Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Nata (931-955)


  1.      úren 2 -rna -o prid., úrnejši (ú ū) ki zaradi gibčnosti, spretnosti lahko opravi kako pot ali delo v kratkem času: uren natakar; brat je urnejši od mene; res si uren, da si že nazaj; biti uren pri delu; uren kot blisk, podlasica / bodi uren, toda ne površen / imeti urne prste / star. uren potok hitro tekoč // ki ima veliko hitrost; hiter: urna hoja / iti z urnimi koraki / udarci so postajali vse urnejši pogostejši ● ekspr. biti urnih nog, imeti urne noge hitro hoditi; znati hitro hoditi; star. biti urne pameti, imeti urno pamet biti bister, domiseln; ekspr. rešile so ga urne pete s hitrim tekom, begom se je rešil; ekspr. pri tem delu bi potrebovali urne roke pridne, spretne delavce úrno 1. prislov od uren: urno hoditi, se obračati; le urno, do tja je še daleč 2. izraža, da se dejanje zgodi v kratkem času; hitro: urno odgovoriti, oditi; zaklical je: urno vsi ven ♪
  2.      uslúžen  -žna -o prid. (ú ū) ki je pripravljen kaj narediti za koga, mu pomagati: uslužen natakar; vedno je prijazna in uslužna / biti pretirano uslužen do koga // ekspr. ki izraža, kaže tako pripravljenost: uslužen smehljaj / človek z uslužnim obrazom ♪
  3.      ustrežljív  -a -o prid., ustrežljívejši (ȋ í) ki rad ustreže: ustrežljiv natakar; bila je prijazna in ustrežljiva / ustrežljive kretnje ustrežljívo prisl.: ustrežljivo odpreti vrata; ustrežljivo ji je pomagal stopiti z voza ♪
  4.      usvojíti  -ím dov., usvójil (ȋ í) knjiž. 1. sprejeti kaj tujega in narediti za svoje: veliko različic pesmi priča, da je narod to pesem popolnoma usvojil // začeti uporabljati: usvojiti moderno metodo, teorijo; umetnik je usvojil novo izrazno sredstvo 2. naučiti se, priučiti se: usvojiti osnovne pojme matematike; usvojiti tehniko hitrega branja / natančno prebrati in usvojiti besedilo si ga zapomniti ● publ. usvojiti tuje mnenje, predlog sprejeti; publ. tovarna je usvojila izdelavo novega tovornjaka je začela izdelovati ◊ šol. usvojiti učno snov usvojèn -êna -o: nova metoda je že usvojena ♪
  5.      utesníti  -ím dov., utésnil (ȋ í) 1. narediti kaj (bolj) tesno: podloga je suknjič utesnila / po nekaj kilometrih dolino utesnijo skalnata pobočja zožijo; rov se proti koncu utesni / utesniti komu delovne prostore; knjižnico so začasno utesnili ji zmanjšali prostor // narediti, povzročiti, da je kaj videti tesnejše: temno pohištvo je sobo zelo utesnilo 2. narediti, da se kdo ne more sproščeno gibati, premikati: obleka jo je utesnila / mestno stanovanje otroka utesni; kulise so igralca utesnile / čevlji ne smejo preveč utesniti nog // narediti, povzročiti, da kdo ne more delati, ravnati tako, kot bi hotel, mogel: strogi predpisi so jih utesnili; gospodarsko, politično utesniti koga 3. narediti, povzročiti, da kdo občuti čustveno, duševno napetost, nesproščenost: dom ga je utesnil; šola nekatere otroke utesni 4. narediti, povzročiti, da se kaj ne more razvijati, uresničevati tako, kot bi se lahko: vojne so utesnile trgovino; utesniti načrte; utesniti vzgojo // knjiž. zmanjšati, skrčiti: utesniti svoje potrebe / utesniti komu osebno svobodo / svoje delovanje je utesnil na ozko področje omejil 5. povzročiti, da je kaj omejeno na to, kar izraža določilo: utesniti resničnost v meje izkustva / utesniti pesem v sonetno obliko ♦ jur. utesniti izvršbo omejiti jo na sredstva, ki so potrebna za plačilo terjatve utesnjèn -êna -o: utesnjeni delovni prostori; dolina je utesnjena med strme hribe; povsod se je čutil utesnjenega ♪
  6.      utesnjeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. delati kaj (bolj) tesno: omare so utesnjevale hodnik / dolino proti severu utesnjujejo strma pobočja; pot se je vedno bolj utesnjevala zoževala / utesnjevati komu bivalni prostor // delati, povzročati, da je kaj videti tesnejše: lesen strop je prostor utesnjeval 2. delati, da se kdo ne more sproščeno gibati, premikati: obleka jo je utesnjevala / nerodne kulise so igralce utesnjevale / čevlji ne smejo preveč utesnjevati nog // delati, povzročati, da kdo ne more delati, ravnati tako, kot bi hotel, mogel: natančni predpisi jih utesnjujejo / draginja je utesnjevala njihovo življenje 3. delati, povzročati, da kdo občuti čustveno, duševno napetost, nesproščenost: mesto ga utesnjuje; taka vzgoja je otroke utesnjevala 4. delati, povzročati, da se kaj ne more razvijati, uresničevati tako, kot bi se lahko: utesnjevati razvoj; s svojimi strogimi načeli so utesnjevali vzgojo // knjiž. zmanjševati, krčiti: utesnjevati komu pravice, svobodo 5. povzročati, da je kaj omejeno na to, kar izraža določilo: pojma odgovornosti ne moremo utesnjevati samo na moralno odgovornost; gospodarskega razvoja ni mogoče utesnjevati v državne meje ♦ jur. utesnjevati služnosti izvrševati jih v nujno potrebnem obsegu utesnjujóč -a -e: utesnjujoč občutek; preveč utesnjujoča vzgoja; utesnjujoče okolje ♪
  7.      úzda  -e ž (ū) priprava iz brzde in jermenov, ki se da konju na glavo, da se lahko vodi: nadeti uzdo; držati, prijeti, voditi konja za uzdo ● ekspr. natakniti komu uzdo omejiti ga v svobodnem ravnanju, vedenju; ekspr. zna se držati, imeti na uzdi obvladati ◊ navt. uzda jadra vrv, s katero se priteguje ali popušča deblo pri jadranju; uzda krmilne naprave drog, veriga ali jeklena vrv, ki povezuje krmilno kolo s krmilom ♪
  8.      vága  -e ž (ȃ) 1. pog. tehtnica: vaga je natančna, občutljiva / dati blago na vago; stopiti na vago; skodelica vage / peljati živino na vago tehtat 2. pog. teža: dodaj še malo, da bo zadosti vage / živa vaga živa teža / dati dobro, slabo vago 3. nar. kratek drog pri vozu, plugu, na katerega se pripneta vprežni vrvi; prečka: odpeti, pripeti vago; sneti vago ● pog. za vse člane kolektiva naj bo ista mera in vaga vsi se naj ocenjujejo z enakimi merili; vsi naj bodo enakopravni; pog. kupovati, prodajati na vago kupovati, prodajati tako, da se blago sproti natehta; pog. njegov položaj je na vagi je negotov; nar. vodnjak na vago vodnjak na vzvod; preg. (dobra) mera in vaga v nebesa pomaga pri tehtanju, merjenju blaga je potrebna pravičnost ♪
  9.      včásih  prisl. (ȃ) 1. izraža manjše število ponovitev v nedoločenih časovnih presledkih: včasih gre v gledališče; ob večerih so plesali, včasih so se tudi stepli; opomin je včasih zadostoval, zmeraj pa ne; včasih čisto nič ne sliši, včasih pa preveč / pog. za včasih bi mu kolo koristilo 2. izraža ne natančneje določen čas, v katerem se je dejanje zgodilo: včasih je tu stala hiša; v tej vasi so včasih živeli dobro, zdaj pa vse propada ♪
  10.      vdéti  vdénem dov., vdêni vdeníte (ẹ́) 1. deti kaj v uho šivanke tako, da pride skozi: vdeti sukanec; volnena nit se težko vdene / vdeti v uho / vdeti v šivanko // deti kaj v ozko, tesno odprtino sploh: vdeti trak z naboji v strojnico; vdeti uhan v uho; vdeti vezalke v čevlje / vdeti žagico skozi luknjico / vdeti elastiko v pas 2. redko vstaviti, vložiti: vdeti list v pisalni stroj / vdeti šipo v okvir / vdeti vrata natakniti ● nar. gorenjsko kmalu se je pokazalo, da jo je vdel je pravilno naredil, se je pravilno odločil vdét -a -o: vdeta nit ♪
  11.      vdóva  -e ž (ọ̑) žena, katere mož je umrl in se ponovno ne poroči: tri leta je že vdova; bogata, mlada vdova / ostala je vdova; poročil se je z vdovo / vdova po profesorju, redko profesorja / vojna vdova ki ji je mož umrl pri opravljanju vojaških obveznosti med vojno ● šalj. slamnata vdova žena, katere mož je dalj časa odsoten; ekspr. vdova ob živem možu, pri živem možu žena, ki ob živem možu, pri živem možu glede na določena dejanja nima moža ◊ jur. odpravnina vdove; zool. črna vdova zelo strupen pajek s črno-rdečim pikastim zadkom, Latrodectus ♪
  12.      vèč  prisl. (ȅ) 1. izraža večjo količino ali mero, ant. manj a) s samostalnikom: imeti več časa; zahtevati več denarja kot drugi; govoriti z več ljudmi; imeti več škode kot koristi; srečati se po več kot desetih letih / podražiti za več kot sto odstotkov b) z glagolom: več vedeti; zaslužiti sto dinarjev, za sto dinarjev več; plačal jim je več, kot so zahtevali; še pred nekaj leti je bilo sedanje mesto komaj kaj več kot vas / kot klic pri dražbi kdo da več; ekspr. hoče več in več zmeraj več / elipt. sod drži dvesto litrov, rajši več 2. izraža nedoločeno večje število, količino, mero: izgubiti več kosov; v nalogi je več napak / več stokrat; stavka več tisoč delavcev 3. ekspr., v zvezi s kot izraža a) presežno stopnjo kake količine, mere: denarja ima več kot dovolj, več kot preveč b) visoko stopnjo kake lastnosti: to je več kot neprijetno, zanimivo; razmere so več kot ugodne 4. izraža sorazmernost dejanja v nadrednem in odvisnem stavku: čim več vzameš ti, toliko manj ostane drugim / elipt. koliko naj prinesem? Čim več, tem bolje / kolikor bolje naredijo, toliko več denarja zahtevajo; več jih je, slabše delajo 5. v zvezi več ali manj izraža nedoločeno, ne preveliko mero ali stopnjo: v teh govoricah je več ali manj resnice; učenci so z več ali manj uspeha rešili naloge / neustalj. škoda, da je ta tema v knjigi več ali manj naključno bolj ali manj 6. v nikalnih stavkih izraža prenehanje dejanja ali stanja: ne čakajte več, pojdite; zahvalil se je, da pomoči več ne potrebuje / tega ne smete več storiti / nikoli več se niso vrnili ● nar. nisem več sama (s seboj) sem noseča; ekspr. niti besedice več nočem, ne dovolim, da bi še govorili o tem; žarg. imate karto več pri kupovanju, preprodajanju zunaj blagajne imate vstopnico, ki je ne potrebujete, ki jo lahko prodaste; to je razlog več, da ne odlašamo še en razlog; star. več potov se ozreti večkrat; ekspr. nič ne bo izvedela, še več, niti podvomila ne bo izraža dopolnjevanje, stopnjevanje povedanega; star. tam je bil pred več in več leti pred mnogo leti; neprav. o tem sem govoril z večimi ljudmi z več; stalo bo tisoč dinarjev, nekaj več ali manj približno; imamo samo še vrečo moke, nič več in nič manj natanko toliko; ekspr. to je pa že več kot preveč izraža nejevoljo, zavrnitev; pog. zna več kot hruške peč(i) ima velike sposobnosti, se spozna na marsikaj; več glav več ve; več oči več vidi; sam.: biti lačen po več; prim. največ, veliko ♪
  13.      védnosten  -tna -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na vednost: vednostna poglobitev / vednostna natančnost znanstvena ♪
  14.      vedúta  -e ž (ȗ) mesto, pokrajina ali njun del, ki se vidi z določene točke: gledal je znano veduto pred seboj; mestna veduta se je spremenila; vedute parkov, spomenikov // um. slika, na kateri so natančno, stvarno upodobljeni mesto, pokrajina ali njun del: razstavljati portrete in vedute; vedute beneških slikarjev / z vedutami poslikani krožniki ♪
  15.      véjnat  -a -o prid. (ẹ̑) ki ima veliko vej: vejnato deblo, drevo / vejnato rogovje // ki je iz vej: vejnata uta ◊ lingv. vejnata stavčna analiza stavčna analiza, pri kateri se odvisni, povezani stavčni člen zapisuje na koncu črte ♪
  16.      vêlik  -íka -o prid., véčji (é ȋ; sam. iz prislova ȋ) 1. ki dosega visoko stopnjo a) glede na razsežnost, ant. majhen: velik človek; ima velik nos; velika ladja, soba; dvorišče zavzema veliko površino; srednje veliko stanovanje; velik kot gora / veliko mesto; vas ni velika; Amerika, njihova velika soseda b) glede na merljivo količino: velik del proizvodnje izvozijo; ekspr. dobiti kaj za velik denar; zelo velik dvig cen; velike količine hrane; priti z veliko zamudo / publ. to je v veliki meri njegova zasluga v glavnem, pretežno c) glede na število sestavnih enot: velik kolektiv; velika družba, skupina / bil je velik pogreb udeležilo se ga je veliko ljudi; veliko podjetje podjetje, ki ima večje število delavcev ali večjo vrednost sredstev / število a je večje od b č) glede na dolžino: dela velike korake / kamen v velikem loku zleti v vodo d) ekspr. glede na trajanje: velika časovna enota / dočakati veliko starost visoko e) glede na možni razpon: ima velike načrte; ima velik talent; jesti z velikim tekom; biti sprejet z velikimi častmi / pri delu je potrebna velika natančnost; med njimi so velike razlike / velike želje; možnosti niso velike / čutiti veliko olajšanje; imeti veliko zaupanje v koga f) glede na čas življenja: imata že velike otroke / kaj boš, ko boš velik g) glede na svojo glavno, bistveno značilnost: velik klanec; velika gneča / trgovina ima veliko izbiro / velik napor / ekspr.: je velik jedec; on je velik otrok otročji, naiven h) nav. ekspr. glede na intenzivnost, učinek: velik veter; velika rušilna moč / velika bolečina; velika vnema / veliki upi; njena ljubezen je velika; zgodila se ji je velika nesreča i) glede na razsežnost in delovanje ali dejavnost: velik rudnik; velika kmetija j) glede na pomembnost: velik dogodek; naredil je veliko napako; velika tatvina / ekspr. izreči velike besede / postati velik umetnik, znanstvenik 2. z izrazom količine ki izraža razsežnost: dva hektara velik travnik; za dlan velika površina ● star. bil je že velik dan bilo je že zelo svetlo; ekspr. politik velikega stila sposoben, znan; ekspr. zabava v velikem stilu imenitna, razkošna; velika noč v krščanstvu praznik Kristusovega vstajenja; iron. pojesti vso modrost z veliko žlico šteti se za zelo izobraženega, pametnega; ekspr. za gledališče je bil ta igralec veliko odkritje proti pričakovanju zelo dober, uspešen; velike ribe male žro močnejši zatirajo slabotnejše; strah ima velike oči če se kdo česa boji, se mu zdi to še hujše, kot je v resnici; preg. velik v bahanju, majhen v dejanju velíki -a -o sam., nar. véliki: zgodilo se je nekaj velikega; eni kradejo po malem, drugi po velikem; preg. iz malega raste veliko; preg. kdor z malim ni zadovoljen, velikega vreden ni; prim. več, večji, veliki, veliko ♪
  17.      veríga  -e ž (í) 1. več med seboj zaporedno sklenjenih obročkastih elementov: delati, sestavljati verigo; dolga, železna veriga; veriga iz lesenih obročkov, regratovih stebel; člen verige // kovinska priprava iz več med seboj sklenjenih zlasti obročkastih elementov za privezovanje, povezovanje: veriga rožlja, žvenketa; povezati, privezati, speti kaj z verigo / spustiti psa z verige; pog. dati žival na verigo / pasja, vprežna veriga; sidrna veriga; varnostna veriga za vrata; zaviralna ali zavorna veriga; veriga za dvigala // mn. taka priprava, s katero se omejuje gibanje, svoboda koga: nadeti komu verige; strgati, zdrobiti verige; vkovati, ekspr. vtakniti koga v verige // priprava iz kovinskih elementov s sklenjenima koncema, ki prenaša vrtenje: namazati, očistiti verigo; natakniti verigo na kolo // večji okrasni predmet iz sklenjenih členastih elementov za okrog vratu: kralj z bleščečo verigo / zlata rektorska veriga 2. kar je po obliki podobno tako sklenjenim elementom: modras ima verigo na hrbtu; ekspr. veriga dima 3. mn., ekspr., navadno s prilastkom kar omejuje svobodo, prostost koga: trgati družbene, politične verige; vezale so ga verige tradicije 4. kar sestavlja več med seboj na določen način povezanih oseb, razvrščenih druga za drugo ali druga ob drugi: ljudje so sklenili verigo in si začeli podajati opeko / sporočiti po verigi tako, da vsak sporoči naslednjemu; podajati si vedra v verigi tako, da vsak poda vedro naslednjemu // ekspr., z rodilnikom večja skupina tako razvrščenih oseb, stvari: dolga veriga ljudi je še čakala pred njim / postaviti okoli postojanke verigo straž 5. s prilastkom vrsta med seboj povezanih oseb, stvari, ki opravlja kako dejavnost: odkriti prekupčevalsko, tihotapsko verigo / veriga oddajnikov // vrsta med seboj nepretrgano na določen način povezanih ljudi: sorodstvena veriga; veriga prednikov, rodu 6. publ., s prilastkom med seboj zaporedno povezani členi, enote kake dejavnosti: položaj mlinarstva v agrikulturni verigi; izobraževalna veriga / človek je le člen v verigi vesoljnega življenja 7. ekspr., s prilastkom večja skupina sledečih si stvari, pojavov: miselna veriga; veriga dogodkov; veriga spominov / veriga strelov ● ekspr. držati občutke na verigi obvladovati jih; ekspr. imeti ljudi na verigi popolnoma v oblasti; ekspr. počuti se kot pes na verigi omejevanega ◊ anat. veriga ganglijev; avt. snežne verige splet verig za na avtomobilske gume za vožnjo po snegu; biol. prehranjevalna veriga prehranjevalna povezava med organizmi v življenjski združbi; ekon. reprodukcijska veriga; elektr. izolatorska veriga iz več enakih členov sestavljen izolator za visoko napetost; geogr. gorska veriga skupina gor, katerih vrhovi so razvrščeni v črti; kem. veriga atomov vrsta v molekuli med seboj zaporedno povezanih atomov; lingv. govorna veriga zaporedje besed z določenim medsebojnim odnosom pri govornem sporočanju; rad. kamerna veriga kamera, kamerni kabel, kontrola kamere in monitor; strojn. kalibrirana veriga ki ima enake člene; lamelna veriga pri kateri sestavljajo člene lamele in sorniki; teh. veriga iz členov sestavljen gonilni ali vlečni element; brezkončna veriga pri kateri sta konca speta; gonilna veriga ♪
  18.      verížnica 2 -e ž (ȋ) teh. kolo z žlebom na obodu, po katerem teče veriga: natakniti verigo na verižnico ◊ mat. krivulja, ki ima obliko prosto viseče, v dveh točkah pritrjene vrvice; navt. ladijsko skladišče verig ♪
  19.      véšča  -e ž (ẹ́) 1. nočni metulj, ki rad leta okoli ognja, luči: vešče letajo, ekspr. plešejo okoli luči, ognja; krila vešče; moški plešejo okoli nje kakor vešče okoli luči ♦ zool. vešče majhni metulji, katerih gosenice se hranijo z različnimi rastlinskimi in živalskimi snovmi, Pyralidae; moknata vešča katere gosenice živijo v moki, uskladiščenem žitu, Pyralis farinalis; velika voščena vešča katere gosenice se v čebelnjakih hranijo z odpadki in čebeljim zarodom, Galleria mellonella // evfem. vlačuga, prostitutka: (nočne) vešče se že nastavljajo po ulicah 2. slabš. ženska, sposobna vplivati na koga, da ne ravna razumno, razsodno: vešča ga je očarala s svojo lepoto; dekle je nevarna, pretkana vešča 3. slabš. hudobna ženska, navadno stara: kaj vse je ta vešča lagala o meni / kot psovka molči, vešča stara 4. etn., po ljudskem verovanju žensko bitje, ki se kot luč prikazuje ponoči nad močvirjem in zavaja ljudi: nad močvirjem mežikajo, se prikazujejo vešče / blodne vešče; pren. za svetlo veščo sreče blodim (A. Medved) 5. star. čarovnica: vešča dela točo; vešče jezdijo na metlah po zraku / sežigati vešče na grmadah ženske, obdolžene čarovništva 6. zastar. padarica, mazačka: vešča je pripravila zdravilo ♪
  20.      vizíranje  -a s (ȋ) glagolnik od vizirati: streljali so brez viziranja; natančnost viziranja / sposoben je tudi drugačnega viziranja sveta ♪
  21.      vláknat  -a -o prid. (ȃ) 1. ki je iz vlaken: vlaknata plast kokosovega oreha; vlaknata snov / vlaknato meso z opaznimi, vidnimi vlakni ♦ les. vlaknata plošča vlaknena plošča 2. ekspr. tanek kot vlakno: vlaknati izrastki ♪
  22.      vlaknína  -e ž (ȋ) 1. vlaknata ogrodna snov rastlinskih celičnih sten: sadje vsebuje tudi vlaknino; količina vlaknine v krmi // teh. vlaknata snov, ki se uporablja za izdelovanje tekstilnih vlaken, papirja: predelovati vlaknine; vlaknina rastlinskega izvora; izdelava vlaknin / naravne, umetne vlaknine; poliamidne vlaknine / tekstilne vlaknine 2. biol. vlaknata snov v strjeni krvi, nastala iz fibrinogena ♪
  23.      vôda  -e tudi -é ž, tož. ed. v prislovni predložni zvezi tudi vódo (ó) 1. naravna prozorna tekočina brez barve, vonja in okusa: voda hlapi, kaplja, teče, zmrzne; snov, ki vpija vodo; bistra, čista, kalna, motna voda; mrzla, topla voda; gladina vode; za vodo neprepustna plast; v vodi topna snov / jezerska, morska, rečna voda; ob izlivu reke v morje se mešata sladka in slana voda // ta tekočina, ki se uporablja v industriji, gospodinjstvu: voda vre; čistiti, črpati, greti, natakati vodo; piti vodo; sladkati, soliti vodo; zajemati vodo iz vodnjaka; kuhati na vodi, v vodi; potešiti žejo z vodo; razredčiti mleko z vodo; postana, sveža voda; voda za hlajenje motorja; voda za kuhanje, napajanje, pranje; kozarec, vedro vode; poraba vode; zbiralnik vode / odpadna voda iz gospodinjstev, industrijske dejavnosti, pomešana z odpadnimi snovmi; pitna voda; sanitarna, tehnološka voda / hruškova voda v kateri so se kuhale (suhe) hruške 2. tudi mn. ta tekočina kot reka, jezero, morje: voda dere, klokota, šumlja; voda izvira pod hribom; vode naraščajo, upadajo; vode s tega ozemlja odtekajo v isto morje; regulirati vode v nižini; zajeziti vodo; iti v vodo; bresti po vodi; globoka, plitva voda; žuborenje vode; mlin na vodo; ob vodi živeča ptica; prevoz, promet po vodi / podzemeljske, površinske vode; ribolovna voda v kateri je dovoljen ribolov; stoječe vode naravne vode v kotanjah, vdolbinah, zlasti velikih; tekoče vode naravne vode, ki tečejo zaradi višinske razlike; zdravilne vode / smučanje na vodi drsenje po vodni gladini, pri katerem se smučar drži za vrv, ki jo vleče motorni čoln 3. ta tekočina kot osnovna sestavina sadežev, plodov: iztisniti vodo iz kumar; nekateri sadeži imajo veliko vode 4. poljud. tekočina, ki jo izločajo ledvice; seč: otrok ni mogel zadržati vode; pregledati vodo / bolniku se voda zapira ima težave z odvajanjem seča // vodi podobna telesna tekočina sploh: voda mu je zalila pljuča; v kolenu ima vodo 5. navadno s prilastkom vodna ali vodi podobna raztopina, ki se uporablja kot sredstvo za nego, razkuževanje zlasti kože: dišeča, lasna voda; kolonjska voda raztopina eteričnih olj v razredčenem alkoholu za odišavljanje; ustna voda; voda za britje ● pog. voda ima danes majhen pritisk zaradi nizkega tlaka vode v vodovodni cevi slabo teče iz pipe, cevi; ekspr. s svojimi nauki jim kali vodo povzroča zmedo, nejasnost; ekspr. napeljevati vodo na svoj mlin govoriti, delati v svojo korist; ekspr. vodo v morje nositi delati kaj odvečnega, nesmiselnega; evfem. tišči ga na vodo opraviti mora malo potrebo; ekspr. načrt je padel v vodo se ni uresničil; ekspr. mnogo vasi je pod vodo je poplavljenih; ekspr. živeti ob kruhu in vodi zelo slabo, v pomanjkanju; publ. stranka plava v desničarskih vodah je desničarsko usmerjena; ekspr. pa smo spet prijadrali v mirnejše vode položaj, pogovor se je spet pomiril; publ. teritorialne vode teritorialno morje; ekspr. ta človek je tiha voda ne kaže negativnih lastnosti; ekspr. članek je povzročil vihar v kozarcu vode veliko neupravičeno razburjenje; iti čez devet gorá in devet vodá v pravljicah zelo daleč; ekspr. še dosti vode bo preteklo, preden boš ti zrastel še veliko časa bo minilo; knjiž. sta olje in voda se ne razumeta dobro; se sovražita; počutiti se kot riba v vodi ugodno, prijetno; te besede so bile, kot bi ga kdo polil z mrzlo vodo zelo so ga prizadele, razočarale; ekspr. ne, vode pa ne bom pil, voda še za v čevlje ni dobra voda mi kot pijača ne prija; ekspr. ne hiti, saj ne gori (voda) ne mudi se tako zelo; ekspr. voda se učisti, ko tri kamne preteče tekoča voda se zelo hitro učisti; ekspr. kri ni voda s človekovim temperamentom, z njegovimi sorodstvenimi vezmi je treba računati; ekspr. ta človek ni ne krop ne voda nima izrazitih lastnosti, značilnosti; knjiž. vrč hodi toliko časa po vodo, dokler se ne razbije človek toliko časa počne kaj slabega, nevarnega, dokler mu kaka nezgoda tega ne prepreči; star. raca na vodi, ta pa zna izraža začudenje, občudovanje; preg. tiha voda bregove dere na zunaj tih, miren človek je zmožen storiti kaj nepričakovanega ◊ fiz. destilirana voda; anomalija vode lastnost vode, da ima pri štirih stopinjah največjo gostoto; gastr. sladkorna voda prekuhana sladkana voda z dodatkom začimb; geogr. arteška voda ki se nabira pod neprepustnimi plastmi pod zemeljskim površjem; danja, izdanja voda; mrtva voda stoječa voda v strugi ali rokavu; podtalna ali talna voda ki se nabira nad neprepustnimi plastmi pod zemeljskim površjem; geol. juvenilna voda ki nastane iz magme in pride prvič v obtok; gozd. kapaciteta tal za vodo sposobnost tal, da sprejmejo in zadržijo vodo; jur. notranje morske vode del obalnega morja v pristaniščih, ozkih zalivih ter med obalo in sklenjenimi bližnjimi otočji; nevtralne vode; kem. voda spojina vodika in kisika; klorirana voda; kristalna voda ki je v kristalu vezana na molekule; mehka voda ki ne vsebuje kalcijevih in magnezijevih soli; težka voda v kateri je težki vodik; trda voda ki vsebuje raztopljene kalcijeve in magnezijeve soli; kozm. brezova, koprivna voda; med. bolnika žene na vodo prepogosto si mora izpraznjevati mehur; burova voda ki se uporablja zlasti za odpravljanje otekline; med., vet. plodova voda ki obdaja plod v maternici; meteor. meteorna voda; min. mineralna voda ki vsebuje večjo količino raztopljenih mineralnih snovi; petr. termalna voda naravna topla ali vroča voda; strojn. napajalna voda ki jo črpalka potiska v parni kotel; šport. tekmovanje na divjih vodah tekmovanje v kajaku ali kanuju na deroči reki ♪
  24.      vodnàt  -áta -o tudi vôdnat -a -o prid. (ȁ ā; ȏ) ki ima veliko vode: vodnat slap; vodnata reka / vodnati skladi; vodnate plasti / gozdnata in vodnata dežela ♪
  25.      vôjna  -e ž (ó) 1. vojaški spopad, navadno med državami: vojna traja, se začne; dobiti, izgubiti, preprečiti vojno; pasti v vojni; vojna na kopnem, morju; konec, začetek vojne; strahote vojne / star. iti na vojno; državi sta v vojni se med seboj vojaško spopadata / atomska, jedrska vojna; domovinska vojna za obrambo domovine po neizzvanem napadu; državljanska vojna med nasprotujočimi si skupinami znotraj ene države; prva, druga svetovna vojna // čas trajanja takega spopada: po vojni so tovarno podržavili; med vojno je bil zaprt; revija je izhajala že pred vojno 2. ekspr. hudo prepiranje, medsebojno spopadanje: zavist je povzročila med sosedi pravo vojno ● med obema vojnama med prvo in drugo svetovno vojno; ekspr. papirnata vojna dalj časa trajajoča pismena polemika ◊ polit. hladna vojna sovražna meddržavna politika brez oboroženih spopadov; voj. bliskovita, frontalna vojna; hidrogenska vojna z uporabo jedrskega orožja; psihološka vojna uporaba psiholoških propagandnih sredstev z namenom demoralizirati prebivalstvo kake države, zlasti pred napadom nanjo; specialna vojna sovražna dejavnost kake države proti drugi državi z namenom, da jo materialno in psihološko izčrpava, slabi; zgod. balkanske vojne vojna med balkanskimi državami in Turčijo ter med Bolgarijo in drugimi balkanskimi državami v letih 1912—1913; španska državljanska vojna med republikanci in falangisti v Španiji od leta 1936 do 1939 ♪

   781 806 831 856 881 906 931 956 981 1.006  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA