Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Nad (3.126-3.150)


  1.      zaléči 1 -léžem nedov. in dov., zalézi zalézite; zalégel zalêgla; nam. zaléč in zalèč (ẹ́ ẹ̑) 1. imeti dovolj velik, dober, zaželen učinek: gnojenje, namakanje je zaleglo; zdravila niso zalegla / denar, hrana veliko zaleže / kazen ni zalegla; pritožili so se, pa ni nič zaleglo; njegove besede pri vodstvu veliko zaležejo 2. v zvezi z za biti glede na obseg, vrednost dovolj velik za kaj: prispevek bo zalegel za več številk revije / živež je zalegel za vso zimo / posestvo ni zaleglo za ves dolg 3. ekspr., v zvezi z za biti glede na svoje delo, uporabnost enakovreden čemu: on zaleže za dva delavca / nadstrešek mu je zalegel za garažo ● ekspr. nekdaj je denar kaj zalegel se je zanj dalo dobiti sorazmerno veliko; ekspr. denar mu nič ne zaleže hitro, brez koristi ga porabi; pog. suh je, nobena reč mu ne zaleže od nobene hrane se ne zredi; ekspr. sin mu že precej zaleže koristi, pomaga pri delu ♪
  2.      zaletávati se  -am se nedov. (ȃ) 1. hitro se premikajoč prihajati v sunkovit dotik s čim: iz objestnosti se zaletavati v mimoidoče; v temi so se zaletavali v stole, zaboje; vešče se zaletavajo v svetilko // udarjati s hitro vozečim vozilom ob kaj: opiti vozniki avtomobilov se pogosto zaletavajo v ograjo; zaletavati se z avtomobili 2. ekspr. hitro, premalo premišljeno se lotevati česa, delati kaj: ne zaletavajte se, ampak dobro premislite, ker bo veliko stroškov / zaletavati se iz neumnosti v neumnost 3. ekspr., navadno v zvezi z v vznemirjeno, razburjeno izražati pomisleke o čem: javno se zaletavati v program / članek se zaletava v odločitev oblasti / ta fant se zaletava v vsako dekle jo nadleguje zaletavajóč se -a -e: zaletavajoče se kroglice; prisl.: zaletavajoče se česa lotevati ∙ zaletavajoče govoriti, hoditi neenakomerno hitro, sunkovito ♪
  3.      zalezováti  -újem tudi zalézovati -ujem nedov. (á ȗ; ẹ́) 1. prizadevati si priti skrivoma, pritajeno z določenim namenom dovolj blizu koga: lovec zalezuje gamsa, divjega petelina / gad, mačka zalezuje miš / ves dan zalezovati sovražnika, tihotapce / če bi nas zalezovali, bi nas čakali tule // prizadevati si priti v stik s kom z namenom uresničiti ljubezenske želje, zadovoljiti spolne potrebe: zalezovati dekle; zalezuje jo, ko moža ni doma 2. skrivaj, pritajeno opazovati koga z namenom nadzorovati ga: kljub temu, da so ga povsod zalezovali, je nenadoma izginil 3. nav. 3. os., ekspr. s skorajšnjim začetkom, majhno stopnjo svojega pojavljanja spravljati koga v kako neugodno, nezaželeno stanje: dan zalezuje ubežnika / naduha, spanec ga zalezuje / dvom, vest me zalezuje ♪
  4.      zaljubíti se  in zaljúbiti se -im se dov. (ȋ ū) 1. priti v stanje takega ljubezenskega odnosa do koga, ko čustvo prevladuje nad razumom: odkar se je zaljubil, se je čisto spremenil; zaljubiti se na stara leta; nesrečno se zaljubiti; ekspr.: zaljubiti se na prvi pogled; na smrt, z vsem srcem se zaljubiti / zaljubiti se do ušes zelo / zaljubiti se v koga; zaljubila sta se drug v drugega 2. ekspr., v zvezi z v čustveno se navezati na kaj tako, da se vidijo, upoštevajo predvsem lepe, dobre strani: zaljubil se je v te kraje / zaljubil se je v lov zaljubíti in zaljúbiti knjiž. vzljubiti: strastno zaljubiti koga / zaljubiti poezijo zaljúbljen -a -o 1. deležnik od zaljubiti se: zaljubljen človek; biti zaljubljen do ušes; noro, slepo zaljubljen; zaljubljena v rože ∙ vase zaljubljen človek človek, ki zelo občuduje samega sebe 2. ki izraža, kaže stanje takega ljubezenskega odnosa do koga, ko čustvo prevladuje nad razumom: zaljubljeni pogledi; zaljubljene kretnje 3. star. ljubezenski: zaljubljene pesmi; zaljubljena pisma; prisl.: zaljubljeno gledati, govoriti; sam.: pogovori zaljubljenih; peti zaljubljene ljubezenske pesmi ♪
  5.      zalóga  -e ž (ọ̑) 1. določena količina česa, ki se hrani, da je na razpolago za uporabo v daljšem časovnem obdobju: zaloga poide; delati, pripraviti, ustvariti si zalogo; načeti, porabiti zaloge; jemati iz zaloge; gospodinjske zaloge; zaloga moke, živil; zaloga za zimo / kupovati za sproti in za zalogo; pren. porabiti še zadnje zaloge moči 2. količina, množina določene vrste blaga, materiala v skladišču, prodajalni, namenjena, pripravljena za prodajo, proizvodnjo: prodati celotno zalogo; trgovina ima veliko zalogo; zaloge materiala, proizvodov v skladišču; popis zaloge / obnoviti zalogo nadomestiti porabljeno, prodano z novim 3. v zvezi z na izraža večjo količino od sproti potrebne, nujne: okenske okvire izdelujejo na zalogo; kupovati vino na zalogo; ekspr. hotel se je najesti na zalogo 4. navadno s prilastkom celotna količina stvari, ki so navadno podlaga kake dejavnosti: knjižnice z bogato zalogo; urediti knjižno zalogo; zaloga krvi za zdravljenje / zagotoviti si potrebno zalogo cementa za delo količino 5. nav. mn. kar je kje namenjeno za izkoriščanje: zaloge električne energije; svetovne zaloge nafte ● ekspr. v zalogi ima veliko zabavnih zgodb pozna veliko zabavnih zgodb; žarg. teh izdelkov nimamo na zalogi nimamo, ne prodajamo; zastar. zaloga poučnih knjig založba ◊ agr. gnojiti na zalogo dodajati rastlini več gnoja, gnojil, kot jih porabi v enem letu; gozd. lesna zaloga količina lesa vseh rastočih dreves na določeni površini; mat. zaloga vrednosti množica vrednosti, ki jih zavzame funkcija ♪
  6.      založíti  -ím dov., zalóžil (ȋ í) 1. s polaganjem česa zakriti, obdati kaj: založiti krompir; okna so založili z vrečami peska 2. s polaganjem česa narediti kaj neprehodno, nedostopno: založiti vhod; založiti stopnišče s starim pohištvom // s polaganjem česa napolniti, porabiti prostor: pisalno mizo je založil s knjigami; založiti sobo z ropotijo / založiti prazne prostore v zaboju s papirjem 3. položiti, dati kaj kam tako, da se ne ve, kje je: nekam je založil ključ; ne najdem očal, najbrž sem jih založil; dokument se je založil 4. z dajanjem, pošiljanjem narediti, da kdo lahko razpolaga s čim: založiti koga z denarjem, s hrano; dobro so jih založili za na pot / založiti trg z modnimi izdelki; v pristanišču se ladja založi z gorivom; trgovina se je založila z različnim blagom / ekspr. založil se je z lahkotnim branjem oskrbel; pren. založiti se s potrpljenjem 5. dati kaj kot plačilo za koga drugega z obveznostjo vrnitve: ti kar vzemi, bom jaz založil; založiti za darilo; založiti tisoč dinarjev // dati, plačati za kaj, kar se pozneje vrne: založiti varščino; založiti denar za stroške // star. dati, plačati za kaj: rad ima tisto, za kar je založil svoj denar 6. dati denar za izhajanje in prodajanje česa: založiti knjigo / založiti izdajo slovarja / kot del naslovne strani, kolofona založil L. Schwentner; založila Državna založba Slovenije 7. star. naložiti, vložiti: del denarja je založil v zemljo; založiti glavnico 8. star. prigrizniti, pojesti: založiti še malo kruha, pečenke / pred odhodom bi bilo dobro še kaj založiti ● star. založil mu je klofuto dal; star. založil mu je eno okrog ušes udaril ga je; star. založiti besedo za koga zavzeti se za koga; jamčiti za koga; zastar. za dolg založiti posestvo zastaviti ◊ igr. založiti (karto) dati nezaželeno nadštevilno karto v talon založíti se ekspr. nasititi se, najesti se: dali so jim skledo žgancev, da so se pošteno založili; najbrž se je že kje založil, zato ni lačen ◊ igr. založiti se zmotiti se pri dajanju nadštevilnih kart v talon založèn -êna -o: založeni denar; biti za zimo dobro založen s premogom; s papirji založena miza; iskati založeno stvar ∙ dobro založena trgovina ki ima za prodajo veliko količino raznovrstnega blaga ♪
  7.      zamákati  -am nedov. (ȃ) nezaželeno prehajajoč skozi kaj, delati kaj mokro, vlažno: skladovnico so prekrili, da je ne zamaka dež; gnojnica zamaka steno, zid; brezoseb.: stanovalci se pritožujejo, da zamaka; v zgornjih nadstropjih zamaka // nezaželeno biti tak, da lahko prehaja skozi voda: streha, strop zamaka / klet zamaka ● ekspr. pridno so si zamakali grla so pili, popivali; ekspr. jed zamakati z vinom pri jedi piti vino zamakajóč -a -e: zamakajoča streha ♪
  8.      zamenjálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na zamenjavo: zamenjalno blago ◊ mat. zamenjalna metoda (reševanja enačb) metoda, pri kateri se kak izraz nadomesti, zamenja z drugim ♪
  9.      zaménjati  tudi zamenjáti -am, in zaménjati -am dov. (ẹ́ á ẹ́; ẹ́) 1. dati komu kaj za kaj drugega, drugačnega: zamenjati obleko za hrano; zamenjati enosobno stanovanje za dvosobno / s kom si zamenjal čevlje; zamenjala sta si naslove; med seboj sta si zamenjala oblačila / zamenjati denar v banki dati ali dobiti eno valuto za drugo; zamenjala sta vlogi kar je delal, bil eden, dela, je drugi; zamenjati dinarje v devize dati dinarje za enakovredno, ustrezno vsoto deviz / kot opozorilo v trgovini kupljenega blaga ne zamenjamo 2. dati, postaviti kaj na mesto, kjer je bilo prej drugo iste vrste: zamenjati film v fotografskem aparatu; zamenjati kolo pri avtomobilu; zamenjati posteljnino, žarnico / država je zamenjala denar dala v obtok novo plačilno sredstvo / v stavku zamenjati prevzete besede z domačimi; ekspr. ko je zamenjal koso s kosilnico, je delal hitreje ko je začel namesto kose uporabljati kosilnico; publ. zamenjati samski stan z zakonskim poročiti se // narediti, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe: trener je med tekmo zamenjal dva igralca / sklenil je, da bo zamenjal zdravnika se začel zdraviti pri drugem zdravniku 3. priti pri kakem opravilu, dejavnosti na mesto, položaj koga drugega: čez en mesec bo to skupino zamenjala nova; zamenjati koga na straži; zamenjal je delavca pri stroju; voznika sta se med potjo večkrat zamenjala / ne ve se, kdo ga bo med dopustom zamenjal nadomestil 4. narediti, da pride kaj na mesto česa drugega, to pa na njegovo mesto: zamenjati strani enačbe; zamenjati vrstni red besed / zamenjala sta mesti v vrsti; zamenjala sta sedeža presedla sta se 5. z oslabljenim pomenom izraža, da preide osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na drugo: večkrat je zamenjal bivališče / zamenjati poklic začeti opravljati drug poklic; zamenjati službo iti v službo drugam 6. ekspr. priti glede na čas neposredno po čem drugem: otroške igre je kmalu zamenjalo učenje; noč je zamenjal jutranji mrak; tišino je zamenjal hrup / po nekaj kilometrih je asfaltirano cesto zamenjala gozdna pot 7. imeti koga za drugega, kot je v resnici: to ni on, zamenjal si ga / zamenjati koga za koga drugega, s kom drugim / v temi je zamenjal okna za vrata ● ekspr. zamenjal sem že več avtomobilov, pa se mi zdi ta najboljši imel sem; v garderobi so mu zamenjali dežnik dali napačnega; posestvo je že večkrat zamenjalo lastnika postalo last drugega; pog. otrok je zamenjal dan za noč spi podnevi, ponoči je buden zaménjan -a -o: zamenjana posadka; zamenjano blago ♪
  10.      zamenjávati  -am nedov. (ȃ) 1. dajati komu kaj za kaj drugega, drugačnega: zamenjavati pridelke za blago / zamenjavati plošče, razglednice / zamenjavati dinarje v devize dajati dinarje za enakovredno, ustrezno vsoto deviz 2. dajati, postavljati kaj na mesto, kjer je bilo prej drugo iste vrste: zamenjavati varovalko / redno zamenjavati posteljnino / v besedilu zamenjavati prevzete besede z domačimi; zamenjavati obrabljene dele z novimi nadomeščati // delati, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe: zamenjavati igralce med igro; zamenjavati vojake na položajih 3. prihajati pri kakem opravilu, dejavnosti na mesto, položaj koga drugega: dogovorili so se, kdo bo koga zamenjaval pri sekanju / stražarji se zamenjujejo vsaki dve uri / zamenjavati koga med dopustom nadomeščati 4. delati, da pride kaj na mesto česa drugega, to pa na njegovo mesto: teh besed ne moremo poljubno zamenjavati / po dva in dva sta zamenjavala svoje mesto v vrsti 5. z oslabljenim pomenom izraža, da prehaja osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na drugo: zamenjavati bivališče, skrivališče 6. imeti koga za drugega, kot je v resnici: zamenjavajo ga z nekom drugim / zamenjavati strupene in užitne gobe ● glasove c s z zamenjava s č š ž izgovarja kot č š ž ♪
  11.      zamenjeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. dajati komu kaj za kaj drugega, drugačnega: zamenjevati hrano za obutev / s prijateljem si zamenjujeta knjige, znamke 2. dajati, postavljati kaj na mesto, kjer je bilo prej drugo iste vrste: zamenjevati elastiko // delati, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe: med igro trener zamenjuje igralce 3. prihajati pri kakem opravilu, dejavnosti na mesto, položaj koga drugega: kdo te zamenjuje pri stroju / zamenjuje delavca, ki je na dopustu nadomešča 4. delati, da pride kaj na mesto česa drugega, to pa na njegovo mesto: strani enačbe lahko poljubno zamenjujemo 5. z oslabljenim pomenom izraža, da prehaja osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na drugo: zamenjevati skrivališča / zamenjevati hotele 6. imeti koga za drugega, kot je v resnici: sestri sta si podobni, da ju ljudje zamenjujejo; to žensko zmeraj zamenjujem z neko igralko / svobodo zamenjuje z anarhijo ♪
  12.      zaméšati  tudi zamešáti -am dov. (ẹ́ á ẹ́) 1. z mešanjem različnih snovi narediti: zamešati pijačo; zamešati testo za palačinke / zamešati žgance 2. z mešanjem spraviti kaj kam: zamešati pecilni prašek med moko; zamešati rozine v testo 3. narediti, da kaj pride med stvari, ki po lastnostih, značilnostih ne spadajo skupaj: svoje knjige je zamešal med njegove; telefonske linije so se zamešale / pog. dokumente je nekam zamešal založil 4. narediti, da kaj ni več razporejeno po določenem redu: zamešati slike 5. miselno združiti, povezati znake, pojme za kaj z napačnim pomenom, predstavo: zamešati podatke; na izpitu je vse zamešal 6. knjiž. zmesti, zbegati: s svojimi idejami je zamešal ljudi; ni se jim dal zamešati / ob nenadnem ropotu se je zamešal ● knjiž., redko zamešati komu načrte, račune preprečiti njegove načrte; knjiž., redko zamešati komu sled povzročiti, da ne ve, ali je prava ali ne; knjiž., ekspr. zamešal se je v gnečo šel je, skril se je zaméšan -a -o: med seboj zamešani podatki, pojmi ♪
  13.      zamežíkati  -am [mǝž in mež] dov. (ȋ) 1. večkrat zapreti in odpreti oči: zamežikal je zaradi nenadne svetlobe; začudeno zamežikati / zamežikati z očmi 2. ekspr. začeti utripati: leva smerna luč na avtomobilu je enakomerno zamežikala / na nebu so zamežikale zvezde ♪
  14.      zamísliti si  -im si dov. (í ȋ) 1. v mislih izoblikovati, ustvariti: zamisliti si načrt za pobeg; za pogovor si je že vnaprej zamislil vprašanja; stvar poteka drugače, kot si jo je zamislil / storili so, kakor si je zamislil; ali si lahko zamisliš, kako bo potekal ta poskus 2. v mislih izoblikovati, ustvariti podobo, predstavo česa a) kar v resničnosti (še) ne obstaja: zamislite si črto med dvema točkama; risba je taka, kot si jo je zamislil; njegovo zunanjost sem si drugače zamislil / ni si mogoče zamisliti bolj različna značaja b) kot posledico obnovitve zaznav: trudil se je, da bi si zamislil njen obraz zamísliti se postati intenzivno dejaven v zavesti: postal je in se zamislil; zamisliti se ob čem; globoko se je zamislila; tako so se zamislili, da niso ničesar slišali // navadno v zvezi z v, nad izraža usmerjenost take dejavnosti: zamisliti se v preteklost; zamislili so se nad njihovimi trditvami; zamisliti se nad seboj / ekspr. nad tem dejstvom bi se morali zamisliti posvetiti bi mu morali vso pozornost; to dejstvo je zelo zaskrbljujoče ∙ knjiž. zamisliti se v položaj koga drugega vživeti se zamíšljen -a -o 1. deležnik od zamisliti si: vnaprej zamišljen načrt; biti zamišljen v preteklost; idealno zamišljena družba; knjižnica je zamišljena tudi kot raziskovalno središče 2. ki zaradi intenzivnega premišljanja, razmišljanja ne spremlja dogajanja okoli sebe: biti, postati zamišljen; slabe volje je in ves zamišljen; iti zamišljen proti domu; tiha in zamišljena ženska // ekspr. ki izraža, kaže tako spremljanje dogajanja okoli sebe: zamišljen korak; zamišljen obraz; zamišljen pogled; prisl.: zamišljeno gledati, spregovoriti ♪
  15.      zamíšljati si  -am si nedov. (í) 1. v mislih oblikovati, ustvarjati: zamišljati si povezave med pojavi; zamišljati si nove odrske prizore / nič se ne zgodi tako, kot si ljudje zamišljajo 2. v mislih oblikovati, ustvarjati podobo, predstavo česa, kar v resničnosti (še) ne obstaja: zamišljala si je, kakšno bo njeno življenje v tujini / vse si je zamišljal drugače ● ekspr. kaj si zamišljate pod to besedo kaj vam ta beseda pomeni; ekspr. ni si mogel zamišljati bolj zanimivega sogovornika bil je zelo zanimiv sogovornik zamíšljati se biti intenzivno dejaven v zavesti: med potjo se ne zamišljaj, ampak raje opazuj; redko se je zamišljal // navadno v zvezi z v, nad izraža usmerjenost take dejavnosti: zamišljati se v mladost; zamišljati se nad problemi sodobnega sveta ♪
  16.      zamolčáti  -ím [u̯č] dov., zamólči; zamólčal (á í) 1. namenoma ne povedati česa: zamolčati komu kaj; zamolčati pomembna dejstva, okoliščine; ni lagal, samo zamolčal je nekatere stvari / ekspr. časopisi so ta dogodek zamolčali (namenoma) niso pisali o njem ∙ ekspr. avtor dela je zamolčal odkritja tujih strokovnjakov jih ni omenil, upošteval 2. knjiž. prenehati govoriti, navadno za krajši čas; obmolkniti: nenadoma so vsi zamolčali zamolčán -a -o: zamolčani dogodki; zamolčana dejstva ♪
  17.      zamólkniti  -em [u̯k] dov., tudi zamolkníte; tudi zamolkníla (ọ́ ọ̑) knjiž. obmolkniti, umolkniti: sredi govorjenja je nenadoma zamolknil / ptice so zamolknile ♪
  18.      zamréti  -mrèm tudi -mŕjem stil. -mrjèm dov., zamŕl (ẹ́ ȅ, ŕ, ȅ) 1. ekspr. izginjajoč, izgubljajoč se postopno prenehati biti, obstajati: življenje v vasi je zamrlo / običaj je po vojni zamrl / spomin nanj je zamrl 2. ekspr. postajajoč zmeraj manj intenziven postopno prenehati potekati: boj je kmalu zamrl; pogovor pri mizah je zamrl / proizvodnja in trgovina sta zamrli / revija je po dveh letih zamrla prenehala izhajati; proti večeru je veter zamrl prenehal pihati 3. ekspr. postajajoč zmeraj manj intenziven postopno prenehati biti zaznaven: glas zvona je zamrl; petje je slabelo in zamrlo / njihovi koraki so zamrli v noči; pesem je zamrla v hihitanju / svetloba je zamrla / dan je zamrl v noč 4. knjiž. odreveneti, otrpniti: noge so mi zamrle; prsti so mu zamrli od mraza / zamrla je od strahu ● ekspr. beseda mu je zamrla na ustnicah ni je (do konca) izrekel, povedal; ta del mesta ponoči popolnoma zamre postane prazen, opustel; ekspr. od strahu ji je zamrl glas v grlu je nenadoma utihnila; zastar. mati mu je zgodaj zamrla umrla; knjiž., ekspr. glasen pogovor je zamrl v šepetanje prešel; zastar. njegov rod je zamrl izumrl; ekspr. zamrl mu je smeh na obrazu nehal se je smejati zamŕl -a -o: zamrli udi; zamrlo življenje ♪
  19.      zamŕzniti  -em dov. (ŕ ȓ) 1. prekriti se z ledom: studenec zamrzne; gorska jezera pozimi zamrznejo / šipe so ponoči zamrznile / redko zemlja je globoko zamrznila postala trda zaradi zmrznjenja vode v njej / preh., ekspr. hud mraz je zamrznil jezera in reke 2. sprijeti se z zmrznjeno podlago: kapa je zamrznila v snegu; palica je v ledu zamrznila 3. ekspr. postati negiben, tog: njeno telo je kar zamrznilo od strahu 4. preh. narediti, da kaj zmrzne zaradi konzerviranja, hranjenja: zamrzniti meso, sadje; zamrzniti živila / zamrzniti ponesrečenčevo roko ♦ agr. globoko zamrzniti; biol. zamrzniti spermo 5. ekon. zaradi določb postati za določen čas neizplačljiv: denar v bankah je zaradi gospodarske krize zamrznil; hranilne vloge so zamrznile 6. preh., ekon. uradno odrediti ustalitev na določeni višini: zamrzniti cene, stanarino 7. preh., publ. narediti, da se kaj začasno ne nadaljuje, ne teče: zamrzniti postopek; zamrzniti plačevanje; zamrzniti nadaljnje zaposlovanje / zamrzniti odnose med državama ● ekspr. jezik mu je zamrznil ničesar ni mogel, znal reči, povedati zamŕznjen -a -o: zamrznjene cene; zamrznjena reka; (globoko) zamrznjena živila; prim. zamrzel ♪
  20.      zamrzováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. prekrivati se z ledom: jezero že zamrzuje / snežilo je in okna so zamrzovala / redko decembra je zemlja začela zamrzovati postajati trda zaradi zmrznjenja vode v njej 2. ekspr. postajati negiben, tog: zamrzovati od groze, v grozi 3. preh. delati, da kaj zmrzne zaradi konzerviranja, hranjenja: zamrzovati meso, zelenjavo / zamrzovati organe ♦ agr. globoko zamrzovati; biol. zamrzovati spermo 4. preh., ekon. uradno odrejati ustalitev na določeni višini: zamrzovati cene, posojila 5. preh., publ. delati, da se kaj začasno ne nadaljuje, ne teče: zamrzovati meddržavne stike; zamrzovati zaposlovanje ♪
  21.      zamúda  -e ž (ȗ) 1. glagolnik od zamuditi: oprostiti komu zamudo; opravičljiva zamuda; zaradi zamude vlaka priti prepozno v službo / plačilna zamuda; zamuda roka / trudili so se, a brez zamude ni šlo; pri tem delu prihaja do zamud / biti v zamudi z izdelavo načrtov zamujati / obravnavati šolske zamude izostanke 2. čas med predvideno, določeno in dejansko uresničitvijo česa: zamuda se manjša, veča; nadomestiti zamudo / vlak ima pri prihodu pol ure zamude / prihajati, pripeljati, priti z zamudo pozneje, kot je predvideno, določeno; sestanek se je začel z zamudo; izpolniti obljubo z majhno zamudo ♪
  22.      zamudíti  -ím dov., zamúdil (ȋ í) 1. zaradi prepoznega prihoda kam ne udeležiti se začetka česa: zamuditi pouk, službo / zamuditi pet minut, pol ure // zaradi prepoznega prihoda kam ne udeležiti se česa: zamuditi prvo dejanje igre; zamuditi pozdravni govor // zaradi prepoznega prihoda kam ne dobiti več česa kje: zamuditi avtobus, vlak / pog. cenejše blago si že zamudila ne moreš ga kupiti, ker je že razprodano ∙ ekspr. zamuditi zadnji vlak ne izkoristiti zadnje priložnosti 2. nepreh. priti kam pozneje, kot je določeno: hitela je, da ne bi zamudila; čas je, da greš, sicer boš zamudil; zamuditi h kosilu; precej, veliko zamuditi 3. nepreh. začeti se, nastopiti pozneje, kot se predvideva, pričakuje: pomlad je letos zamudila 4. ne narediti česa, ne začeti delati česa v času, kot se predvideva, pričakuje: zamuditi s plačilom davka, prispevka / zamuditi rok ♦ šport. zamuditi start 5. ekspr. ne doživeti, ne narediti tega, kar bi lahko v določenem času: spoznal je, da je v življenju veliko lepega zamudil / nič nisi zamudil, ko te ni bilo nič posebnega, zanimivega se ni zgodilo // ne izrabiti, ne izkoristiti: zamuditi ugoden čas za gradnjo hiše / zamuditi priložnost, trenutek 6. ekspr. povzročiti, da se za koga ali kaj porabi določen čas: naloga ga zamudi kaki dve uri; popravilo me je dolgo, veliko zamudilo zamudíti se 1. začeti se, nastopiti pozneje, kot se predvideva, pričakuje: letos se je setev zamudila 2. ostati, zadržati se kje dalj, kot se predvideva, pričakuje: zamuditi se na poti; žena se je zamudila pri šivilji; v trgovini smo se zamudili / zdravnik se je pri bolniku precej zamudil // ostati, zadržati se kje: tam se bova zamudila kako uro; na sprejemu se je zamudil do polnoči 3. v zvezi s s, z porabiti za koga ali kaj daljši čas, kot se predvideva, pričakuje: zamuditi se z malenkostmi; zamuditi se z oblačenjem otrok / z iskanjem podatkov se je zamudil več let; uslužbenka se je s stranko zamudila pol ure zamujèn -êna -o: nadomestiti zamujen čas; zamujeni dnevi; lepa priložnost je bila zamujena; s tem še ni bilo vse zamujeno ∙ minuta zamujena ne vrne se nobena zamujeno se ne da nadomestiti; sam.: nadomestiti, popraviti zamujeno; prav nič še ni zamujeno ♪
  23.      zanergáti  -ám dov. (á ȃ) nav. slabš. z nenaklonjenim, jeznim govorjenjem izraziti nezadovoljstvo, nesoglasje: zanergati nad kom / pojdi že, je zanergal ♪
  24.      zanêsti  -nêsem dov., zanésel zanêsla (é) 1. s svojim delovanjem povzročiti, da kaj pride kam: veter je zanesel radioaktivni oblak nad Skandinavijo; brezoseb. prah, sneg je zaneslo v vsako špranjo // z nošenjem spraviti kaj kam z določenim namenom: zanesti ranjenca v varno zavetje / star. zanesti blago k šivilji nesti, odnesti 2. noseč premakniti en del česa v drug položaj, v drugo smer: drugi konec klopi zanesi še malo k zidu; zanesti omaro proti sebi, v levo // z delovanjem povzročiti, da se kaj oddalji od prave smeri, začrtane poti: veter je zanesel balon proti severu; vodni tok ga je zanesel daleč od brega / brezoseb.: avtomobil je na spolzki cesti zaneslo; čoln je zaneslo na odprto morje; zaneslo nas je s prave smeri, vstran; v ovinku ga je zaneslo v levo; ekspr. vedno znova ga zanese pod njeno okno pride // brezoseb. povzročiti tako oddaljitev zaradi izgube ravnotežja: zaneslo jo je in je padla 3. povzročiti tako močen čustveni odziv pri kom, da nehote naredi kaj drugače, kakor hoče, želi: jeza ga je zanesla, pa jo je udaril; navdušenje ga večkrat zanese; brezoseb. govornika je zaneslo 4. narediti, povzročiti, da se kaj pojavi tam, kjer prej ni bilo: pisatelj je v tedanjo književnost zanesel nov slog; zanesti razdor, strah med prijatelje / skušal je zanesti nekoliko živahnosti v pogovor vnesti / to bolezen so k nam zanesli priseljenci 5. knjiž. vzbuditi močen čustveni odziv, zlasti občudovanje; prevzeti: lepota in divjina sta potnike zanesli; deda je zanesel spomin na mladost / znal je vsakogar zanesti navdušiti 6. star. prizanesti: zanesi nam; ni ji zanesel nobenega udarca ● pot ga večkrat zanese v naše mesto večkrat pride; usoda ga je zanesla v tujino življenjske okoliščine so bile take, da je odšel, bival v tujini; ekspr. zaneslo ga je v kriminal začel je delati kriminalna dejanja zanêsti se v zvezi z na biti prepričan, da kdo dela, ravna tako, kakor je najbolje, primerno, zaželeno: na svoje ljudi se zanese; nanj se ni mogoče zanesti; popolnoma, ekspr. slepo, stoodstotno se zanesti na koga // pri svojem ravnanju zelo upoštevati kako lastnost, stanje: zanesti se na molčečnost, poštenost koga; preveč se je zanesel na svojo prednost / na ta avtomobil se lahko zaneseš; zanesti se na svoje noge / zanesel se je na njihovo spanje prepričan je bil, da bodo spali; niso se zanesli, da bo izpolnil obljubo verjeli / ekspr. jaz se jim ne bom klanjal, na to se lahko zaneseš zanesèn tudi zanešèn -êna -o 1. deležnik od zanesti: biti kam zanesen; zanesen z blatom, s snegom; bila je zanesena od tega prizora 2. ki je v stanju (trajnejšega) močnega čustvenega odziva na kaj, zlasti pozitivnega: zanesen pesnik; čustveno, literarno zanesen; nekritično zanesen / zaneseno opevanje narodnih junakov; prisl.: zaneseno ljubiti koga; zaneseno pripovedovati o načrtih ♪
  25.      zanìč  prid. neskl. (ȉ) 1. nav. ekspr. zelo slab: a) zanič cesta; te cigarete so zanič; vino je zanič / gledati zanič film / zanič hrana brez okusa; zanič vreme deževno, mrzlo; ta zdravila so zanič zelo neučinkovita b) zanič obrtnik / imeti zanič oči biti zelo slaboviden c) taka politika je zanič č) zanič vidljivost na cesti / imeti zanič dohodke d) zanič novice e) bolnik je danes zanič; vsako leto je bolj zanič 2. ki je popolnoma neprimeren za (nadaljnjo) uporabo: pralni stroj je zanič; zavreči čevlje, ki so zanič; zanič stvari odpeljati na odpad; stopnice so že zdavnaj zanič / ekspr. za vojsko je zanič nesposoben ● ekspr. nima otrok, je zanič je neploden zanìč prisl.: ne godi se mu zanič; zanič živeti ♪

   3.001 3.026 3.051 3.076 3.101 3.126 3.151 3.176 3.201 3.226  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA