Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Nec (1.681-1.705)


  1.      kopalíščen  -čna -o prid. (ȋ) kopališki: biti kopališčni gost / kopališčna terasa ♦ tur. kopališčni mojster uslužbenec, ki skrbi za red in varnost gostov v kopališču ♪
  2.      kopírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. povzročati, da se besedilo, slika s fotokemičnim, elektrostatičnim postopkom prenese na kaj: kopirati dokumente, načrte; kopirati in razmnoževati ♦ fot. delati neposreden odtis negativa v pozitiv ali pozitiva v negativ; tisk. s fotokemičnim postopkom neposredno prenašati negativ ali pozitiv na kovinsko ploščo 2. pog. prenašati z originala, predloge, navadno skozi prozoren papir, prerisovati: učenec je risbo kopiral 3. delati kaj čemu tako podobno, da vzbuja vtis pravega, originalnega: kopirati srednjeveške freske / odlično kopira naravo 4. pog. posnemati, oponašati: kopira njegovo hojo, navade; kopirati koga v vedenju kopíran -a -o: hranijo kopirane freske ♪
  3.      kopnéti  -ím nedov. (ẹ́ í) 1. nav. 3. os., v zvezi s sneg biti v vedno manjši količini: sneg že kopni; pren., ekspr. prihranki kopnijo ∙ ekspr. v bolezni je vidno kopnela slabela, hirala // ekspr., z dajalnikom izraža, da se nehuje stanje, razpoloženje, kot ga določa samostalnik: jeza mu že kopni; upanje, da pride, mu je bolj in bolj kopnelo 2. zastar. koprneti: kopnel je po časti kopnèč -éča -e: kopneči sneg ♪
  4.      koprnéti  -ím nedov., tudi koprnì (ẹ́ í) 1. nav. ekspr. čutiti, imeti zelo močno željo po čem: koprneli so po miru, svobodi; koprni za njim; močno, zelo koprneti; z vso dušo je koprnel, da bi jo videl; pren. nemirno srce je koprnelo po sreči 2. star. zelo se bati, dreveneti (od strahu): kar koprnel je pred očetom / ob mučenju ljudi so gledalci koprneli od groze // zastar. hirati, slabeti: koprnel je od lakote koprnèč -éča -e: koprneč po miru; po svobodi koprneči ljudje; prisl.: koprneče zreti v daljavo ♪
  5.      korájžen  -žna -o prid. (á ā) pog. pogumen: to so korajžni fantje; je premalo korajžen korájžno prisl.: korajžno potegne za zvonec / le korajžno! ♪
  6.      korákoma  prisl. (ȃ) premikajoč se s hitrostjo hoje: konji so nehali teči in so stopali v klanec korakoma / ekspr. cilju se približuje korakoma počasi, postopno // v skladu s korakanjem: vojaki gredo na vaje in pojejo glasno, korakoma ♪
  7.      korálen 1 -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na korale: koralni apnenec; koralni greben nadvodni ali podvodni greben, ki so ga zgradile korale; koralni otok; koralne čeri / knjiž. koralna usta živo rdeča korálno prisl.: koralno rdeči plodovi ♪
  8.      kórd  -a m (ọ̑) tekst. rebričasti žamet: hlače, obleka iz korda // močen, debel sukanec: prešiti s kordom; neskl. pril.: kord žamet ♪
  9.      korodírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. kem. razpadati, razkrajati se zaradi kemičnih ali elektrokemičnih procesov: kovina korodira // preh. povzročati tak razpad, razkroj: fluorovodikova kislina korodira steklo; sulfatna raztopina korodira beton 2. geogr. povzročati razpad, razkroj zemeljske površine: voda korodira apnenec korodíran -a -o: korodirane stene jame ♪
  10.      korúznik  -a m (ȗ) 1. pog. priležnik: bil je koruznik in pijanec 2. koruzni kruh: doma še koruznika niso imeli ♪
  11.      kosmáč  -a m (á) 1. trajno zimsko jabolko s hrapavo lupino, navadno rjavkaste barve: za zimo se je preskrbel z bobovci in kosmači / na vrtu ima kosmače ♦ agr. boskopski kosmač zimsko jabolko s hrapavo lupino rjaste barve 2. kosmata žival, navadno medved; kosmatinec: iz gozda se prikaže kosmač 3. les. skobljič z zaokroženim rezilom za grobo skobljanje: uporabljati kosmač ♪
  12.      kosmatín  -a m (ȋ) kosmata žival, navadno medved; kosmatinec: kosmatin je podavil že mnogo ovac / volk kosmatin // ekspr. neobrit človek: in ta kosmatin je sedel za mizo ♪
  13.      kosmatínček  -čka m (ȋ) ekspr. manjšalnica od kosmatinec: kosmatinček je zaprt v leseni kolibici ♪
  14.      kostenéti  -ím nedov. (ẹ́ í) spreminjati se v kost: hrustanec kosteni // ekspr. postajati negiben, tog: roke kostenijo; pren. sčasoma je ta revolucionarni organizem začel kosteneti in se birokratizirati ♪
  15.      kotáčnik  -a m (ȃ) nav. mn., zool. navadno v sladkih vodah živeče nečlenaste živali z migetalkami na glavi, Rotatoria: deževniki in kotačniki ♪
  16.      kováč  -a m (á) 1. kdor z udarci kladiva ali s strojnim stiskanjem oblikuje, obdeluje kovino: kovač kuje; kovač je z obema rokama vihtel kladivo; pesn. črni kovači / učiti se za kovača / kovač je podkoval konja / orodni, podkovski kovač; umetni kovač / kroparski kovači 2. ekspr. kdor z določenim ravnanjem pripravlja, ustvarja kaj: kovači usode ∙ preg. vsak je svoje sreče kovač // nav. slabš. kdor sestavlja, tvori kaj: besedni kovači; kovač verzov 3. pog. bankovec ali kovanec za 10 par: dala mu je kovač(a); plačati je moral tri kovače ◊ zool. užitna morska riba z bodicami in črno liso na obeh prsnih plavutih, Zeus faber ♪
  17.      kováti  kújem nedov., kovál (á ú) 1. z udarci kladiva ali s strojnim stiskanjem oblikovati, obdelovati kovino: kovati jeklo, železo; kovati in variti / kovati v tanke železne palice / ročno, strojno kovati / kovati denar; kovati orožje; pren., ekspr. življenje ga je neusmiljeno kovalo 2. opremljati s kovinskim delom: kovati hrastova vrata / kovati konja pritrjati mu podkev / kaznjence kovati v verige uklepati 3. ekspr. z določenim ravnanjem pripravljati, ustvarjati kaj: koval je svojo lastno nesrečo; sami so si kovali svojo usodo / iz tuje nesreče kovati dobiček // sestavljati, delati kaj, navadno s težavo: govor sta skupaj kovala; dolgo v noč je koval primerne izraze / slabš. kuje verze sestavlja, piše 4. ekspr. naskrivaj pripravljati, snovati kaj: kovati maščevanje; kovali so zaroto proti njemu; zvedel je, da se nekaj kuje / kuje nove načrte za bodočnost; kovati hudobne naklepe 5. ekspr. močno biti, utripati: od strahu ji je kovalo srce / v sencih mu je kovala groza; brezoseb. v glavi ji je kovalo // redko udarjati, tolči: slepo kovati po nasprotnikovi sablji / na deblu je kovala žolna ● ekspr. kovati koga v deveta nebesa, v zvezde zelo hvaliti, povzdigovati; preg. kuj železo, dokler je vroče vplivaj na koga, kaj, dokler je mogoče; takoj izkoristi vsako ponujeno ugodnost kováti se ekspr. postajati bolj sposoben za kaj, navadno zaradi vpliva težkih razmer: v skupnem boju sta se kovala bratstvo in enotnost naših narodov; v tej šoli se kujejo in vzgajajo kadri kován -a -o: kovani čevlji; kovani denar; kovano zlato zlat kovanec, zlatnik; kovano železo ♪
  18.      kozláti  -ám nedov. (á ȃ) nizko izmetavati iz želodca; bruhati: pijanec kozla ♪
  19.      kràj  krája m (ȁ á) 1. del zemeljske površine, naseljen tako, da tvori zaključeno celoto: kraj ima veliko prebivalcev; preimenovati kraje; v tem kraju je več let služboval; odročen kraj; ekspr. prijazen kraj / bežal je iz kraja v kraj / domači, rodni kraj kjer je kdo doma, kjer se je kdo rodil / navesti kraj bivanja / ekspr. ves kraj je bil na nogah vsi prebivalci kraja // navadno s prilastkom ta del glede na določeno značilnost: ogled znamenitega partizanskega kraja / znan letoviški, zdraviliški kraj; seznaniti se s problematiko turističnih krajev 2. večji ali manjši del zemeljske površine: spoznal je veliko krajev; ta kraj je zasedel okupator / kraji so prenaseljeni / s kmetijstvom se ukvarjajo v mnogih krajih Jugoslavije / publ. nad naše kraje doteka hladen zrak / na nekaterih krajih je še sneg; ekspr. v vseh krajih je že bil povsod // navadno s prilastkom ta del a) glede na gospodarsko usmerjenost: znan industrijski kraj; vinorodni, žitorodni kraj / gospodarsko zelo pasiven, razvit kraj / kmetijski kraji v državi b) z oslabljenim pomenom glede na geografsko značilnost: gorski, nižinski kraj; ni se mogel privaditi na ravninski kraj / te rastline uspevajo samo v južnih krajih c) glede na podnebno značilnost: mrzel, senčen, sončen kraj; suh, vlažen kraj / te rastline uspevajo samo v toplih krajih č) glede na kakovost tal: ilovnat, peščen kraj / močvirnati kraji // v prislovni rabi, v zvezi z na izraža manjši del površine česa sploh: na enem kraju se madež še pozna; zofa je bila na več krajih raztrgana 3. navadno s prilastkom manjši del zemeljske površine sploh: poiskal je pripraven kraj in se skril; pokazal je kraj, kjer sta se srečala; težko dostopen kraj / zborni kraj je pred šolskim poslopjem; kraj (storitve) kaznivega dejanja; izpuščena sta bila čas in kraj dogajanja / ključe je spravil na varen kraj; na ta kraj bodo postavili spomenik; publ. priti na kraj nesreče; pren. sestanek ni primeren kraj za osebne obračune // v prislovni rabi, v zvezi na kraju samem tam, kjer se kaj zgodi, je: storilca so prijeli na kraju samem; skupina je gradivo zbirala na kraju samem 4. v prislovni rabi, s predlogom izraža največjo oddaljenost od a) središča: potegnil ga je h kraju; čisto pri kraju je hodil / na obeh krajih so bili ljudje / stal je na, ob kraju (ceste) b) izhodišča, začetka: prišel je do kraja (poti) / na kraju se soteska zoži / svetilka je na kraju mize / čisto na drugem kraju mesta / ekspr. na kraju svojih moči je bil // nav. ekspr., v zvezi z do izraža visoko stopnjo: do kraja sem se naveličal; to je do kraja hudoben človek; do kraja nesrečen, onemogel / dognati kaj do kraja; do kraja se moramo zmeniti / vse je do kraja razčiščeno 5. raba peša, v prislovni rabi, s predlogom izraža a) nastop dejanja; začetek: od kraja smo stanovali skupaj; od kraja se mu je čudno zdelo / začel je pripovedovati od kraja b) približevanje prenehanju dejanja; konec: avgust je šel h kraju / nevarnost je pri kraju / na kraju se je vse dobro izteklo / star. prišel je pod kraj dneva proti večeru 6. nav. mn., redko krajevec, krajec: gledal ga je izpod širokih krajev; klobuk z navzdol zavihanimi kraji 7. prva leta po 1945 najnižja upravna enota: kraji in mesta ● ekspr. nikdar mu ne prideš do kraja ne da se prepričati; ekspr. delati, jesti vse od kraja izraža podkrepitev trditve; star. odriniti od kraja od brega; ekspr. z njim gre hitro h kraju umrl bo; ekspr. nisem še pri kraju še nisem končal; dati kaj v kraj vkraj; ekspr. na kraju svojih moči je je že skoraj brez moči; star. to je že v kraju pospravljeno, spravljeno; ekspr. zna postaviti stvari na pravi kraj zna poiskati ustrezno, primerno rešitev; ekspr. na vse kraje se je videlo na vse strani; zelo zarasla kraja ceste robova; ekspr. niti na kraj pameti mi ne pride, da bi kaj takega storil izraža močno zanikanje; ekspr. na kraj sveta bi šel za njo zelo jo ima rad; konec ... kraj ekspr. to nima ne konca ne kraja nikoli se ne konča; ekspr. govoril je brez konca in kraja zelo dolgo; ekspr. prehodila sta ves svet od konca do kraja izraža podkrepitev trditve; ekspr. z vseh koncev in krajev so prihajali od povsod; ekspr. iskal sem te na vseh koncih in krajih na mnogih krajih, povsod; preg. strah je na sredi votel, okrog kraja ga pa nič ni ◊ adm. namembni kraj v katerega je pošiljka namenjena; jur. izpolnitveni kraj v katerem se mora obveznost izpolniti; lingv. prislovno določilo kraja; rel. sveti kraji; prim. skraja ♪
  20.      krájcar  -ja m (ȃ) 1. v stari Avstriji kovanec z vrednostjo ene stotine goldinarja: odprl je mošnjo in odštel nekaj krajcarjev; za zadnje krajcarje si je kupil kruh 2. ekspr. denar sploh: zaslužil je samo nekaj krajcarjev ● ekspr. nimam niti krajcarja nimam popolnoma nič denarja; ekspr. gleda na vsak krajcar je varčen; je skop; podobna sta si kakor krajcar krajcarju zelo ♪
  21.      krájnik  -a m (ȃ) 1. deska z eno ravno in drugo izbočeno ploskvijo: pribiti krajnik; zavarovati stene s krajniki; hrastovi krajniki; plot iz krajnikov; žamanje in krajniki 2. redko, navadno s prilastkom konec, rob: povezal je krajnika palice / samo krajnik sonca je gledal izpod oblakov // nav. mn., knjiž., navadno s prilastkom koničasti podaljšek pri oblačilu: krajniki plašča 3. knjiž. kdor je krajni, zadnji v vrsti: krajnika sta stopila naprej // redko končnica: pri vstajanju se je moral z roko opreti na krajnik 4. nav. mn., redko spodnji, navzven upognjeni del klobuka; krajevec, krajec: široki krajniki ◊ zool. zadnji (zob) sekalec ♪
  22.      krájši  -a -e prid. (ȃ) 1. primernik od kratek: v roki je držal krajši konec vrvi; sedaj je imel krajše lase; krajša pot; ta razdalja je še krajša / desno nogo ima krajšo od leve 2. ki traja manjše, nedoločeno časovno obdobje: hoditi na krajše izlete; odgovoril je po krajšem premisleku 3. ki je po obsegu precej omejen, zgoščen: napisal je krajši sestavek ● ekspr. tu je on potegnil krajši konec stvar se je zanj končala manj ugodno kot za druge; prim. kratek ♪
  23.      kráncelj  -na in -clja [cǝl] m (á) nižje pog. venec: plesti, spletati krancelj ∙ pog., šalj. vzel ji je krancelj nedolžnost ♪
  24.      kraniálen  -lna -o prid. (ȃ) anat. ki je bližje glavi: kranialni konec požiralnika ♪
  25.      kránjski  -a -o prid. (á) 1. star. slovenski: kranjski humor; peti kranjske pesmi / kranjski pisatelj; kranjski rojak 2. nanašajoč se na Kranjsko v stari Avstriji: štajersko-kranjska meja / kranjska dežela ● ekspr. kranjski Janez v stari Avstriji vojak sedemnajstega pešpolka; šalj. kranjski Janez slovenski fant, Slovenec ◊ bot. kranjski jeglič jeglič z vijoličastimi cveti, ki raste po vlažnih skalnih razpokah v Sloveniji, Primula carniolica; kranjska krhlika grm z velikimi, podolgovatimi in bleščečimi listi, Rhamnus fallax; kranjska lilija gorska rastlina s pokončnim steblom in oranžnim rjavo lisastim cvetom z nazaj zavihanimi listi, Lilium carniolicum; čeb. kranjska čebela čebela sivkaste barve, Apis mellifica carnica; etn. kranjski cekar cekar iz različno barvane slame, na eni strani navadno z narodnim motivom; gastr. kranjska klobasa klobasa iz svinjskega mesa in začimb kránjsko prisl.: govoriti (po) kranjsko ∙ pog., ekspr. povej (po) kranjsko po domače, razumljivo; sam.: pog. dve kranjski, prosim kranjski klobasi ♪

   1.556 1.581 1.606 1.631 1.656 1.681 1.706 1.731 1.756 1.781  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA