Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ni (12.839-12.863)



  1.      čenčálast  -a -o prid. (á) slabš. čenčast: čenčalaste babnice / sit sem že njihovega čenčalastega klepetanja
  2.      čenčánje  -a s () glagolnik od čenčati: moti ga s praznim čenčanjem / to bo spet čenčanja o njej
  3.      čenčaríja  -e ž () nav. mn. neresnična vest, izmišljotina; čenča: to so bile same čenčarije; ni mi do babjih čenčarij / izgubljati čas s praznimi čenčarijami čenčanjem
  4.      čenčáti  -ám nedov.) ekspr. 1. vsebinsko prazno govoriti: uganjal je burke, čenčal in pel; po cele ure čenčajo; čenča kot stara baba // govoriti, pripovedovati: saj ne ve, kaj čenča; same neumnosti čenča; ni ji mar, kaj čenčajo o njej 2. pripovedovati neresnične vesti: saj ni res, kaj čenčaš! čenčal je, da je našel cekine
  5.      čèp  čépa m ( ẹ́) šport. stoja na zelo skrčenih nogah; čepenje: vzpon na prste, nato nekaj časa čep
  6.      čèp  čêpa m, mest. ed. tudi čépu ( é) 1. lesen zamašek, navadno za sode: odbiti sodu čep; zabiti čep v sod; sod pušča pri čepu; pijan ko čep zelo / luknjo v trupu čolna zapre z lesenim čepom; glinasti čep za livarske peči 2. teh. valjast ali stožčast predmet za povezovanje, spajanje: vijaki, matice, čepi; čep vtiča 3. agr. po obrezovanju preostali del mladike, navadno z dvema očesoma: čep na trsu / rezati na čep ◊ les. čep lesen del za sestavljanje, povezovanje lesenih delov; med. čep delček strjene krvi, ki zamaši žilo; gnojni stržen v mandeljnih; čepek; ušesni čep iz ušesnega masla; strojn. čep jeklen valjček, ki gibljivo veže ročice ali drogove; sornik; zool. čep manjša sladkovodna riba z vretenastim trupom in vitkim repom, Aspro zingel
  7.      čêpar  in čépar -ja m (; ẹ̑) obrt. sveder za vrtanje čepnih lukenj; čepnik
  8.      čépec  -pca m (ẹ̑) zlasti v ruskem okolju, nekdaj glavi se prilegajoče žensko pokrivalo: nositi čepec iz čipk; nočni čepec; sobarica v naškrobljenem čepcu
  9.      čêpek  -pka m (ē) manjšalnica od čep: zabiti čepek v sodček / odrezati trtno mladiko prav na kratko, na čepek ◊ nav. mn., anat. betičasta vidna čutnica, občutljiva zlasti za barve; med. gnojni stržen v mandeljnih
  10.      čêpen  -pna -o () pridevnik od čep čêpa: čepna luknja, odprtina
  11.      čepênje  -a s (é) glagolnik od čepeti: od čepenja ga bolijo noge / nezdravo čepenje med štirimi stenami ♦ šport. smučarsko čepenje drža telesa, ki omogoča večjo stabilnost pri vožnji
  12.      čepéti  -ím nedov. (ẹ́ í) 1. stati na zelo skrčenih nogah: otroci čepijo in se igrajo s peskom; pastirji čepijo okrog ognja / kokoš čepi na gredi; mačka čepi pod mizo 2. ekspr. negibno, zgrbljeno sedeti: babica ves dan čepi za pečjo; po klopeh čepijo ženske; čepi za mizo kot kup nesreče; pren. bajta čepi pod gozdom; glava mu čepi med pleči; na koncu nosa mu čepijo očala 3. pog., ekspr. biti, nahajati se kje: ves dan čepi v sobi; vsak dan smo čepeli v zasedi; mladi bi kar naprej čepeli skupaj in kramljali ● ekspr. ne smeš samo čepeti in čakati biti nedejaven; pog., ekspr. na vsakem sestanku čepi se ga udeleži; star. še zmeraj čepi na gruntu ga ne prepusti nasledniku; pog., ekspr. kar naprej čepi pri knjigah bere, študira; pog., ekspr. že dolgo čepi pri nalogi se ukvarja z njo, jo sestavlja; ekspr. že dve leti čepi v prvem razredu hodi v prvi razred; ekspr. samo doma čepi nikamor ne gre; ekspr. čepi nad svojim razredom kakor koklja nad piščanci ga skrbno varuje čepé: čepe ne morem dolgo zdržati čepèč -éča -e: čepeč na otrplih nogah; po tleh čepeči jetniki dremljejo
  13.      čépica  -e ž (ẹ̄) pokrivalo brez krajevcev, navadno mehko: nositi, sneti čepico; nočna čepica; operacijska, slaščičarska, športna, vojaška čepica; norčevska čepica s kraguljčki; čepica s ščitkom / baskovska čepica ◊ bot. koreninska čepica varovalno tkivo iz rahlo povezanih celic, ki obdaja vršičke korenin; med. Hipokratova čepica obveza za glavo, pri kateri je glava povita od čela do konca lasišča
  14.      čépičar  -ja m (ẹ̑) izdelovalec čepic: delavnica in trgovina znanega čepičarja
  15.      čepínec  -nca m () redko lesen zamašek, navadno za sode; čep: izbiti sodu čepinec // obrt. sveder za vrtanje čepnih lukenj; čepnik
  16.      čepíti  čépim in čépiti -im nedov. ( ẹ́; ẹ́ ẹ̑) 1. mašiti s čepi: čepiti sode / čepiti steklenice 2. les. sestavljati, povezovati lesene dele s čepi: tesarji čepijo tramovje
  17.      čépljec  -a [jǝc] m (ẹ̑) bot., navadno v zvezi beli čepljec visoka rastlina gorskih travnikov z belimi cveti v grozdih; zlati koren
  18.      čêpoven  -vna -o prid. (é) elektr. nanašajoč se na čep čêpa 2: čepovni upornik; čepovno pretikalo pretikalo, ki se preklaplja s čepi
  19.      čepràv  vez. () v dopustnih odvisnih stavkih za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči: večerja nama ni teknila, čeprav je bila izvrstna; avto bom prodal, čeprav v izgubo // za omejevanje: izdajo spremljajo tehtne, čeprav skope urednikove opombe; ponosni smo na ta svoj, čeprav skromni prispevek // za izvzemanje: priden je, čeprav ne posebno nadarjen ● ekspr. pa čeprav te nikoli več ne vidim vseeno mi je, če te še kdaj vidim ali ne
  20.      čepún  -a m () nar. posoda za shranjevanje osle pri košnji; oselnik: vtakniti oslo v čepun
  21.      čepúr  -ja m (ú) nar. posoda za shranjevanje osle pri košnji; oselnik: Nato je pokril koso s travo, odpasal čepur in ga zaril v zemljo (A. Novačan)
  22.      čér  -í ž (ẹ̑) nav. mn. večja, ostra skala: težko se je bilo izogibati nevarnim čerem in pečinam; ladja nasede na čeri; ostanki snega med čermi; koralne, morske čeri; izprane, ostre čeri; samotna čer na pobočju; pren. s prijaznimi besedami se je v pogovoru izogibal nevarnim čerem
  23.      čerávno  vez. (á) star. čeprav: čeravno je pogodba podpisana, ni veljavna
  24.      čerén  -a -o prid. (ẹ̑) redko ki ima veliko čeri: čereni obalni pas
  25.      čérfa  -e ž (ẹ̑) nar. lončena skleda za mleko: Izpraznili smo čerfo kislega mleka (I. Tavčar)

   12.714 12.739 12.764 12.789 12.814 12.839 12.864 12.889 12.914 12.939  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA