Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Nej (2.301-2.325)


  1.      zlódej  -a in zlódja m (ọ̑) 1. evfem. hudič: zlodej ga je obsedel; zlodeja klicati nad koga; povezan je s samim zlodejem; biti hujši od zlodeja; bal se ga je kot samega zlodeja zelo; pihalo je kot tristo zlodejev / v zlodeja maskiran človek / ekspr. zlodej naj to pije, mi ne bomo / kot kletvica: o ti zlodej ti, kakšna grda cesta; o ti zlodej prekleti 2. ekspr. zloben, hudoben človek: takle zlodej vam lahko uniči življenje; hudo je, če moraš biti pokoren takemu zlodeju 3. ekspr. oseba, stvar, ki v govorečem vzbuja jezo, nejevoljo: ugasni radio, ne bom več poslušal tega zlodeja; kašlja, ne vem, kje je staknil tega zlodeja; otroci vsega zlodeja privlečejo k hiši / kot psovka zlodej zdraharski, daj nam mir // oseba, stvar, ki v govorečem vzbuja presenečenje, občudovanje: kdo bi si mislil, da zlodej tako lepo poje; kaj vse zna ta zlodej / zaradi lepega zlodeja hodijo okrog oblasti zelo kočljive zadeve 4. ekspr., v povedni rabi neprijetnosti, težave: če jih bo zapustil, bo zlodej; dež bo, pa boš imel zlodeja / vojska je zlodej neprijetna, huda stvar / v povedno-prislovni rabi: zlodej je, če dela vsak po svoje; zlodej je živeti v taki negotovosti 5. ekspr., navadno s prilastkom hrup, nemir: delali so takega zlodeja, da nihče ni mogel spati / veter je zganjal zlodeja in pol velik hrup / malo pozneje je prišel, pa je bil že zlodej pa so se že jezili 6. knjiž., ekspr. revež: kako morejo zlodeji živeti s tako beraško plačo / sprejel je ubogega zlodeja pod streho 7. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi za zlodeja popolnoma, prav: tega za zlodeja nikjer ne dobiš; zna za zlodeja vse // sploh, nikakor: tega si pa za zlodeja ni mogel zapomniti // za vprašalnico poudarja ugibanje: kaj za zlodeja iščete tod okoli / kaj za zlodeja je treba imeti okno odprto ni treba imeti okno odprto 8. v medmetni rabi izraža a) podkrepitev trditve: zlodej, da bom uganil; ozdravel bo, ni zlodej; naj me zlodej vzame, če ni res; za zlodeja, to mu boš dal b) jezo, nejevoljo: zlodej, kaj pa rogovilite po hiši; za zlodeja, zakaj ste mu povedali; tristo zlodejev, kaj pa še čakate c) začudenje, presenečenje: zlodej, še všeč mu bo nazadnje; za zlodeja, tak da je ● ekspr. kod te je zlodej nosil toliko časa kje si se mudil, kod si hodil; ekspr. kam te je zlodej odnesel tako hitro kam si šel; ekspr. ne vem, kateri zlodej ga je obsedel, da je tak zakaj je tak; ekspr. sam zlodej ga je prinesel v hišo prišel je ob nepravem času, nezaželeno; njegov prihod je povzročil velike težave; ekspr. zlodej ga bo vzel, če ne bo nehal kaditi umrl bo; ekspr. posestvo je vzel zlodej je propadlo; ekspr. ne želim ga videti, naj ga zlodej vzame izraža zavračanje, odklanjanje; ekspr. naj gre, kamor hoče, zlodej z njo izraža nezanimanje; ekspr. nanj so klicali zlodeja preklinjali so ga; od zlodeja ekspr. fant je od zlodeja zelo prebrisan, podjeten; zmožen tudi zelo hudih dejanj; zelo poreden, neukrotljiv; ekspr. ta ženska je od zlodeja doseže tudi kaj navidez nemogočega; je zelo hudobna; ekspr. (pojdi) k zlodeju, babnica izraža zavračanje; ekspr. on zna vsega zlodeja je zelo podjeten, spreten; ekspr. on je živ zlodej zelo hudoben človek; ekspr. izmišljali so si zlodeja in pol, da bi ga pozdravili zelo so se trudili zlódja in zlódeja ekspr.: zlodja, tak da je; zlodja, kaj pa še čakate; kdo zlodja ga je ovadil / kaj zlodja je treba imeti vedno odprto ni treba / gotovo mu bo posodil. Zlodja mu bo ne bo mu ♪
  2.      zlódejka  -e ž (ọ̑) 1. slabš. zlobna, hudobna ženska: zlodejka si je izmišljala zanje najrazličnejše kazni / kot psovka za samo nesrečo si, zlodejka 2. zastar. čarovnica: zlodejka s Kleka ♪
  3.      zlómek  -mka m (ọ̑) 1. evfem. hudič: zlomek ga je skušal; zlomka ima v sebi, tako je zvit; bali so se ga kot samega zlomka / ekspr. zlomek te razumi, jaz te ne / kot kletvica: da bi te zlomek; o ti zlomek ti; tristo zlomkov 2. ekspr. zloben, hudoben človek: zmeraj se najde kakšen zlomek, da zažge; boj se ga, ta zlomek je vsega zmožen 3. ekspr. oseba, stvar, ki v govorečem vzbuja jezo, nejevoljo: kateri zlomek je razbil šipo; zlomek se ni hotel predati / nekam sem založil tega zlomka; vse pohodi ta kurji zlomek / kot psovka: govori, zlomek; zlomek mali, kaj pa nagajaš // oseba, stvar, ki v govorečem vzbuja presenečenje, občudovanje: kako ta zlomek igra; zlomek je tako močen, da vsakega vrže / napekla je vsega zlomka veliko različnih stvari 4. ekspr., v povedni rabi neprijetnosti, težave: napil se je, spet bo zlomek / če denarja ni, je zlomek / v povedno-prislovni rabi zlomek je takole stati na mrazu 5. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi za zlomka popolnoma, prav: s fronte pa za zlomka nikogar niso spustili; zna za zlomka vse // sploh, nikakor: za zlomka se ni dalo priti blizu; za zlomka se mu ne posreči // za vprašalnico poudarja ugibanje: kaj za zlomka pa so zagrešili 6. v medmetni rabi izraža a) podkrepitev trditve: zlomek, da se mi bo posrečilo; posodil ti bo, ni zlomek b) jezo, nejevoljo: zlomek, kam pa bežite; za zlomka, kdo vam je pa dovolil; počakajte, za zlomka; o ti zlomek ti, zmeraj je kaj narobe c) začudenje, presenečenje: za zlomka, bolan da je / ušel je. Ni zlomek ● ekspr. počeli so takega zlomka, da nihče ni mogel spati hrup, nemir; ekspr. če boš prišel prepozno, boš videl zlomka boš imel neprijetnosti; od zlomka ekspr. ljudje so od zlomka zelo prebrisani, podjetni; zmožni tudi zelo hudih dejanj; ekspr. od zlomka je, kaj počnejo zelo hude, neprijetne stvari; zelo nenavadne, presenetljive stvari; ekspr. ne boji se živega zlomka prav nikogar, ničesar; ekspr. prepih je od zlomka nevaren zelo; teče kot zlomek zelo hitro zlómka ekspr.: zlomka, so že na vrhu; zlomka, celo dopoldne vas čakamo; kje zlomka pa tičite / gotovo bodo prišli. Zlomka bodo ne bodo ♪
  4.      zlósten  -tna -o prid., zlóstnejši (ọ̑) knjiž. zloben, sovražen: zlosten pogled / vsak dan so postajali zlostnejši in močnejši ♪
  5.      zlovólja  -e ž (ọ̄) knjiž. slaba volja, nerazpoloženje: premagati zlovoljo; na njihovih obrazih je bilo videti zlovoljo / razpust društva bi povzročil zlovoljo ljudi nejevoljo, jezo ♪
  6.      zlovóljen  -jna -o prid. (ọ́ ọ̄) knjiž. ki je slabe volje, nerazpoložen: ves večer je bil molčeč in zlovoljen; bolezen ga je delala zlovoljnega; iz mesta se je vrnil zlovoljen / bil je zlovoljen zaradi navzočnosti tujca nejevoljen, jezen / zlovoljen obraz, pogled zlovóljno prisl.: zlovoljno mu je segel v besedo ♪
  7.      zlovóljnost  -i ž (ọ́) knjiž. slaba volja, nerazpoloženost: polastila se ga je zlovoljnost / napadi zlovoljnosti nejevolje, jeze ♪
  8.      zlóžen 1 -žna -o prid., zlóžnejši (ọ́ ọ̄) 1. položen: vzpenjati se po zložnem bregu; zložna pot, steza / zložno gorovje s položnimi pobočji / zložne stopnice / zložen ovinek reke neoster, rahel 2. zmerno hiter: zložen sprehod; prijetna zložna hoja / stopal je z zložnimi koraki / zložen razvoj 3. star. udoben, prijeten: zložen naslanjač; zložna kočija / njegova mladost je bila srečna in zložna brez težav ● knjiž. za zložne goste hiša ni primerna udobja vajene, zahtevne; knjiž. zložni turisti so počakali na vzpenjačo neprizadevni, lagodni; redko zložna postelja zložljiva; redko izbrati zložno pot do česa nenaporen način za dosego česa zlóžno prisl.: steza se zložno spušča v dolino; popoldne so vozili zložneje ♪
  9.      zmágati  -am dov. (ȃ) 1. v vojaškem spopadu doseči, da nasprotnik odneha, se ne bojuje več: zmagati po hudem boju; zmagati v odločilni bitki; zmagati z velikimi izgubami / zmagati nad sovražnikom premagati ga / vojaško zmagati // v fizičnem spopadu doseči, da nasprotnik odneha: v spopadu s kamenjem, palicami so zmagali fantje iz sosednje vasi // v spopadu sploh doseči, da nasprotnik popusti, pristane na zahteve osebka: stavkajoči delavci so zmagali: zvišali so jim plače; zmagali so zagovorniki počasnejšega razvoja / ne dovoli, da otrok zmaga doseže uveljavitev svojih zahtev; star. zmagati v pravdi dobiti tožbo; moralno zmagati / zmagalo je človekoljubje 2. na tekmovanju, pri družabni igri biti najboljši, doseči najboljši rezultat: zmagal je francoski kolesar; publ. zmagala je Jugoslavija pred Italijo; zmagati s pet proti tri / zmagati na tekmovanju, v drugi igri / kot geslo olimpijskih iger pomembno je sodelovati, ne zmagati ♦ šport. zmagati na sto metrov hrbtno; zmagati v mnogoboju, slalomu; zmagati s točko prednosti 3. dobiti najvišjo nagrado, biti razglašen za najboljšega na festivalu, natečaju: zmagal je dozdaj neznan režiser; z zadnjim filmom je zmagal / zmagala je zadnja popevka, skladba / zmagati na natečaju 4. na volitvah, glasovanju dobiti največ glasov: zmagal je naš kandidat; zmagati z večino glasov / zmagala je kandidatna lista socialistične stranke / zmagati na volitvah, pri volitvah 5. dobiti delo, službo, razpisano z natečajem: zmagal je mlad arhitekt / podjetje je zmagalo na natečaju za ureditev mesta 6. ekspr. v kakem procesu se uveljaviti kot močnejši od česa drugega: njegovo mnenje je zmagalo; ta predlog ne bo zmagal / zmagal je obup / zmagala bo pravica; končno je zmagala resnica izkazalo se je, kaj je res / dobro je zmagalo nad zlim 7. preh., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: zmagala jih je utrujenost; pijača ga je zmagala, da je zaspal / zmagal jo je spanec zaspala je 8. preh., star. premagati: zmagati sovražnika / zmagati jezo, strah 9. preh., star. zmoči: žena ne zmaga vsega dela; zmagati velik napor / ne zmagamo vseh naročil ne moremo jih izpolniti; zdaj ne zmagam poti v mesto nimam dovolj moči, da bi jo prehodil zmágati se star. premagati se: čutim, da se ne bi mogla zmagati zmágan -a -o star. premagan: zmagani vojaki; strmina je zmagana ♪
  10.      zmagosláven  -vna -o prid., zmagoslávnejši (á) 1. ki izraža, kaže veselje, ponos zaradi zmage, uspeha: zmagoslaven nasmeh, pogled / zmagoslaven sprejem 2. ekspr. zmagovit: zmagoslavna četa / zmagoslaven boj 3. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, močni obliki: zmagoslavna lepota / zmagoslaven dokaz moči zelo velik, prepričljiv ● knjiž., ekspr. kdo bo dobil zmagoslavno palmo zmagal; publ. igra je opravila zmagoslavno pot po odrih je bila uspešno igrana ◊ rel. zmagoslavna cerkev skupnost svetnikov v nebesih zmagoslávno prisl.: zmagoslavno pokazati avtomobil ♪
  11.      zmagováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. v vojaškem spopadu dosegati, da nasprotnik odneha, se ne bojuje več: vojska zmaguje; zmagovati s tanki / vojaško zmagovati // v fizičnem spopadu dosegati, da nasprotnik odneha: zmagovali so fantje iz sosednje ulice // v spopadu sploh dosegati, da nasprotnik popusti, pristane na zahteve osebka: zmagujemo: ne upajo si nas zapreti / zmagovati v prepirih 2. na tekmovanju, pri družabni igri biti najboljši, dosegati najboljši rezultat: letos naši smučarji ne zmagujejo; zmagovati na velikih tekmovanjih; zmagovati s slabšimi kartami / ti avtomobili že dolgo zmagujejo 3. dobivati najvišje nagrade, biti razglašan za najboljšega na festivalu, natečaju: zmagujejo družbenokritični filmi; take pesmi pogosto zmagujejo 4. na volitvah, glasovanju dobivati največ glasov: zmagujejo socialisti / zmagovati na volitvah 5. dobivati delo, službo, razpisano z natečajem: zmagujejo kandidati z višjo izobrazbo 6. ekspr. v kakem procesu se uveljavljati kot močnejši od česa drugega: zmaguje nasprotno stališče / zmagoval je oče v njem očetovska čustva so postajala vedno močnejša 7. preh., ekspr. izraža, da je kdo sposoben opraviti kaj zaradi duševnega ali telesnega preseganja zahtevnosti dela, nalog: zmagovati delo; nalog ne zmagujejo niti najboljši dijaki / težko zmagujemo izdatke krijemo; ne zmagujemo več obresti ne moremo jih plačevati; pevci komaj zmagujejo ta ton zadevajo, pojejo; dobro zmaguje vlogo nasilneža igra / konja sta pri oranju težko zmagovala ilovico vlekla plug po njej; dobro kolo lažje zmaguje klance jih prepelje, se vzpenja po njih / kmetija je velika, pa še nekako zmagujemo smo sposobni opraviti vse delo 8. preh., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: utrujenost jo zmaguje / kljub vsemu so jo zmagovale solze so ji tekle; vino me zmaguje postajam pijan, zaspan / brezoseb. zmagovalo ga je 9. preh., star. premagovati: zmagovati ovire, težave zmagujóč -a -e: zmagujoča vojska ∙ publ. zmagujoči podvigi naših alpinistov zmagoviti, veliki ♪
  12.      zmajáti  zmájem tudi zmájati -em tudi -am dov., zmájaj zmájajte tudi zmajájte; zmajál tudi zmájal (á á; á; ā) 1. navadno v zvezi zmajati z glavo s počasnejšimi, daljšimi gibi glave na levo in desno izraziti osuplost, presenečenje, ogorčenje: na vprašanje je zmajal z glavo; sočutno, zamišljeno zmajati z glavo / star. zmajal je z rameni in utihnil skomignil / nič ni rekel, samo zmajal je 2. star. zamajati: lahen veter je zmajal veje / potres je zmajal tla 3. star. razmajati: eksplozije so zmajale stari mlin / čas je zmajal temelje starih vrednot 4. star. omajati: zmajala sta ga jok in vpitje; radi bi ga zmajali, pa ga ne morejo ● star. nihče ni upal zmajati jezika spregovoriti, oglasiti se zmajáti se, tudi zmájati se ekspr., s prislovnim določilom opotekajoč se, okorno iti, oditi: zmajejo se v šotore in zaspijo; počasi se zmaje v hlev / zmajejo se na vozove nerodno, počasi zlezejo zmajávši star.: zmajavši z glavo, napiše recept zmaján tudi zmájan -a -o: po zmajanih stopnicah sta šla v klet ♪
  13.      zmajeváti  -újem nedov. (á ȗ) navadno v zvezi zmajevati z glavo s počasnejšimi, daljšimi gibi glave na levo in desno izražati osuplost, presenečenje, ogorčenje: zmajeval je z glavo, rekel pa ni nič; osupel, presenečen zmajevati z glavo / to vendar ni mogoče, so ljudje zmajevali z glavami / nejevoljno zmajevati zmajeváje: poslušalci odhajajo, zmajevaje z glavami zmajujóč -a -e: gledal jo je, zmajujoč z glavo ♪
  14.      zmeglíti  -ím [mǝg] dov., zmeglì in zmègli; zmèglil (ȋ í) narediti kaj nejasno, motno: dim je zmeglil ozračje / solze so ji zmeglile oči; pren., knjiž. strah mu je zmeglil smisel življenja zmeglíti se postati meglen: nebo se je zmeglilo ● ekspr. pred očmi se mu je zmeglilo zaradi slabosti, bolezni se mu je zazdelo, da vidi pred očmi meglo ♪
  15.      zméraj  prisl. (ẹ̑) 1. izraža, da kaj obstaja, se dogaja brez prenehanja: zmeraj se mu mudi; zmeraj je zatrjevala, da ničesar ne ve; zmeraj je prijazen; zmeraj mora imeti zadnjo besedo; ekspr. zmeraj in povsod hoče biti zraven / imaš kaj pijače? Zate zmeraj; ekspr. tak je od zmeraj odkar živi, obstaja 2. izraža pojavitev, ponovitev ob vseh primerih, vseh priložnostih: zmeraj so prišli ob istem času; bila je dobra kot zmeraj; zmeraj, ko je pomislil na domače, ga je obšlo domotožje / zmeraj znova kaj išče 3. v zvezi s še izraža nadaljevanje prejšnjega dogajanja: še zmeraj delajo; še zmeraj se rad šali; še zmeraj je bolna; stari običaji so ponekod še zmeraj znani 4. v zvezi z za izraža dokončnost, nepreklicnost: dobiti kaj za zmeraj; oditi, ostati za zmeraj / zdaj in za zmeraj 5. s primernikom izraža postopno naraščanje ali upadanje: delo se je zmeraj bolj kopičilo; vztrajali so, toda z zmeraj manjšim upanjem; živimo v zmeraj slabšem zraku ● evfem. za zmeraj je zaspala umrla je; iron. tako, zmeraj lepše izraža nejevoljo ♪
  16.      zméren  -rna -o prid., zmérnejši (ẹ́ ẹ̄) 1. ki se drži prave mere, ne pretirava: zmeren človek / biti zmeren v jedi, pijači, zahtevah / njegova kritika je zmerna // ki ne zagovarja, zastopa skrajnih stališč, nazorov: zmeren politik; pripadnik zmerne smeri; zmerno krilo stranke / zmeren nazor; zmerne ideje 2. ki je, nastopa v ne preveliki, še sprejemljivi meri: zmerna telesna dejavnost; zmerna hitrost; poraba je zmerna; zmerno uživanje alkohola / zmerne cene; piti v zmernih količinah / ples v zmernem taktu; zmerno podnebje podnebje z ne prehudim mrazom in ne preveliko vročino // ki po količini, stopnji ne presega sprejemljive, mogoče mere: zmeren mraz; kuhati na zmernem ognju; sušiti pri zmerni temperaturi / cesta z zmernim klancem / zmerna razvitost; jagode z zmerno rodnostjo ◊ meteor. zmerna oblačnost oblačnost, pri kateri prekrivajo oblaki približno polovico neba; polit. zmerna levica zmérno prisl.: zmerno delati, uživati; zmerno hiter, navdušen; zmerno visoka temperatura ♦ geogr. zmerno topli pas območje z zmernim podnebjem, ki leži med polarnim in tropskim pasom; muz. zmerno označba za hitrost izvajanja moderato ♪
  17.      zmérjati  -am nedov., tudi zmerjájte; tudi zmerjála (ẹ́) izražati nejevoljo, nezadovoljstvo s kom zaradi njegovega negativnega dejanja, ravnanja, navadno z nespoštljivimi, žaljivimi besedami: začel je vpiti in zmerjati; glasno, hudo, javno zmerjati; zmerjati koga kot psa zelo / zmerjati koga s pijancem; ekspr. zmerjati koga z bedakom, cepcem, norcem; zmerjata se z živalskimi imeni zmerjáje: zmerjaje in preklinjaje se je prerinil v ospredje zmerjajóč -a -e: zmerjajoč ga vso pot, ga je peljala domov; zmerjajoča ženska zmérjan -a -o: zmerjani otroci; biti od vseh zmerjan ♪
  18.      zmléti  zméljem dov., zmêlji zmeljíte (ẹ́) 1. z napravo zdrobiti žito: zmleti koruzo, pšenico; na debelo, na drobno zmleti / zmleti na žrmlje / zmleti v moko // s pripravo, napravo zdrobiti kako drugo snov sploh: zmleti kosti, orehe; zmleti meso z mesoreznico / zmleti suh kruh v drobtine // z napravo razkosati sadje: sadje najprej zmeljejo in nato stisnejo 2. ekspr. zdrobiti, streti: težki tovornjaki so zmleli nasuto kamenje / voz ga je zmlel pod seboj 3. ekspr. uničiti, porušiti: potres je zmlel celo naselje / čas ga je zmlel ● ekspr. zmleti nasprotnika, sovražnika uničiti, onemogočiti ga; ekspr. zmlel je velik kos kruha pojedel; ekspr. če ga dobim v roke, ga bom zmlel natepel, pretepel; ekspr. jezen je nanj, da bi ga zmlel v sončni prah zelo zmlét -a -o: zmleti orehi; sadje je zmleto ♪
  19.      zmotíti  in zmótiti -im dov. (ȋ ọ́) 1. narediti, da kdo ne more biti zbran, osredotočen na kaj: hrup pred vrati ga je zmotil; zmotiti koga pri delu, jedi, počitku; ni se dala zmotiti, delala je naprej; smeli so ga zmotiti samo v najnujnejših primerih / kot nagovor: ali vas lahko malo zmotim; prosim, ali smem zmotiti 2. povzročiti, da kaj ne poteka normalno, pravilno: zmotiti pogovor; nenaden trušč je zmotil pouk; s pripombo je zmotil njegovo pripovedovanje / njen prihod je zmotil mirno življenje / s kriki so zmotili nočni mir, tišino / zmotiti ravnotežje sil 3. povzročiti neugodne, slabe občutke: njene besede so jih zelo zmotile; take navade bi zmotile še koga drugega 4. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo naredi kaj nepravilnega, nenameravanega: priložnost ga je zmotila, pa je kradel / kaj te je zmotilo, da si to storil / zlatniki so mu zmotili srce 5. ekspr. povzročiti pri kom nemir, zlasti erotični: njena bližina ga je zmotila, da je bil ves iz sebe / tako je lepa, da bi zmotila tudi najzvestejše srce zmotíti se in zmótiti se 1. narediti napako pri kakem delu, navadno duševnem: zmotila se je za veliko vsoto; pri petju se velikokrat zmoti; spet se je zmotil pri računanju; zmotiti se v svojo škodo 2. narediti kaj v prepričanju, ki ni v skladu s stvarnostjo: kdo se je zmotil, ti ali jaz; človek se lahko tudi zmoti; ekspr. hudo, krepko se je zmotil, ko se je poročil s to žensko / zmotiti se v sodbi // narediti kaj, kar ni v skladu s hotenim, nameravanim: če sem to rekel, sem se pač zmotil; zmotil se je in potrkal pri sosedih / zmotil se je v hiši, sobi imel je za pravo drugo hišo, sobo 3. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku zavrteti se v glavi, postati omotičen: vrtel, zibal se je, dokler se mu ni zmotilo / zmotilo se ji je v glavi ● star. redkokdaj se kdo zmoti k nam pride; zmotiti se o kom, v kom priti do drugačnega mnenja, prepričanja o kom, kakor je bilo prvotno; redko zmotiti se z delom zamotiti se zmóten -a -o 1. deležnik od zmotiti: zmoten nočni mir; pri delu je večkrat zmoten 2. star. zmeden, zbegan: zmoten je obstal; bila je vsa zmotena in sram jo je bilo ♪
  20.      zmóžen  -žna -o prid., zmóžnejši (ọ́ ọ̑) 1. ki ima lastnosti, značilnosti, potrebne za dobro opravljanje kake dejavnosti: zmožen človek, strokovnjak; trgovsko je zelo zmožen // ki ima lastnosti, značilnosti, potrebne za opravljanje kake dejavnosti sploh: za vojaško službo zmožni fantje; zmožen za delo / biti zmožen mirnega razmišljanja; življenja zmožen zarodek; zaradi bolezni ni zmožen delati / spolno zmožen / nisem zmožen pametne misli; zmožen prijateljstva / ta nazor ni zmožen rešiti socialnega vprašanja 2. ki ima določene značajske lastnosti, navadno za opravljanje slabih, nesprejemljivih dejanj: ta človek je vsega zmožen; zmožen je narediti vsakršno hudobijo / ta človek je zmožen goljufati ♪
  21.      zmračíti  -ím dov., zmráčil (ȋ í) 1. knjiž. narediti mrko, neprijazno: spomin na trpeče mu je zmračil obraz; čelo se mu je zmračilo; njegov pogled se je zmračil; ob tej novici se je kar zmračil 2. knjiž. narediti nejasno, zmedeno: žalost mu je zmračila pamet; zaradi teh dogodkov se mu je zmračilo v možganih ∙ knjiž. um se mu je zmračil postal je duševno bolan zmračíti se 1. brezoseb. preiti iz dneva v mrak: zmračilo se je; ko se je popolnoma zmračilo, je prižgal luč; pozimi se zgodaj zmrači 2. postati mračen, temen: dan se zmrači; nebo se zmrači; pokrajina se je zmračila ● zastar. v tistem letu se je luna dvakrat zmračila sta bila dva lunina mrka; ekspr. pred očmi se mu je zmračilo zaradi slabosti, bolezni se mu je zdelo, da vidi nejasno, mračno zmračèn -êna -o: zmračen obraz; ves zmračen je stopal po sobi; zmračeno nebo ♪
  22.      zmŕdniti  -em dov. (ŕ ȓ) ekspr., navadno v zvezi z obraz, ustnice narediti nenaravne, spačene gube, poteze: zmrdniti obraz; zmrdniti z ustnicami zmŕdniti se s takimi gubami, potezami, zlasti okrog ust in nosu, pokazati, izraziti odklonilen odnos do česa: ob tem se bodo ljudje zmrdnili; zmrdniti se nad darilom; zaradi graje se je nejevoljno zmrdnil; zaničljivo se zmrdniti ♪
  23.      zmrzovánje  -a s (ȃ) glagolnik od zmrzovati: zmrzovanje rose, vode / zmrzovanje snega, zemlje / snov proti zmrzovanju hladilne tekočine ♦ agr. globoko zmrzovanje globoko zamrzovanje; grad. globina zmrzovanja globina, do katere navadno tla še zmrznejo; meteor. jedro zmrzovanja delec v zraku, na katerem prehajajo vodne kapljice v trdno stanje ♪
  24.      značílen  -lna -o prid., značílnejši (ȋ) 1. ki stvar, osebo določa tako, da jo je mogoče razpoznati, ločiti od istovrstnega: značilen napev pesmi; značilne poteze kakega obraza / njegovo pisanje je mogoče spoznati po zanj značilnem slogu / njegov nasmeh je zelo značilen 2. ki ima izrazite, bistvene lastnosti istovrstnih stvari, pojavov: pesnik je značilen predstavnik dobe; narodopisno značilne vasi / značilne lastnosti kovin / značilen vonj po ožganem, po senu; stavba, značilna za secesijo / za to obdobje je značilen vsestranski kulturni razvoj 3. geom. ki ima lastnost, da določa geometrijsko tvorbo: značilni pravokotnik hiperbole; značilni presek stožca ◊ bot. značilna vrsta značilnica; pal. značilni fosil fosil, po katerem se določi, razpozna geološka doba ali njen del; petr. značilna rudnina rudnina, po kateri se imenuje kamnina; ptt značilna številka številka za vzpostavitev zveze z določenim krajem; karakteristična številka; teh. značilna krivulja krivulja, ki kaže odvisnost ene veličine od druge značílno prisl.: mozaik se značilno svetlika; koža ima značilno rožnato barvo / v povedni rabi značilno zanj je, da glasno govori ♪
  25.      znáčnica  -e ž (ȃ) 1. biblio. beseda, besede, po katerih se razvrščajo listki v avtorskem katalogu: določiti značnico; abecedni red značnic / osebna značnica priimek in ime avtorja dela; stvarna značnica navadno prva beseda naslova anonimnega dela ali dela več kot treh avtorjev 2. knjiž. beseda, besedna zveza, ki je z vsebinskega stališča v kakem besedilu najpomembnejša; ključna beseda: izpisati značnice ♪

   2.101 2.126 2.151 2.176 2.201 2.226 2.251 2.276 2.301 2.326  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA