: v daljavi se dvigajo visoke gore; okrog gradu se dviga mogočno zidovje / tovarniški dimniki se dvigajo iznad hiš / ekspr. tovarniški dimniki se dvigajo proti nebu ● ekspr. zaradi krivice se je v njem vse dvigalo čutil je močno jezo, odpor, protest dvigajóč -a -e: jezdili so hitro, dvigajoč oblake prahu; zavil je v polagoma se dvigajoči breg; mesto z visoko dvigajočimi se gorami v ozadju ♪
  8.      dvigljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se da dvigniti: dvigljiv železniški most; vrata so dvigljiva ♪
  9.      dvigováti  -újem nedov. (á ȗ) dvigati: črpalka dviguje vodo iz vodnjaka / predlagali so kazen za trgovce, ki dvigujejo cene / ob nedeljah dvigujejo pisma na pošti / črn dim se dviguje nad pogoriščem / med grmovjem se dvigujejo posamezni topoli ♪
  10.      dvížen  -žna -o prid. (ȋ) 1. ki se da dvigniti: dvižni most; dvižna zapornica; dvižna vrata 2. ki povzroča, omogoča dviganje: dvižni mehanizem; dvižni stolp rudniškega jaška; dvižni vzvod; dvižna sila ◊ avt. dvižna prostornina avtomobilskega motorja prostornina vseh valjev; fin. dvižni listek obrazec, ki ga izpolni stranka za dvig denarja; fiz. dvižni kot kot v navpični ravnini, merjen proti vodoravni premici; elevacija; dvižna doba čas, ki ga porabi v zrak vrženo telo, da doseže najvišjo točko ♪
  11.      dvo...  ali dvó... in dvo... prvi del zloženk (ọ̑) nanašajoč se na število dve: dvoceven, dvoleten, dvomotornik, dvoredje / dvoumen ♪
  12.      dvóbárven  -vna -o prid. (ọ̑-ȃ) ki je dveh barv: dvobarvni trak; dvobarvne tkanine / dvobarvni napis nad trgovino / dvobarvni tisk ♪
  13.      dvóbárvnost  -i ž (ọ̑-ȃ) lastnost, značilnost dvobarvnega: dvobarvnost reklamnih napisov / dvobarvnost tkanine jo je odbijala ♪
  14.      dvóbóčno  prisl. (ọ̑-ọ̑) v zvezi dvobočno someren 1. zool. ki ima enako levo in desno polovico: dvobočno somerna žival 2. bot. ki se lahko z dvema ravninama razdeli na dva enaka dela: dvobočno somerni cvet ♪
  15.      dvóbòj  -ôja m (ọ̑-ȍ ọ̑-ó) 1. boj dveh oseb s strelnim ali hladnim orožjem po določenih pravilih: poklicati, pozvati koga na dvoboj; zmagati v dvoboju; biti sekundant v dvoboju 2. spopad dveh nasprotnikov sploh: letalski, topniški dvoboj / besedni, predvolilni dvoboj 3. šport. tekmovanje dveh posameznikov ali moštev: naša reprezentanca je odigrala vse dvoboje; atletski, plavalni dvoboj; šahovski dvoboj; dvoboj za svetovno prvenstvo; neodločen izid dvoboja ♪
  16.      dvobójen  in dvobôjen -jna -o prid. (ọ̄; ō) nanašajoč se na dvoboj: dvobojno orožje; dvobojna pravila / knjiž. dvobojni drug sekundant (v dvoboju) ♪
  17.      dvobojevánje  -a s (ȃ) glagolnik od dvobojevati se: v dvobojevanju je bil pravi mojster / besedno dvobojevanje ♪
  18.      dvóbratínski  -a -o prid. (ọ̑-ȋ) bot., v zvezi dvobratinski prašniki prašniki, zrasli v dve skupini ♪
  19.      dvóbrázden  -dna -o prid. (ọ̑-ā) agr., v zvezi dvobrazdni plug plug, ki istočasno reže, orje dve brazdi ♪
  20.      dvócéven  -vna -o prid. (ọ̑-ẹ̑) ki ima dve cevi: dvocevni samokres; dvocevna puška ♪
  21.      dvócvéten  -tna -o prid. (ọ̑-ẹ̑) ki ima dva cveta: dvocvetna rastlina ♦ bot. dvocvetna vijolica rastlina senčnatih alpskih krajev z dvema rumenima, rjavkasto progastima cvetoma, Viola biflora ♪
  22.      dvóčlénski  -a -o prid. (ȏ-ẹ̑) nanašajoč se na dvočlenik: dvočlenski izrek, koeficient / dvočlenska enačba ♦ lingv. dvočlenski termin ♪
  23.      dvóčŕten  -tna -o prid. (ọ̑-ȓ) muz. nanašajoč se na tone v oktavi nad enočrtno oktavo: dvočrtni g; dvočrtna oktava ♪
  24.      dvódélen  -lna -o prid. (ọ̑-ẹ̑) ki ima dva dela: klop ob peči je bila dvodelna; dvodelna obleka; dvodelna skladba / dvodelne kopalke; dvodelna omara; dvodelno okno; dvodelna vrata ♦ friz. dvodelna brada brada z dolgimi, v spodnjem delu v dva pramena razdeljenimi kocinami; muz. dvodelni takt dvodobni takt ♪
  25.      dvódnéven  -vna -o prid. (ọ̑-ẹ̑) 1. ki traja dva dni: dvodneven izlet; dvodnevna stavka 2. star dva dni: dvodnevni piščanci ♪

   15.439 15.464 15.489 15.514 15.539 15.564 15.589 15.614 15.639 15.664  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA