Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ni (14.489-14.513)


  1.      dobroimétje  -a s (ẹ̑) fin. imetje na tekočem računu ali na žiro računu: plačati iz dobroimetja; klirinška in konvertibilna dobroimetja; dobroimetje pri banki, v tujini ♪
  2.      dobromíseln  -a -o [sǝl] prid. (ȋ) knjiž. ki dobro, pošteno misli: dobromiselni ljudje tega niso mogli verjeti ♪
  3.      dobronaméren  -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) ki ima dobre, poštene namene: noben dobronameren član ne more nasprotovati temu sklepu; tako mislijo vsi dobronamerni ljudje / dobronameren opomin; dobronamerna kritika, pobuda; njene besede so dobronamerne dobronamérno prisl.: svetujem ti dobronamerno ♪
  4.      dobropís  -a m (ȋ) fin. knjiženje v dobro: dobropis na kontu dolžnika // obvestilo o takem knjiženju ♪
  5.      dobrosŕčen  -čna -o prid. (ȓ) ki je dobrega srca: dobrosrčen človek; ženica je zelo dobrosrčna ♪
  6.      dôbrost  in dobróst -i ž (ó; ọ̑) zastar. dobrota: v njem ni dobrosti / marsikatero dobrost mi je storil // dobra lastnost, krepost: nravna dobrost; človek z dobrostmi in slabostmi ♪
  7.      dobróta  -e ž (ọ̑) 1. lastnost dobrega, dobrosrčnega človeka: čudi se njeni dobroti; storiti kaj iz dobrote; ne verjame v njegovo dobroto; materina, srčna dobrota / službo je dobil samo po njegovi dobroti 2. nav. mn. dejanje, storjeno komu v korist: nikoli ji ne bom mogel povrniti vseh dobrot; izkazovati, deliti dobrote; zahvaliti se komu za prejete dobrote; obsipati koga z dobrotami // star. korist, dobro: otroci se ne zavedajo, kakšna dobrota je zanje učenje / zastar. zemeljske dobrote užitki, prijetnosti 3. nav. mn. dobra jed ali pijača: nanesli so mu raznovrstnih dobrot; postregli so mu z vsemi dobrotami, ki so jih premogli; miza je bila polna najrazličnejših dobrot 4. zastar. dobra kakovost: vino ni posebne dobrote ● ekspr. sama dobrota ga je je zelo dober, dobrosrčen; z dobroto pri njem vse dosežeš če si z njim dober, naredi vse, kar želiš; preg. dobrota je sirota dobro dejanje navadno ni poplačano s hvaležnostjo ◊ jur. pravna dobrota oprostitev od pričevanja proti bližnjim sorodnikom ♪
  8.      dobróten  -tna -o prid. (ọ̑) knjiž. 1. dobrotljiv, dobrohoten: v njem sem našel dobrotnega prijatelja / blagoslov dobrotnih rok / v njegovo življenje je posegla dobrotna usoda 2. redko dobrodejen, blagodejen: suha zemlja srka vlago dobrotnega dežja; dobrotno sonce dobrótno prisl.: dobrotno tolažiti ♪
  9.      dobrotljívost  -i ž (í) lastnost dobrotljivega človeka: ganila jih je njegova dobrotljivost ♪
  10.      dobrovéren  -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) jur. prepričan, da je do česa upravičen: dobroverni posestnik / dobroverna priča priča, ki je prepričana, da govori resnico ♪
  11.      dobrovóljček  -čka m (ọ̑) ekspr. kdor je (rad) dobre volje, zlasti ob pijači: dobrovoljčki postajajo vedno bolj zgovorni; lahkoživi, vinski dobrovoljčki; njegova gostilna je shajališče dobrovoljčkov / ta otrok je tak dobrovoljček, samo smeje se ♪
  12.      dobrovóljen  -jna -o prid. (ọ́ ọ̄) 1. raba peša ki je (navadno) dobre volje: gostilničar je vesel dobrovoljnih gostov; dobrovoljen otrok / dobrovoljen izraz // dobrohoten, dobrosrčen: dobrovoljni možiček jih je posvaril / dobrovoljen nasmeh; dal mu je dobrovoljen nasvet 2. star. prostovoljen: dobrovoljen vojak dobrovóljno prisl.: možakar si dobrovoljno mane roke; dobrovoljno odpuščati ♪
  13.      dobrovóljnost  -i ž (ọ́) lastnost dobrovoljnega človeka: vsi so ga imeli radi zaradi njegove dobrovoljnosti / dobrovoljnosti ni bilo konec ♪
  14.      dobrovóljski  -a -o (ọ̑) pridevnik od dobrovoljec: dobrovoljska divizija, legija ♪
  15.      dobrožívček  -čka m (ȋ) ekspr. manjšalnica od dobroživec ♪
  16.      docéla  prisl. (ẹ̑) knjiž. popolnoma, čisto: docela drugačen, neznan, prepričan; docela izsekan gozd; docela pozabiti / obrazov nisem docela razločil ♪
  17.      docènt  -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) univerzitetni predavatelj, za stopnjo nižji od izrednega profesorja: izvolili so ga za docenta; docent na filozofski fakulteti; razpisati delovno mesto docenta ♦ ped. privatni docent v nekaterih državah predavatelj, ki ima pravico predavati na univerzi, navadno brez plačila ♪
  18.      docêntski  in docéntski -a -o (ē; ẹ̄) pridevnik od docent: docentski naslov ♪
  19.      docentúra  -e ž (ȗ) naslov ali služba docenta: dobiti, doseči docenturo; univerzitetna docentura / dohodki od docenture ♪
  20.      docíranje  -a s (ȋ) glagolnik od docirati: tako dociranje spominja na zaključno moralo v basni / profesor se je skrbno izogibal dociranja; abstraktno, dolgočasno dociranje ♪
  21.      docírati  -am nedov. (ȋ) 1. slabš. govoriti ali razlagati, kakor da bi poučeval: ta človek rad docira 2. zastar. predavati (na univerzi): docira na pravni fakulteti 3. šol. poučevati abstraktno: njihov profesor preveč docira ♪
  22.      dočárati  -am dov. (ȃ) publ. pričarati, prikazati: igralci so odlično dočarali burno življenje te zgodbe / poetične lepote in veličine ljubezni pesnik ni dočaral ♪
  23.      dočím  vez. (ȋ) neustalj. medtem ko: branil se je z eno roko, dočim je deček napadal z obema / zastar. dočim je bila žena na vrtu, je preiskal njeno omaro ♪
  24.      dočísta  prisl. (ȋ) knjiž. do čistega: zdaj je dočista umit // popolnoma, čisto: dočista izprazniti; dočista osiveti, uničiti ♪
  25.      dočutíti  in dočútiti -im dov. (ȋ ú) knjiž. doumeti, dojeti: ni dočutila njegovih skrbi; dočutiti lepoto poezije; spoznal sem in dočutil, kaj je sreča ♪

   14.364 14.389 14.414 14.439 14.464 14.489 14.514 14.539 14.564 14.589  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA