Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ni (14.976-15.000)


  1.      dovájanje  -a s (ā) glagolnik od dovajati: dovajanje krvi v posamezne organe; dovajanje pare, toplote ♪
  2.      dovájati  -am nedov. (ā) povzročati prehajanje, zlasti plina ali tekočine k čemu: deblo dovaja vejam hrano; dovajati kisik po ceveh; dovajati paro v peč; vodovod dovaja vodo iz gorskih studencev / redko nikoli niso dovajali neznancev v hišo vodili ♪
  3.      dovážanje  -a s (ȃ) glagolnik od dovažati: dovažanje drv; dovažanje zelenjave na trg ♪
  4.      dovčérajšnji  -a -e prid. (ẹ́) ki je bil, obstajal do včeraj: dovčerajšnje vreme je bilo zelo slabo // publ. ki je bil, obstajal do nedavnega: dovčerajšnji voditelji; državi preti nevarnost od njenega dovčerajšnjega zaveznika / dovčerajšnje geslo aristokracije; to je podoba njenega dovčerajšnjega življenja ♪
  5.      dovêsti  -vêdem dov., dovêdel in dovédel dovêdla, stil. dovèl dovêla (é) raba peša pripeljati, privesti: dovedel ji je zdravnika; dovedel ga je na svoj dom; pren. premišljanje ga je dovedlo do sklepa; ne vem, kaj me je do tega dovedlo ♪
  6.      dovléči  -vléčem dov., dovléci dovlécite in dovlecíte; dovlékel dovlékla (ẹ́) redko privleči: dovlekel je veliko vejo / dovlekli so najemnike na kontinent dovléči se ekspr. s trudom, naporom priti kam: komaj se je dovlekel do bližnjega drevesa ♪
  7.      dovòd  -óda m (ȍ ọ́) 1. glagolnik od dovajati ali dovesti: dovod plina; dovod vode do turbinskih komor 2. teh. naprava, navadno v obliki cevi, po kateri se kaj dovaja: zaradi slabega dovoda plin uhaja; pipa na dovodu ◊ elektr. žična zveza od priključka do aparata ♪
  8.      dovóden  -dna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na dovod: dovodni kabel, kanal; dovodna cev, žica / dovodna smer ♪
  9.      dovolílo  -a s (í) redko dovolilnica, dovoljenje: dati, preklicati dovolilo; potno dovolilo ♦ jur. izvršilno dovolilo sodni sklep, s katerim se dovoli izvršba ♪
  10.      dovolítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od dovoliti: dovolitev kredita; dovolitev prodaje / to sem storil s tvojo dovolitvijo dovoljenjem ♪
  11.      dovolíti  -vólim dov. (ȋ ọ́) 1. dati dovoljenje, pristanek za kaj: učitelj nam je dovolil, da gremo domov; ne, tega ne dovolimo / njegov ponos mu ne dovoli, da bi jih prosil; študij bo nadaljeval, če mu bo dovolilo zdravje ∙ preveč dovoli otroku je preveč popustljiv do njega; ekspr. kdo vam je dovolil tu kaditi in popivati ne smete; evfem. ne morem dovoliti, da bi tako ravnal z materjo prepovedujem ti 2. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom izraža vljudnost a) pri nagovoru: dovolite, da vam iskreno čestitam; dovolite, da vam zastavim tole vprašanje; saj dovolite? je vprašal sopotnika in prisedel b) pri seznanjanju: dovolite, moje ime je XY; dovoli, da ti predstavim svojo ženo c) pri ugovarjanju, zavrnitvi: »Ta človek je izdajalec,« je reklo dekle. »Dovolite! To je nemogoče,« se je branil komandant / ekspr. dovoli, da dvomim o tem 3. zastar. privoliti: naposled je le dovolil v ta zakon dovolíti si upati si, drzniti si storiti kaj: dovolil si je neslano šalo; misliš, da si lahko vse dovoliš / dovolil sem si kritiko njegovega dela / kot vljudnostna fraza: dovolil bi si navesti nekaj primerov; dovolil bi si opozoriti še na to dejstvo ∙ ne morem si dovoliti tolikšnega razkošja privoščiti dovóljen -a -o 1. deležnik od dovoliti: kongres ni bil dovoljen; ali je dovoljeno vprašanje; pristopil je k mizi, vprašal: Dovoljeno? in sedel 2. dopusten: dovoljena hitrost; zoper odločbo je dovoljena pritožba; sam.: nogometna tekma je prešla meje dovoljenega ♪
  12.      dovolítven  -a -o (ȋ) pridevnik od dovolitev: dovolitvena odločba ♪
  13.      dovòlj  prisl. (ȍ) izraža količino, mero, ki ustreza, zadošča: kruha imamo še za tri dni dovolj; vsega ima dovolj / dovolj si star, da boš to razumel / šlo je še dovolj dobro // ekspr. izraža mero, ki je ni dovoljeno preseči: dovolj imam tega govorjenja / dovolj dolgo ste spali / zdaj mi je pa dovolj ● redko le pijte, v kleti je še dovolj vina veliko, precej; ekspr. povsod ga je dovolj povsod ga lahko srečaš; pog., ekspr. vzdigni, dovolj te je skupaj saj si velik, močen; ekspr. zdaj te imam pa čezinčez dovolj naveličan sem te, odveč si mi ♪
  14.      dovóljen  -jna -o prid. (ọ́ ọ̄) 1. zadosten: to je že dovoljen razlog za spor; vsega ima v dovoljni meri; njegovo ime je dovoljno jamstvo za uspeh 2. zastar. zadovoljen: mož je dovoljen in srečen ♪
  15.      dovoljênje  -a s (é) kar izraža soglasje nadrejenega z željo, prošnjo podrejenega: oče mu je dal dovoljenje, da gre v hribe; dobiti, prositi dovoljenje za kaj; brez dovoljenja je zapustil delavnico; z materinim dovoljenjem hodi na ples; pismeno dovoljenje / kot vljudnostna fraza z dovoljenjem? je vprašal in prisedel // tako soglasje v pismeni obliki: izdati dovoljenje za prevoz; mejo je prestopil brez dovoljenja / gradbeno dovoljenje; delati brez obrtnega dovoljenja; oskrbeti si potno dovoljenje; sodišče mu je odvzelo vozniško dovoljenje; dovoljenje za lov / dovoljenje mu kmalu poteče veljavnost dovoljenja ♪
  16.      dovoljevánje  -a s (ȃ) glagolnik od dovoljevati: dovoljevanje posojil ♪
  17.      dovoljeváti  -újem nedov. (á ȗ) dajati dovoljenje, pristanek za kaj: starši mu dovoljujejo, da hodi v kino; nerada ji dovoljuje, da se druži s tistim dekletom / ostal bi še, pa mi delo ne dovoljuje; pomagal ti bom, kolikor mi bodo razmere dovoljevale / publ. skakalnica dovoljuje skoke do sto metrov dovoljeváti si večkrat upati si, drzniti si storiti kaj: dovoljuje si obiskovati ga tudi pozno zvečer; vse si dovoljuje / kot vljudnostna fraza dovoljujem si kratko vprašanje ♪
  18.      dovôljkrat  prisl. (ȍ) izraža zadostno število ponovitev: to vem, dovoljkrat si mi že pravil; nisi ga še dovoljkrat prosil / to pot sem kar dovoljkrat prehodil velikokrat, večkrat ♪
  19.      dovóljnost  -i ž (ọ́) zastar. zadovoljnost: ohranil je dovoljnost in mir ♪
  20.      dovóljšen  -šna -o prid. (ọ̑) knjiž. zadosten: to je bil dovoljšen razlog za spopad; ljudje niso bili v dovoljšni meri politično zreli; v ljudeh je našel dovoljšno oporo ♪
  21.      dovòz  -ôza m (ȍ ó) 1. glagolnik od dovoziti ali dovažati: plačati za dovoz; reden dovoz lesa, surovin 2. kraj, prostor, po katerem se dovaža: dovozi so tu širši; urediti dovoz; dovoz na skedenj ♪
  22.      dovprášati  tudi dovprašáti -am dov., tudi dovprášala (á á á) redko končati vpraševanje: veliko stvari ga je zanimalo, končno je le dovprašal dovprášati se tudi dovprašáti se z vpraševanjem priti kam: končno se je le dovprašal do prave poti ♪
  23.      dovŕšen  -šna -o prid. (ȓ) lingv. ki izraža nastop, konec ali trenutnost dejanja: (končno) dovršni glagol; dovršni sedanji čas ♪
  24.      dovršênost  -i ž (é) lastnost, značilnost dovršenega: težko čakajo na dovršenost razprave / tehnična dovršenost stroja; dovršenost prevoda bralca zelo pritegne / doseči dovršenost; svojo vlogo je odigral z veliko dovršenostjo ♪
  25.      dovršítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od dovršiti: za dovršitev del so namenili precejšnja sredstva; dovršitev stavbe / dovršitev postavljenih nalog ♪

   14.851 14.876 14.901 14.926 14.951 14.976 15.001 15.026 15.051 15.076  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA