Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ni (14.601-14.625)


  1.      dojíti  -ím nedov. (ȋ í) 1. hraniti s svojim mlekom: mati doji otroka; zelo dolgo je dojila / psica doji mladiče 2. nar. vzhodno iztiskati, odvzemati mleko iz vimena; molsti: dojiti kravo // nepreh. imeti, dajati mleko: doji več kot polovica krav; koza dobro doji dojèč -éča -e: doječe matere ♪
  2.      dójka  -e ž (ọ̄) 1. vzboklina na ženskem oprsju z mlečnimi žlezami: otrok išče materino dojko; ohlapna dojka; vnetje dojk; rak na dojki 2. knjiž. dojilja: namesto matere ga je dojila dojka ♪
  3.      dójmiti  -im tudi dójmiti se -im se dov. (ọ́ ọ̑) zastar. ganiti, pretresti: dogodki tistih dni so nas globoko dojmili; njene besede so ga dojmile ♪
  4.      dók  -a m (ọ̑) pristaniška naprava za popravljanje ali čiščenje podvodnih delov ladje: spraviti ladjo v dok / ladjo so gradili v doku ♦ navt. plavajoči dok na morju; suhi dok na kopnem // del zaprte luke med dvema pomoloma za nakladanje in razkladanje blaga: ladja se je zasidrala v doku ♪
  5.      dókaj  in dokàj prisl. (ọ̑; ȁ) knjiž. precéj: od takrat je minilo dokaj let; dokaj njegovih vrstnikov je že mrtvih / njegova usoda je dokaj žalostna; hlevi so urejeni dokaj sodobno ♪
  6.      dókajšen  in dokàjšen -šna -o prid. (ọ̑; ȁ) knjiž. precej velik, precejšen: maloobmejni promet je bil dokajšen ♪
  7.      dokàz  -áza m (ȁ á) kar utemeljuje, podpira kako trditev: vsi dokazi govorijo proti vam; manjkalo mu je neizpodbitnih dokazov; predložiti, zbirati dokaze; trditev je podprl z dokazi; otipljivi, tehtni dokazi; dokazi za in proti; za to imamo že dovolj dokazov; zaradi pomanjkanja dokazov je bil oproščen; priznal je pod pritiskom dokazov / dokaz o strokovnosti ♦ jur. nasprotni dokaz s katerim se ovrže kaka trditev; obremenilni, razbremenilni dokaz; mat. aritmetični dokaz pri katerem se uporabljajo samo aritmetične operacije; direktni dokaz pri katerem se izvede izrek tako, da se izhaja iz že znanih resnic; geometrijski dokaz pri katerem se uporabljajo samo geometrijske konstrukcije; indirektni dokaz pri katerem se dokaže, da privede neveljavnost izreka do protislovja // zunanji izraz, znamenje česa: to je zgovoren in prepričljiv dokaz, da je tvoja sodba napačna; dokaz ljubezni; v dokaz prijateljstva mu je podarila sliko ♪
  8.      dokázati  tudi dokazáti -kážem dov. (á á á) 1. utemeljiti, podpreti kako trditev z dokazi: dokazati svoj alibi; na sodišču je dokazal svojo nedolžnost; dokažem ti resnico; dokazali so, da to bolezen povzročajo virusi; s pričami je dokazal, da ni kriv; neovrgljivo, prepričevalno, zanesljivo dokazati; statistično se to ne da dokazati / to je bila priložnost, da ji je lahko dokazal svojo ljubezen; dokazati svojo moč / lahko ti dokažem laž / tega laikom ne bomo dokazali ne bomo jih mogli prepričati ∙ ekspr. dokazati črno na belem pismeno; neizpodbitno, popolnoma 2. postati zunanji izraz, znamenje česa: pregled dela je dokazal, da smo se v napovedih zmotili dokázan -a -o: dokazane trditve; krivda je dokazana; to je znanstveno dokazano ♪
  9.      dokázen  -zna -o prid. (ā) nanašajoč se na dokaz: obsežen dokazni material; dokazna listina; dokazno gradivo, sredstvo / njegovi očitki nimajo dokazne vrednosti ♦ jur. dokazni postopek; dokazno breme dolžnost dokazovanja, ki jo ima v civilnem postopku pravdna stranka, v kazenskem pa tožilec ♪
  10.      dokazílen  -lna -o prid. (ȋ) ki kaj dokazuje: dokazilna listina; zbrati dokazilno gradivo / ta pisma nimajo dokazilne moči / laboratorijska preiskava, ki jo opravimo na hitro, je manj dokazilna ♪
  11.      dokazljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se da dokazati: dokazljiva hipoteza; to dejstvo je dokazljivo; pravilnost te trditve ni znanstveno dokazljiva ♪
  12.      dokazoválen  -lna -o prid. (ȃ) s katerim se dokazuje: dokazovalni postopek ♪
  13.      dokazovánje  -a s (ȃ) glagolnik od dokazovati: njegovo dokazovanje je pravilno; sodnik je zaključil dokazovanje; izčrpno dokazovanje; dokazovanje v matematiki; predmet dokazovanja ♪
  14.      dokazováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. utemeljevati, podpirati kako trditev z dokazi: dokazoval je svojo nedolžnost; dokazoval je, da ni kriv; z uradnim spričevalom dokazovati; prepričevalno dokazovati 2. biti zunanji izraz, znamenje česa: povečan obisk dokazuje, da je za prireditev vedno več zanimanja; rezultati dokazujejo, da je tekmovanje uspelo / zgodovina nam dokazuje, da so imela narodna gibanja revolucionaren značaj; to nič ne dokazuje / primer zgovorno dokazuje napredek dokazujóč -a -e: hodil je po uradih, dokazujoč svojo pravico; deduktivno dokazujoča metoda ♪
  15.      dokipéti  -ím dov., tudi dokípel (ẹ́ í) 1. kipeti, vreti do konca: v slabih zidanicah mošt ne more popolnoma dokipeti 2. ekspr. priti do viška: strasti so dokipele ♪
  16.      dokláda  -e ž (ȃ) 1. kar se doda k rednim prejemkom, k plači; dodatek: dobivati doklade; priznali so mu pravico do posebne doklade / draginjska doklada v stari Jugoslaviji dodatek zaradi draginje; dobiva otroške doklade otroški dodatek 2. lokalni dodatek k državni davščini: plačevati doklado; občinske doklade; doklada na dohodke; doklada od kmetijstva ♪
  17.      dokláden  -dna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na doklado: dokladni zavezanec ♪
  18.      dokléj  in doklèj prisl. (ẹ̄; ȅ) redko izraža vprašanje, do katere časovne meje traja dejanje; do kdaj: doklej misliš ostati v Ljubljani / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih bomo videli, doklej se bo upiral ♪
  19.      doklèr  in dókler in dòkler vez. (ȅ; ọ̑; ȍ) v časovnih odvisnih stavkih 1. z nedovršnim glagolom za izražanje, da traja dejanje nadrednega stavka toliko časa kolikor dejanje odvisnega: dokler je zakon v veljavi, se ga je treba držati; revež bo, dokler bo živ; dokler smo imeli denar, smo kupovali knjige; tega ne bi dovolil, dokler bi imel še kaj oblasti nad njo ∙ upamo, dokler živimo; preg. dokler lipa cvete, ji ne manjka čebel v sreči ima človek dosti prijateljev 2. z zanikanim glagolom za izražanje, da traja dejanje nadrednega stavka do nastopa dejanja v odvisnem: gledal je za njo, dokler ni izginila za hišo; varuj otroka, dokler se ne vrne mati / ni miru, dokler vse ne spi / brez nikalnice: star. žanjejo ves dan, dokler da zaide sonce; zastar. bolj dan na dan brli življenja sveča, dokler ji reje zmanjka, in ugasne (F. Prešeren) ♪
  20.      doklíc  -a m (ȋ) 1. knjiž. oddaljenost, v kateri se da kaj priklicati: fanta ni več na doklicu / oddaljen na doklic 2. redko klic, klicanje: z doklicem ga je opozoril na nevarnost ♪
  21.      doklícen  -cna -o (ȋ) pridevnik od doklic: doklicna razdalja ♪
  22.      dòklič  vez. (ȍ) nar. dokler: ne misli vstati prej, doklič se ne bo zadnji pri mizi dvignil (I. Potrč) ♪
  23.      dokód  in do kód prisl. (ọ̄) izraža vprašanje, do katere krajevne meje sega dejanje: dokod nameravaš iti / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih tu vidiš, dokod je segala voda ♪
  24.      dokóder  in do kóder [dǝr] prisl. (ọ̑) v vezniški rabi, v oziralnih odvisnih stavkih za izražanje meje, do katere sega dejanje nadrednega stavka: zapelji, dokoder moreš ♪
  25.      dokolénka  -e ž (ẹ̑) 1. nav. mn. nogavica, ki sega do kolen: nositi zelene dokolenke; obuti dokolenke; spletla mu je lepe volnene dokolenke 2. rabi se samostojno ali kot prilastek oblačilo, ki sega do kolen: irhaste dokolenke; hlače dokolenke; suknja dokolenka 3. nav. mn., redko gamaša, golenica: obul si je čevlje in nataknil dokolenke ♪

   14.476 14.501 14.526 14.551 14.576 14.601 14.626 14.651 14.676 14.701  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA