Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ni (14.476-14.500)


  1.      dobráti  -bêrem dov., tudi doberó; dobrál (á é) končati branje: učitelj je dobral dobráti se beroč priti do česa: komaj se je dobral do konca knjige dobrán -a -o: v dveh večerih je bila knjiga dobrana; Prešernove pesmi niso nikoli zares dobrane popolnoma, čisto dojete ♪
  2.      dobráva  -e ž (ȃ) knjiž. valovit ravninski svet, deloma porasel z drevjem: živina se pase na dobravi; po dobravah je nabiral lešnike; v dobravi se oglaša kukavica; cvetoča, hrastova, z bukovino porasla dobrava; pesn. mračna, tiha dobrava ♪
  3.      dobrávski  -a -o (ȃ) pridevnik od dobrava: dobravske trate ♪
  4.      dobríkanje  -a s (ȋ) glagolnik od dobrikati se: pridobil si ga je z dobrikanjem / dobrikanje psa ♪
  5.      dobríkati se  -am se nedov. (ȋ) izkazovati komu prijaznost, navadno z namenom pridobiti si naklonjenost: ni njegova navada, da bi se dobrikal; zaman se ji dobrikaš; toliko časa se mu je dobrikal, da je privolil / pes se mi dobrika dobrikajóč se -a -e: pes se je dobrikajoč stisnil h gospodarju; spregovoriti z dobrikajočim se glasom ♪
  6.      dobrín  -a m (ȋ) agr. krompir domače sorte s svetlo rumenim mesom, odporen zlasti proti raku ♪
  7.      dobrína  -e ž (í) 1. nav. mn. kar je namenjeno za zadovoljitev človekovih potreb: pridobivati, proizvajati dobrine; gospodarske, potrošne dobrine; težiti po vedno novih materialnih dobrinah; duhovne dobrine; ustvarjati kulturne dobrine; izmenjava raznih dobrin 2. redko korist: cepljenje proti boleznim je velika dobrina naših otrok; to je dobrina za vse ljudi 3. knjiž. dobra, pozitivna lastnost: etične dobrine; planinstvo vzbuja v ljudeh moralne dobrine ♪
  8.      dôbro  -a s (ó) zastar. dobrina: dobra so se kopičila v rokah posameznikov ♪
  9.      dobrodéjen  -jna -o prid. (ẹ̄ ẹ̑) 1. ki dobro, ugodno deluje: objame ga dobrodejen hlad; dobrodejni mir gozda; pogreznil se je v dobrodejen spanec; piha dobrodejen veter / dobrodejno zdravilo 2. zastar. dobrodelen: dobrodejno društvo dobrodéjno prisl.: sprememba zraka zelo dobrodejno vpliva ♪
  10.      dobrodôšel  -šla -o [ǝu̯] prid. (ó) 1. čigar prihoda je kdo vesel: dobrodošel gost; vedno boš dobrodošel v naši hiši; kamor pride, je dobrodošel; opustila je obiske, ker je čutila, da ni več dobrodošla / kot pozdrav dobrodošli, kar vstopite 2. ki se da uporabiti, izkoristiti: vsak izgovor mu je dobrodošel; dobrodošla priložnost / nova izdaja pesmi je kar dobrodošla ♪
  11.      dobrodôšlica  in dobrodóšlica -e ž (ō; ọ̑) slavnosten sprejem ob prihodu gosta: pripraviti dobrodošlico; predsedniku bodo priredili toplo dobrodošlico / piti dobrodošlico na čast gostu // pozdravni nagovor ob takem sprejemu: pionirji so izrekli predsedniku dobrodošlico; pozdravili so ga s prisrčno dobrodošlico ♪
  12.      dobrodúšen  -šna -o prid. (ū ȗ) ki je mirne, nerazburljive, prijazne narave: dobrodušen človek / govorila je z dobrodušnim nasmehom; dobrodušen obraz / dobrodušna šala dobrodúšno prisl.: dobrodušno spregovoriti; dobrodušno vesel značaj ♪
  13.      dobrohôten  -tna -o prid. (ó ō) ki hoče, želi dobro: mož je zelo dobrohoten / zahvaliti se za dobrohoten opomin; dobrohotne besede / spregovoriti z dobrohotnim glasom dobrohôtno prisl.: gleda ga malo karajoče, vendar dobrohotno; dobrohotno se ji smeje ♪
  14.      dobroimétje  -a s (ẹ̑) fin. imetje na tekočem računu ali na žiro računu: plačati iz dobroimetja; klirinška in konvertibilna dobroimetja; dobroimetje pri banki, v tujini ♪
  15.      dobromíseln  -a -o [sǝl] prid. (ȋ) knjiž. ki dobro, pošteno misli: dobromiselni ljudje tega niso mogli verjeti ♪
  16.      dobronaméren  -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) ki ima dobre, poštene namene: noben dobronameren član ne more nasprotovati temu sklepu; tako mislijo vsi dobronamerni ljudje / dobronameren opomin; dobronamerna kritika, pobuda; njene besede so dobronamerne dobronamérno prisl.: svetujem ti dobronamerno ♪
  17.      dobropís  -a m (ȋ) fin. knjiženje v dobro: dobropis na kontu dolžnika // obvestilo o takem knjiženju ♪
  18.      dobrosŕčen  -čna -o prid. (ȓ) ki je dobrega srca: dobrosrčen človek; ženica je zelo dobrosrčna ♪
  19.      dôbrost  in dobróst -i ž (ó; ọ̑) zastar. dobrota: v njem ni dobrosti / marsikatero dobrost mi je storil // dobra lastnost, krepost: nravna dobrost; človek z dobrostmi in slabostmi ♪
  20.      dobróta  -e ž (ọ̑) 1. lastnost dobrega, dobrosrčnega človeka: čudi se njeni dobroti; storiti kaj iz dobrote; ne verjame v njegovo dobroto; materina, srčna dobrota / službo je dobil samo po njegovi dobroti 2. nav. mn. dejanje, storjeno komu v korist: nikoli ji ne bom mogel povrniti vseh dobrot; izkazovati, deliti dobrote; zahvaliti se komu za prejete dobrote; obsipati koga z dobrotami // star. korist, dobro: otroci se ne zavedajo, kakšna dobrota je zanje učenje / zastar. zemeljske dobrote užitki, prijetnosti 3. nav. mn. dobra jed ali pijača: nanesli so mu raznovrstnih dobrot; postregli so mu z vsemi dobrotami, ki so jih premogli; miza je bila polna najrazličnejših dobrot 4. zastar. dobra kakovost: vino ni posebne dobrote ● ekspr. sama dobrota ga je je zelo dober, dobrosrčen; z dobroto pri njem vse dosežeš če si z njim dober, naredi vse, kar želiš; preg. dobrota je sirota dobro dejanje navadno ni poplačano s hvaležnostjo ◊ jur. pravna dobrota oprostitev od pričevanja proti bližnjim sorodnikom ♪
  21.      dobróten  -tna -o prid. (ọ̑) knjiž. 1. dobrotljiv, dobrohoten: v njem sem našel dobrotnega prijatelja / blagoslov dobrotnih rok / v njegovo življenje je posegla dobrotna usoda 2. redko dobrodejen, blagodejen: suha zemlja srka vlago dobrotnega dežja; dobrotno sonce dobrótno prisl.: dobrotno tolažiti ♪
  22.      dobrotljívost  -i ž (í) lastnost dobrotljivega človeka: ganila jih je njegova dobrotljivost ♪
  23.      dobrovéren  -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) jur. prepričan, da je do česa upravičen: dobroverni posestnik / dobroverna priča priča, ki je prepričana, da govori resnico ♪
  24.      dobrovóljček  -čka m (ọ̑) ekspr. kdor je (rad) dobre volje, zlasti ob pijači: dobrovoljčki postajajo vedno bolj zgovorni; lahkoživi, vinski dobrovoljčki; njegova gostilna je shajališče dobrovoljčkov / ta otrok je tak dobrovoljček, samo smeje se ♪
  25.      dobrovóljen  -jna -o prid. (ọ́ ọ̄) 1. raba peša ki je (navadno) dobre volje: gostilničar je vesel dobrovoljnih gostov; dobrovoljen otrok / dobrovoljen izraz // dobrohoten, dobrosrčen: dobrovoljni možiček jih je posvaril / dobrovoljen nasmeh; dal mu je dobrovoljen nasvet 2. star. prostovoljen: dobrovoljen vojak dobrovóljno prisl.: možakar si dobrovoljno mane roke; dobrovoljno odpuščati ♪

   14.351 14.376 14.401 14.426 14.451 14.476 14.501 14.526 14.551 14.576  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA