Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Nad (3.177-3.201)


  1.      zarojíti  -ím stil. -rójim dov., zarójil stil. zarôjil (ȋ í, ọ́) 1. začeti živahno letati v velikem številu: okrog njega so zarojile muhe / ekspr. na dvorišču so zarojila dekleta 2. redko vzrojiti: zakaj me ne ubogate, je zarojil nad otroki ● ekspr. vesele misli so ji zarojile po glavi začela je premišljevati o veselih rečeh ♪
  2.      zaropotáti  -ám tudi -óčem dov. (á ȃ, ọ́) 1. dati močne, kratke glasove a) pri delovanju: motor, stroj včasih zaropota / ekspr.: budilka je zaropotala zazvonila; novi stroji so že zaropotali začeli delovati; strojnica je zaropotala na sosednjem hribu b) zlasti pri udarjanju, zadevanju ob kaj: ob vstajanju so stoli zaropotali; brezoseb. v kleti je nekaj zaropotalo / skodelica je zaropotala na tla z ropotom padla / dež je zaropotal po strehi // povzročiti močne, kratke glasove: otroci so zaropotali s coklami; veter je zaropotal z naoknicami / zaropotal je po vratih, da bi mu odprli udaril, potolkel 2. ekspr. ropotajoč se premakniti: lokomotiva je zaropotala s postaje / kamenje je zaropotalo po skalah ropotajoč začelo padati / letala so zaropotala nad hišami ropotajoč zletela 3. slabš. glasno izraziti svojo nejevoljo: spet je zaropotala nad otroki / s stricem sva dostikrat zaropotala se sprla / ali boste že tiho, je zaropotal ♪
  3.      zasékati  -am dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. z udarcem, udarci z ostrim predmetom narediti zarezo, odprtino v kaj: zasekati deblo, drevo; zasekati smreko, da cedi smolo // z udarcem, udarci priti z ostrim predmetom kam: močno je udaril, da je zasekal v spodnjo plast / zasekati s srpom v krtino 2. z udarcem narediti, da kak oster predmet pride v kaj in tam ostane: zasekati sekiro v tnalo / zasekati lopato v ilovico 3. z udarcem, udarci z ostrim predmetom narediti kaj: zasekati letnico, znamenje v skorjo; zasekati luknjo v led / zasekati prehod skozi goščavo; zasekati stopnice v hrib / s sabljo zasekati komu rano; pren., ekspr. krivica mu je zasekala globoko rano // brezoseb. začutiti ostro bolečino: zasekalo ga je v križu; ob novici jo je zasekalo v srcu 4. ekspr. ostro, kratko udariti: zasekati s sabljo proti komu / zasekati s palico po tleh 5. ekspr. zaradi sile, ostrine priti, prodreti v kaj: zobje zasekajo v suh kruh / sekalci se mu od nestrpnosti zasekajo v spodnjo ustnico 6. ekspr. ostro, nenadoma se zaslišati: žvižg zaseka bližje / v tišino zaseka strel 7. ekspr. rezko, odločno reči: ni res, je zasekal oče ◊ voj. zasekati poti s podrtimi drevesi, obrnjenimi z vrhovi proti sovražniku, narediti poti težje prehodne zasékati se 1. zmotiti se pri sekanju: tesar se ni zasekal 2. ekspr. nenadoma, silovito priti, vriniti se kam: četa se je zasekala med sovražnikove enote; s konjenico se zasekati kot klin med upornike // nenadoma, silovito se pojaviti kje: v temo se zaseka svetloba žarometov / misel se zaseka vanj zasékan -a -o: v štor zasekana sekira ∙ ekspr. zasekano govorjenje govorjenje, v katerem so besede, stavki izgovarjani z ostrimi premori ♪
  4.      zasekávati  -am nedov. (ȃ) 1. z udarjanjem z ostrim predmetom delati zarezo, odprtino v kaj: zasekavati drevesa; dolgo je zasekaval v poleno, da ga je presekal 2. z udarjanjem delati, da kak oster predmet pride v kaj in tam ostane: zasekavati sekiro v tnalo / krepko zasekava motiko v zemljo 3. z udarcem, udarci z ostrim predmetom delati kaj: zasekavati rob pri sodovem dnu / zasekavati pot, stopnice v hrib ◊ voj. zasekavati poti s podrtimi drevesi, obrnjenimi z vrhovi proti sovražniku, delati poti težje prehodne zasekávati se ekspr. 1. ostro, nenadoma se večkrat zaslišati: govornikov glas se je ostro zasekaval v tišino 2. udarjati, tolči: bliski so se zasekavali v gozdove ♪
  5.      zasekováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. z udarjanjem z ostrim predmetom delati zarezo, odprtino v kaj: zasekovati debla / zasekovati premog 2. z udarjanjem delati, da kak oster predmet pride v kaj in tam ostane: zasekovati sekiro v tnalo / s težavo zasekuje kramp v ilovnato zemljo 3. z udarcem, udarci z ostrim predmetom delati kaj: zasekovati znamenja v debla / zasekovati z motiko jamice / ekspr. čas zasekuje brazde na čelo zasekováti se ekspr. ostro, nenadoma se večkrat zaslišati: posamezni kriki so se zasekovali v noč ♪
  6.      zasijáti  -síjem dov., zasijál (á ȋ) 1. začeti sijati: izza oblakov zasije sonce / ekspr. vstali bomo, preden zasije dan se bo zdanilo / zbudil sem se, ko mi je sonce zasijalo na oči posijalo // sijoč se pojaviti: na nebu so zasijale zvezde 2. ekspr. začeti odbijati svetlobo: ob siju sveče so zasijali pozlačeni napisi; v mesečini zasije voda sredi kotanje 3. ekspr. pokazati močno pozitivno čustveno vznemirjenost: zasijal je od sreče, veselja / oči so mu zasijale; obrazi zasijejo v veselju 4. ekspr. odraziti se, pokazati se: med drevjem zasije jasa // odraziti se, pokazati se v veliki meri: v njem je zasijalo upanje / kmalu nam zasije svoboda 5. ekspr. vzbuditi občudovanje zaradi izredne lepote, nadarjenosti; zablesteti: veselil se je, da bo zasijal pred njo ♪
  7.      zasíkati  -am stil. -síčem dov. (ȋ ȋ) 1. oglasiti se z ostrim, s-ju podobnim glasom: gosi so zasikale; izpod dračja je zasikala kača; brezoseb. v travi je nekaj zasikalo // dati sikanju podoben glas: kosec je zamahnil in kosa je zasikala / nenadoma so zasikale granate // sikajoč uiti, zleteti: iz cevi je zasikala para / za ubežnikom so zasikali streli / plameni so zasikali proti reševalcem 2. ekspr. reči, povedati z ostrim, rezkim glasom, navadno jezno: zasikal je nekaj skozi zobe; pazi se, je zasikal ♪
  8.      zasíniti  -em dov. (í ȋ) knjiž. 1. nenadoma se pojaviti, prikazati zaradi lastne svetlosti: sonce, zarja zasine / ko je zasinil dan, so bili že daleč se je zdanilo // nenadoma se pojaviti, prikazati sploh: iz megle zasine avtomobil / kot blisk mu zasine rešilna misel nenadoma se je spomni 2. z oslabljenim pomenom izraža začetek dejanja, stanja, kot ga določa samostalnik: zasine mu novo upanje ♪
  9.      zasivéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. postati siv: lasje so mu zasiveli / na vzhodu je nebo zasivelo 2. knjiž. sivo se pokazati: nad hišami so zasiveli dimi / na vrbah so zasivele mačice ♪
  10.      zaskrbljênost  -i ž (é) stanje zaskrbljenega človeka: na njegovem obrazu, v njegovem pogledu je opazil zaskrbljenost; prikriti zaskrbljenost; ekspr. huda, moreča zaskrbljenost; zaskrbljenost zaradi česa; naraščajoča zaskrbljenost nad gospodarskim položajem / izraziti zaskrbljenost za zdrav razvoj otrok ♪
  11.      zasledováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. iti za kom po sledi z določenim namenom: lovec, pes zasleduje divjad; zaradi snega so zlahka zasledovali napadalce // iti, premikati se za kom z določenim namenom: zasledovati avtomobil po mestu; neznanec me je zasledoval vse do doma // publ. iti za kom tako, da se razdalja ne povečuje: tekmovalci so začeli zasledovati vodečega kolesarja / zasledovati vodilno moštvo na lestvici // neopazno, skrivaj iti za kom z določenim namenom: detektiv zasleduje osumljenca; zasledovali so ga v varni razdalji 2. s poizvedovanjem, iskanjem ugotavljati, kje kdo je: zasledovali so ga dve leti, preden so ga odkrili; policija ga že dolgo zasleduje / neznanci zasledujejo vse njegovo delo opazujejo, nadzorujejo 3. gledati kaj, kar se premika: napeto zasledovati vsak nasprotnikov gib; zasledovati nihalo v gibanju / zasledovati na radarju sovražnikovo ladjo / zasledovati koga s pogledom 4. publ. z raziskovanjem, proučevanjem ugotavljati obstoj, pojavljanje česa: zasledovati pomenske spremembe besede; zasledovati pravljico pri različnih narodih / te običaje lahko zasledujemo daleč v preteklost 5. publ. sproti se seznanjati s čim: zasledovati razvoj stroke, znanosti 6. nav. 3. os., ekspr. izraža, da si kdo prizadeva izmakniti se, uiti čemu, vendar brez uspeha: nesreča, smola ga zasleduje / vso pot ga je zasledovala ta misel ● publ. govornika sta zasledovala vsak svoj cilj sta imela; sta si prizadevala doseči zasledujóč -a -e: zasledujoči vojaki zasledován -a -o: zasledovana oseba; zasledovana žival ♪
  12.      zaslóčiti  -im dov. (ọ́ ọ̑) knjiž. upogniti, usločiti: zasločiti palico; hrbet se mu je zasločil zaslóčiti se ekspr. pojaviti se v obliki loka: nad obzorjem se zasloči mavrica ♪
  13.      zaslužênje  -a s (é) knjiž. 1. pravica do (javnega) priznanja, nagrade, ki si jo kdo pridobi s pomembnimi, vrednimi dejanji, ravnanjem: imeti, pridobiti si trajno zasluženje za razvoj znanosti; priznati komu zasluženje za kaj 2. s čimer kdo pripomore, prispeva h kakemu pomembnemu, vrednemu dejanju: biti brez zasluženja pri kakem prizadevanju / nagraditi koga po njegovem zasluženju ● star. po njegovem zasluženju so zadnja leta preživeli v miru po njegovi zaslugi ◊ rel. moralno dobro svobodno dejanje, ki po božji odločitvi daje pravico do nadnaravnega plačila; kar si kdo pridobi pred Bogom z moralno dobrimi, svobodnimi dejanji ♪
  14.      zasmodíti  -ím dov., zasmódil (ȋ í) 1. z ognjem, vročino povzročiti, da postane kaj deloma poškodovano: zasmoditi prt pri likanju; zasmoditi si obleko nad ognjem 2. prismoditi: zasmoditi golaž; mleko se je zasmodilo / zasmoditi kosilo 3. star. narediti, da kaj začne goreti; prižgati: zasmoditi stenj / zasmoditi si cigaro zasmojèn -êna -o: zasmojena jed; zasmojene hlače; sam.: diši po zasmojenem ♪
  15.      zástava 2 -e ž (ȃ) nar. primorsko pas oblakov, megle nad gorami ob nastopu burje: nad Nanosom je razpeta tanka zastava ♪
  16.      zastáva 1 -e ž (ȃ) 1. kos tkanine določene barve ali več barv, ki predstavlja simbol kake države, naroda, organizacije: zastava plahuta, plapola, vihra v vetru; s stolpa se vije zastava; dvigniti zastavo na drog pred taborom; izobesiti, sneti zastavo; razviti, zviti zastavo; okrasiti hiše z zastavami in cvetjem; belo-modro-rdeča zastava; tribarvna zastava / brigadna zastava; društvena zastava prapor; državna, jugoslovanska, slovenska zastava; olimpijska zastava; zastava Rdečega križa / bela zastava kos bele tkanine na drogu kot znamenje vdaje, pripravljenosti na pogajanje; črna ali žalna zastava kos črne tkanine na drogu kot znamenje žalovanja; red jugoslovanske zastave z lento visoko jugoslovansko odlikovanje, ki se podeli za zasluge pri utrjevanju prijateljskih odnosov med Jugoslavijo in drugimi državami; red dela z rdečo zastavo visoko jugoslovansko odlikovanje, ki se podeli za posebne zasluge na področju gospodarstva, družbenih dejavnosti / kot znamenje počastitve, slovesa nagniti, pripogniti zastavo nad grob ♦ navt. krmna zastava zastava države, v kateri je ladja vpisana v ladijski register // ekspr., s prilastkom kar je po obliki temu podobno: ogenj plapola v širokih zastavah; veter raznaša zastave dima; sive zastave megle // ekspr., s prilastkom država, katere simbol ta je: ladja jugoslovanske zastave / ozemlje je bilo pod britansko zastavo britansko oblastjo; film so prikazovali pod francosko zastavo kot francoski film; igrati pod jugoslovansko zastavo kot predstavnik Jugoslavije 2. ekspr., s prilastkom nazor, program, gibanje: zapustil je narodno zastavo; prisega na zastavo stranke ● ekspr. pri konjskih dirkah, v plavanju nosi zastavo je prvi, najboljši; ekspr. ta vrsta jabolk nosi zastavo v ceni je najdražja; na odkritem otoku so razvili, zasadili svojo zastavo v znamenje svoje navzočnosti, oblasti na otoku so izobesili, namestili svojo zastavo; spustiti zastavo na pol droga obesiti jo na sredino droga v znamenje žalovanja; publ. pod zastavo imajo sto divizij njihova vojska šteje; publ. poklicali so pod zastavo vse za vojsko sposobne moške poklicali so v vojsko, mobilizirali; vznes. dvignil je zastavo boja za osvoboditev začel je boj; vznes. visoko dvigajo zastavo napredka z vsemi silami si prizadevajo za napredek ♪
  17.      zastáviti 1 -im dov. (á ȃ) 1. s postavitvijo, namestitvijo česa narediti kaj neprehodno: zastaviti cesto z ovirami / zastavil je izhod s svojim telesom / stopil je predenj in mu zastavil pot // s postavitvijo česa napolniti, porabiti prostor: zastaviti mizo s posodo; zastaviti sobo s starim pohištvom // zastar. zasesti: zastaviti trdnjavo z močno posadko / vplivna mesta so zastavili s svojimi somišljeniki 2. s postavitvijo česa kaj obdati, obkoliti: žerjavico so zgrebli na kup in jo zastavili z opekami / avtomobil so mu na parkirišču popolnoma zastavili / zastavili so ga s svojimi telesi // s postavitvijo česa za čim to utrditi: zaprl je vrata in jih zastavil s skrinjo 3. namestiti kaj kam v ustreznem položaju zlasti za začetek dela: zastavil je plug in pognal konje; zastaviti sveder, veslo / zastaviti violino pod brado dati / trdno zastaviti nogo postaviti, opreti // nar. gorenjsko namestiti kam, od koder napreduje pri paši: zastaviti ovce proti vrhu; trop je tako zastavil, da ni delal škode / zastaviti ovce na pašo, v pašo pustiti, dati pasti 4. nav. ekspr. narediti začetni, temeljni del pri izdelavi česa: košaro sam splete, le zastaviti je ne zna; izbral je doge in zastavil sod / zastaviti novo brazdo // narediti, ustvariti prva, osnovna dela v kaki dejavnosti: zastavili so več del, končali pa nobenega; sin je nadaljeval, kar je zastavil oče / novo cesto so zastavili spomladi začeli graditi; ko bo topleje, bodo zastavili hišo začeli zidati; moški glas je zastavil pesem začel peti / nepreh.: žetev se je že začela, kdaj boste pa pri vas zastavili začeli žeti; po kosilu so malo počivali, nato pa so spet zastavili začeli delati; nekaj časa je bil v službi, potem pa je zastavil na svoje začel delati kot samostojen obrtnik, podjetnik // narediti, pognati to, iz česar se razvije cvet, sad: trta je zastavila grozde; sadno drevje je spomladi dobro zastavilo 5. s prislovnim določilom dati vsebino, obseg kaki dejavnosti, kot jo izraža določilo: januarja so v podjetju dobro zastavili; kmetovanje je treba zastaviti drugače; moderno zastaviti vzgojno delo / narobe je zastavil pogovor 6. nar. na začetku dela določiti površino, na kateri kaka dejavnost poteka: žanjice so zastavile pol njive; kosci so na dolgo zastavili 7. seznaniti koga s čim, pričakujoč odgovor, rešitev: zastaviti komu uganko, vprašanje / v tem delu je zastavil več problemov // seznaniti koga s čim, kar mora narediti, doseči: zastaviti komu nalogo; zastaviti si cilj 8. star. zaustaviti, prestreči: zastaviti vodni curek; drevo je zastavilo plaz / kašelj ji je zastavil besedo ● ekspr. ni vedel, kako naj zastavi besedo, da bo prav kako naj reče; ekspr. odkašljal se je in znova zastavil besedo začel govoriti; ekspr. uspešno je zastavil pero začel pisateljevati; nar. zastavil je proti vrhu začel iti; knjiž. sam dež, kakor se je na začetku tedna zastavilo začelo zastávljen -a -o: pravilno zastavljena akcija; dokončati zastavljena dela; z vozovi zastavljeno dvorišče; odgovoriti na zastavljeno vprašanje ♪
  18.      zástor  -ôra tudi -a m (á ó; á) 1. glavna odrska zavesa: zastor se dvigne, razmakne, spusti / kot pojasnilo, opozorilo na koncu dramskega dela, dejanja zastor izraža, da se zastor spusti 2. knjiž. priprava, s katero se kaj zastira: spustiti zastor čez okna / pločevinasti zastor vrat rolo; zaščitni zastor na izložbenem oknu / kot je ločen z zastorom zaveso // ekspr., navadno s prilastkom kar ovira dostop svetlobe, omejuje videnje sploh: zastor dežja, oblakov; zastor dreves 3. zastar. predpasnik: opasati si, zavezati si zastor ● zastor pade predstava, dejanje je končano; knjiž. zastor nad njegovim življenjem se je zagrnil umrl je ♪
  19.      zasvédrati  -am dov. (ẹ̑) ekspr. 1. zavrtati (s svedrom): zasvedrati v les / zasvedrati sveder 2. zavrtati v spiralastem zavoju: zasvedrati s prstom v zrak 3. zleteti v spiralastih zavojih: kavke so zasvedrale med prepade / krogle so zasvedrale zasvédrati se 1. pojaviti se v spiralastih zavojih: nad hišami se zasvedra dim 2. z vrtanjem prodreti v kaj: nekatere morske živali se zasvedrajo v skale / obad se je zasvedral skozi kožo zasvédran -a -o: v kamen zasvedrana školjka ∙ ekspr. zasvedrani lasje svedrasto zaviti ♪
  20.      zašumástiti  -im dov. (á ȃ) knjiž. glasno zašumeti: listje je nenadoma zašumastilo / zašumastiti s papirjem ♪
  21.      zatajeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. tajiti: zatajeval je, da bi ga poznal; ni moja navada, da bi zatajeval, kar sem storil; trdovratno zatajevati 2. prikrivati: zatajevati svoje nazore / s težavo zatajevati bolečine, nejevoljo; nista zatajevala zadovoljstva nad zmago zatajeváti se 1. vesti se tako, da na zunaj ni vidno, kaj kdo misli, kako čustvuje: zdaj se ji ni več treba zatajevati, lahko se smeje ali joče 2. rel. zavestno se odrekati užitkom, ugodnostim: kot redovnik se je vse življenje zatajeval zatajeván -a -o: zatajevan jok, smeh; zatajevana želja; zatajevana čustva ♪
  22.      zategljáj  -a m (ȃ) gib, premik, s katerim se kaj zategne: šivati s hitrimi zategljaji; nenaden zategljaj uzde ♪
  23.      zatemnéti  -ím [tǝm] dov., zatemnì in zatèmni (ẹ́ í) 1. postati (bolj) temen: papir na svetlobi zatemni; voda je zaradi močnega dežja zatemnela / oči so mu zatemnele od jeze / knjiž. ko je dan zatemnel, so se prižgale luči ko se je stemnilo 2. knjiž. izgubiti močen sijaj, svetlobo: zaradi oblakov je sonce nenadoma zatemnelo // postati manj izrazit: njegova slava je hitro zatemnela 3. knjiž. postati mrk, neprijazen: ob teh besedah je njegov obraz zatemnel zatemnèl in zatemnél -éla -o: od starosti zatemnele slike ♪
  24.      zató  prisl. (ọ̑) I. 1. izraža vzrok dejanja, znan iz predhodnega besedila: tu raste trta in pridelujejo vino. Najbrž so ljudje zato tako dobre volje; imel je velika pooblastila, a zato še ne bi smel tako samovoljno odločati; upali so, da bo obnova hitro napredovala in da bo zato potrebna le kratkotrajna pomoč / termiti zelo hitro uničujejo les in so zato velika nadloga // izraža utemeljitev, vzrok dejanja, kot ga določa odvisni stavek: molčijo zato, ker se bojijo; vse to je vzdržal zato, ker je bil mlad; nista se smejala zato, ker bi se jima zdela stvar smešna, ampak zato, ker se nista mogla zresniti / zakaj si tako bled? To je zato, ker živim v mestu 2. izraža namen dejanja, znan iz predhodnega besedila: rad bi se srečal z dekletom in samo zato je šel v kino; ne morete jih videti. Škoda, prav zato sem prišel / ekspr. bi vas smel nekaj vprašati? Kar daj, (saj) zato smo pa tukaj // izraža namen dejanja, kot ga določa odvisni stavek: opombe so dodali zato, da bi bila knjiga bolj zanimiva; prišli so (zato), da bi mu pomagali / zakaj ste ga poslali v tujino? Zato, da bi se naučil jezikov 3. izraža ozir, zadržek, znan iz predhodnega besedila, ki ne vpliva na dejanje: nič hudega, če ta jed ni izdatna, je pa zato bolj zdrava / če ta teorija ni všeč strokovnjakom, je pa zato bolj sprejemljiva za politike; če prebere vse knjige, zato še ne bo pameten II. v vezniški rabi 1. v sklepalnem priredju za izražanje vzročno-sklepalnega razmerja: bil je zelo lačen, zato so mu dali jesti; ne razumete jih, zato se jezite; grdo so ravnali z njimi, zato so se uprli / ne ve, kaj je ljubezen. Zato je trd in neusmiljen / elipt. sadje je lepo zrelo, zato tudi dobro 2. v protivnem priredju, navadno v zvezi zato pa za izražanje dopolnjevanja z nepričakovano trditvijo, nadomeščanja: mi smo že pozabili na to zadevo, zato pa se sosedje še vedno ukvarjajo z njo; ta proces ne bo kratkotrajen ne lahek, zato pa je zgodovinsko neizogiben; res je težko, zato pa še ni treba obupati / piše malo, zato pa dobro 3. v vzročnih odvisnih stavkih, v zvezi zato ker za izražanje dejstva, da je vsebina odvisnega stavka vzrok dogajanju v nadrednem stavku: to pismo je pomembno, zato ker avtor v njem opredeljuje svoj odnos do sveta; vodili so ga za roko, (zato) ker ni skoraj nič videl / elipt. zakaj je manjkal? Zato ker je bil bolan 4. v namernih odvisnih stavkih, v zvezi zato da za izražanje namena, ki ga ima dejanje nadrednega stavka: sedel je, (zato) da bi se odpočil; položili so asfalt, zato da bi bila cesta trpežnejša / elipt. zakaj ste zaprli okno? Zato da ne bi bilo prepiha ● ekspr. zakaj se pa jezite? Zato ali Zato ker se izraža zavrnitev, nepripravljenost povedati vzrok; ekspr. kaj zato ali nič zato, če ni mlada izraža nepomembnost povedanega; ekspr. razreda nisem izdelal, pa kaj zato izraža omalovaževanje; ekspr. motor se je pokvaril, pa nič zato izraža neprizadetost; ekspr. uro sem izgubil. Nič zato izraža sprijaznjenje s čim; ekspr. tvoja mati je, pa tako govoriš z njo. Ravno zato ali Zato pa izraža ugovor, zavrnitev; ekspr. to ni drobiž, to so milijarde! Saj zato pa izraža podkrepitev trditve; sam.: odgovoril mu je samo z zato; na to vprašanje ni mogoče odgovoriti z enim samim zato nanj je mogočih več odgovorov; vsak zakaj ima svoj zato vsaka stvar ima svoj razlog ♪
  25.      zatožíti  in zatóžiti -im dov. (ȋ ọ́) 1. sporočiti komu, da je kdo storil kaj nedovoljenega, negativnega: zatožil ga je staršem, pri starših; zatožiti sošolca učitelju; zatožiti koga, da se pretepa // raba peša sporočiti nadrejenim o dejanju kake osebe z namenom škodovati ji; ovaditi: ovaduh ga je zatožil na policiji; nekdo ga je zatožil, da se druži s prevratniki 2. nepreh. tožeče, tarnajoče reči, spregovoriti: bolnik je zatožil: vroče je; boli, je tiho zatožil 3. zastar. obtožiti, obdolžiti: zatožiti koga hudodelstva / po krivem zatožiti ● redko zatožil je že precej denarja s tožbami zapravil zatožíti se in zatóžiti se redko stožiti se: zatožilo se mu je po domu zatóžen -a -o: otrok se je bal, da bo zatožen; zatožen hudodelstva; po krivem zatožen ♪

   3.052 3.077 3.102 3.127 3.152 3.177 3.202 3.227 3.252 3.277  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA