Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ni (13.501-13.525)


  1.      déčica  -e ž (ẹ̑) manjšalnica od deca: dečica nosi zrnja ptičkam / dečici dajte, da ne bodo stradali ♪
  2.      déčji  -a -e prid. (ẹ̑) nanašajoč se na deco: spomnil se je prizora iz dečjih let / dečji dom nekdaj ustanova za varstvo socialno ali zdravstveno ogroženih otrok ♪
  3.      déčko  -a m (ẹ̑) ekspr. 1. deček: skozi vrata je prikoracal debelušen dečko; navihan dečko je tvoj sin; krepek, vihrav dečko 2. lep, postaven ali sposoben moški: kapitan je bil sijajen dečko; to ti je dečko in pol; v naši četi sem bil skupaj z imenitnimi dečki ♪
  4.      déčla  -e ž (ẹ̄) nar. dekle: nevesta je bila imenitna dečla / imel je že svojo dečlo ♪
  5.      déčlica  -e ž (ẹ̄) manjšalnica od dečla: lepa dečlica ♪
  6.      déd  tudi dèd déda m, im. mn. dédje in dédi (ẹ̑; ȅ ẹ́) 1. stari oče: moj ded je dočakal visoko starost; podedovati po dedu; njegov ded po očetu je bil zdravnik 2. nav. mn. prednik: tu so živeli že naši dedje 3. nar. severovzhodno moški, navadno starejši; dedec: gostilna je bila polna dedov // (zakonski) mož: dobila je mladega deda ♪
  7.      dédec  -dca m (ẹ̑) 1. ekspr. moški, navadno starejši: čokat, debel dedec; star dedec; oženjen dedec; vsa kuhinja je polna dedcev // nizko (zakonski) mož: končno je le dobila dedca; ta dedec pretepa svojo ženo 2. ekspr. čeden, postaven moški: sosed je bil dedec in pol; prijeten, simpatičen dedec 3. zastar. stari oče, ded: moj dedec so bili preprost kmet 4. poljud. del manjše priprave za zapenjanje ali vtikanje: dedec in babica ● ekspr. ali je še kaj dedca v tebi? moškosti, hrabrosti ♪
  8.      dédek  -dka m (ẹ̑) ljubk. 1. stari oče, ded: dedek se igra z otroki; dedek in babica 2. star moški, starec: živel je dedek, ki ni imel več ne žene ne otrok / dedek Mraz simbolični starček, ki ob novem letu prinaša darila ♪
  9.      déden  -dna -o prid. (ẹ̄) ki se podeduje: grad je bil njegov dedni fevd; dedna posest / dedna pravica pravica do podedovanja / dedna bolezen, obremenjenost; dedne lastnosti, značajske poteze ◊ biol. dedna osnova gen; skupek vseh genov organizma; jur. dedni delež delež, ki pripada posameznemu dediču; dedno pravo pravo, ki ureja dedovanje; zgod. dedni zakup razmerje med podložnikom in fevdalcem, pri katerem ima prvi dedno pravico na kmetiji; habsburške dedne dežele Štajerska, Koroška, Kranjska dédno prisl.: dedno obremenjen ♪
  10.      dédič  -a m (ẹ̑) kdor dobi dediščino: biti dedič premoženja; določiti dediča z oporoko; imenovati sina za dediča; bogat dedič; zakoniti dedič; pren. duhovni dedič njegove umetnosti; dediči razsvetljenstva ♦ jur. nujni dedič ki ima neodvzemljivo pravico do dela zapuščine ♪
  11.      dedikacíjski  -a -o (ȋ) pridevnik od dedikacija: dedikacijski izvod knjige ♪
  12.      dédina  -e ž (ẹ̄) star. 1. dedna posest: zapustil je dedino in se klatil po svetu; najstarejši sin je ostal na dedini; družinska dedina; lastnik dedine 2. dediščina: po očetovi smrti ga čaka bogata dedina / dedina starih časov ♪
  13.      dédiščina  -e ž (ẹ̄) 1. premoženje, dobljeno po umrlem: dobiti, zapustiti dediščino; bogata dediščina; dediščina po materi; pravica do dediščine; davek na dediščino 2. kar je prevzeto iz preteklosti: kulturna dediščina; duhovna dediščina preteklosti / rešiti se kolonialne dediščine ♪
  14.      dedljívost  -i ž (í) lastnost dedljivega: dedljivost bolezni ♪
  15.      dédnost  -i ž (ẹ̄) 1. biol. lastnost organizmov, da se njihove lastnosti prenašajo na potomce: pravila dednosti; nauk o dednosti / naturalisti so skušali dokazati teorijo dednosti 2. dejstvo, da se kaj deduje: dednost prestola ♪
  16.      dédnosten  -tna -o prid. (ẹ̄) nanašajoč se na dednost: dednostna teorija v delih naturalističnih pisateljev / knjiž. dednostno pravo dedno pravo ♪
  17.      dédnozakúpen  -pna -o prid. (ẹ̄-ȗ) nanašajoč se na dedni zakup: dednozakupna kmetija ♪
  18.      dedovánje  in dédovanje -a s (ȃ; ẹ̄) glagolnik od dedovati: odpovedati se dedovanju; izključiti iz dedovanja; pravica do dedovanja / dedovanje znakov; nauk o dedovanju dednosti / dedovanje nazorov ♦ jur. oporočno dedovanje na podlagi oporoke ♪
  19.      dedováti  -újem in dédovati -ujem dov. in nedov. (á ȗ; ẹ̄) 1. dobiti premoženje po umrlem: dedovati posestvo; dedovati po stricu; nima sina, ki bi za njim dedoval 2. prevzeti od prednikov: žival deduje barvo dlake; nekatere lastnosti se dedujejo; pren. dedovati stare šege ♪
  20.      deducíranje  -a s (ȋ) glagolnik od deducirati: filozofsko deduciranje / raziskovati z deduciranjem ♪
  21.      deducírati  -am nedov. in dov. (ȋ) sklepati iz splošnega na posamezno: zna logično deducirati; napačno deducirati / iz preveč splošnih načel ni mogoče deducirati pravilnih rešitev ♪
  22.      dedúkcija  -e ž (ú) knjiž. sklepanje iz splošnega na posamezno: dedukcija in indukcija; napraviti dedukcijo; priti do zaključkov z dedukcijo / publ. ni soglašal z njegovimi dedukcijami ♪
  23.      deduktíven  -vna -o prid. (ȋ) knjiž. osnovan na dedukciji: deduktivni postopek; deduktivna metoda; deduktivno sklepanje / priti do rezultatov po deduktivni poti deduktívno prisl.: deduktivno presojati ♪
  24.      deetatizácija  -e ž (á) odpravljanje, odprava etatizma: postopna deetatizacija; proces deetatizacije / deetatizacija železnice ♪
  25.      defékt  -a m (ẹ̑) okvara, poškodba, zlasti na vozilu: imeti, popraviti defekt; defekt na pnevmatiki; na cilj je pripeljal brez defekta / pog. gumi defekt // pomanjkljivost, motnja, napaka: duševni, etični, telesni defekt ♪

   13.376 13.401 13.426 13.451 13.476 13.501 13.526 13.551 13.576 13.601  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA