Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Ni (12.314-12.338) 
- cepíti in cépiti -im nedov. (ȋ ẹ́) 1. po dolgem razsekovati, klati: cepiti drva / lasje, nohti se cepijo / cesta se cepi na dvoje 2. ločevati v dele, skupine: spori so začeli cepiti stranko; naše moči se cepijo ♦ fiz. nevtroni cepijo izotop urana 3. nedov. in dov. vstavljati cepič, požlahtnjevati s cepljenjem: cepiti divjake, vrtnico; cepiti merlot na ameriško trto / cepiti v precep, za lub; pren. cepiti evropsko umetnost na domačo tradicijo 4. nedov. in dov. vnašati v telo cepivo: cepiti otroka; cepiti prašiče proti rdečici; zaščitno cepiti / pog. koze cepiti proti kozam ● ekspr. cepiti dlako razčlenjevati problem do nepomembnih malenkosti cépljen -a -o: cepljena rastlina, trta; cepljeno usnje; biti cepljen proti davici ♪
- cepítven -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na cepitev: cepitvene tendence / cepitvena akcija proti črnim kozam / cepitveni produkti izotopi, ki nastanejo pri cepitvi urana ali plutonija ♪
- cepívo -a s (í) 1. snov za cepljenje proti nalezljivim boleznim: vbrizgniti cepivo; zaščitno, zdravilno cepivo; cepivo proti otroški paralizi 2. agr. snov za sirjenje mleka: pri izdelovanju sira dodajajo mleku mikrobiološka cepiva ♪
- cépljenec -nca m (ẹ́) 1. kdor je cepljen: nega cepljenca 2. cepljena rastlina: cepljenci imajo bujno rast 3. usnj. pri cepljenju dobljeni spodnji del kože ali usnja: proizvodnja cepljenca 4. zastar. prašič križanec ♪
- cépljenje -a s (ẹ́) glagolnik od cepiti: a) cepljenje drv b) lahkomiselno cepljenje sil c) cepljenje drevja; cepljenje v precep, za lub, z očesom č) zaščitno cepljenje; cepljenje živali; cepljenje proti kozam, tuberkulozi; potrdilo o cepljenju ♪
- cepljív -a -o prid. (ȋ í) 1. ki se da cepiti, klati: cepljiv les / cepljive niti 2. fiz. v katerem se lahko doseže cepitev: cepljiv plutonij, uran ♪
- cepljívka -e ž (ȋ) nav. mn., biol., navadno v zvezi z gliva enocelični rastlinski organizem brez klorofila, ki se množi s cepitvijo; bakterija ♪
- ceponóžec -žca m (ọ̑) nav. mn., zool. v morju in sladkih vodah živeči drobni planktonski rakci, Copepoda ♪
- ceráda -e ž (ȃ) velik kos blaga iz nepremočljivega platna, posebej pripravljen za pokrivanje; ponjava, plahta: pokriti s cerado; cerada za tovorni avtomobil ♪
- cêrber -a tudi -ja tudi cêrberus -a m (ȇ) slabš. nevljuden, strog vratar: neprijazni cerber mi je hotel preprečiti vstop // strog paznik, čuvaj: jetniški cerberi; mati je pazila nanjo kot cerber ♪
- cêrcle -a [serkl] m (é) 1. knjiž. majhna zaključena družba: pri njej se zbira stalni cercle žensk / literarni cercle krožek 2. gled. najnižji balkonski prostor v gledališču ♪
- cereálije -lij ž mn. (á ȃ) 1. knjiž. žita, žitarice: v cerealijah je le malo vitamina A 2. pri starih Rimljanih slavje v čast boginje Cerere ♪
- cerebrálen -lna -o prid. (ȃ) 1. anat. možganski: cerebralni živci 2. knjiž. umski, razumski: cerebralne in emocionalne asociacije ◊ lingv. cerebralni soglasnik soglasnik, ki se izgovarja z jezikom na trdem nebu ♪
- cêrebrospinálen -lna -o prid. (ȇ-ȃ) anat. nanašajoč se na možgane in hrbtenjačo: cerebrospinalni živci; cerebrospinalna tekočina ♪
- cérkev -kve ž, mn. stil. cerkvé (ẹ́) 1. stavba, namenjena za krščansko bogoslužje: ljudje gredo iz cerkve; stati pred cerkvijo; božjepotna, farna, stolna cerkev; baročna, gotska cerkev; cerkev sv. Petra; hlad cerkve; vidi se stolp domače cerkve; tiho kakor v cerkvi / ekspr. cela cerkev je pela vsi ljudje v cerkvi ∙ pog. hoditi v cerkev k verskim obredom; javno izpovedovati svojo vero; počutim se kot pes v cerkvi odveč, nezaželen 2. skupnost pripadnikov posameznih krščanskih veroizpovedi: cerkev to priporoča; izstopiti iz cerkve; anglikanska, katoliška, pravoslavna cerkev; avtoriteta cerkve; ločitev cerkve od države / Cerkev katoliška, pravoslavna cerkev ◊ rel. armenska, episkopalna, grška cerkev; vzhodna cerkev pravoslavna ali katoliška cerkev vzhodnega obreda; um. dvoranska cerkev cerkev z več ladjami, ki so vse enako visoke in ločene
s stebri ♪
- cerkvén -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na cerkev: cerkveni stolp, zvon; cerkvena vrata / cerkveni ključar; cerkveni pevci / cerkveni dostojanstveniki; cerkvena hierarhija; cerkvene zapovedi; cerkveno pravo, sodišče / cerkveni pogreb; cerkvena pesem, umetnost; reven kot cerkvena miš zelo ◊ lingv. cerkvena slovanščina obredni slovanski jezik od 12. stoletja dalje; rel. cerkveni očetje krščanski pisatelji iz prvih sedmih stoletij; cerkveni zbor zborovanje škofov in teologov, na katerem rešujejo vprašanja doktrinarnih in disciplinskih zadev cerkve; cerkvena politika politika cerkve; načela, po katerih ureja država odnose do cerkve; cerkveno leto leto, ki se začne z
adventom cerkvéno prisl.: cerkveno se poročiti ♪
- cerkvénec -nca m (ẹ̄) star. cerkovnik: cerkvenec stopi iz zakristije; dolgo je bil cerkvenec v stolnici // duhovnik: cerkvenci in menihi ♪
- cerkvenják -a m (á) star. duhovnik ♪
- cerkvénopráven -vna -o prid. (ẹ̑-ā) nanašajoč se na cerkveno pravo: cerkvenopravni predpisi; cerkvenopravna zgodovina ♪
- cerkvénoslovánski -a -o prid. (ẹ̑-ȃ) nanašajoč se na cerkveno slovanščino: cerkvenoslovanski spomeniki / cerkvenoslovanski jezik cerkvena slovanščina ♪
- cérkvica -e ž (ẹ́) manjšalnica od cerkev: podružnična cerkvica ♪
- cérovec in céravec -vca m (ẹ́) star., v zvezi šparovec cerovca najde varčen človek ima pogosto zapravljive naslednike ♪
- certifikát -a m (ȃ) listina, s katero se kaj potrjuje; potrdilo, spričevalo: zdravniški certifikat; certifikat o izvoru blaga ♦ ekon. zlati certifikat z zlatom kriti državni bankovec ali potrdilo državne blagajne o oddanem zlatu v Združenih državah Amerike ♪
- cerusít in ceruzít -a m (ȋ) min. rudnina svinčev karbonat, beli svinčenec ♪
- cervikálen -lna -o prid. (ȃ) anat. nanašajoč se na vrat, vraten: cervikalno vretence / cervikalne žleze žleze v vratu maternice ♪
12.189 12.214 12.239 12.264 12.289 12.314 12.339 12.364 12.389 12.414