Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Nad (2.452-2.476)


  1.      skrômen  -mna -o prid., skrômnejši (ó ō) 1. ki ne poudarja svojega pomena, vrednosti: bil je tih, skromen delavec; pravi učenjaki so skromni; delal se je skromnega, v resnici pa je bil domišljav in nadut; kljub velikemu ugledu je ostal skromen; skromna kot vijolica / kot vljudnostna fraza po mojem skromnem mnenju, prepričanju sedanja rešitev ni dobra // ki nima velikih potreb, zahtev, zlasti materialnih: biti, postati skromen; skromna kmečka ženska; glede hrane, pri obleki, redko v hrani je skromen; bila je tako skromna, da se ni nikoli pritoževala / ekspr.: njene skromne in ponižne želje; skromno življenje 2. ekspr. ki ima samo osnovne, nujne sestavine, lastnosti, navadno slabše kakovosti: najpomembnejše poskuse je napravil v svojem skromnem laboratoriju; postavili so mu skromen spomenik; skromna hiša; oprema je zelo skromna / v oglasih skromno sobo išče študent / živeti v skromnih razmerah // ki ima malo tega, kar izraža določilo: po obsegu in lepoti skromno grajsko poslopje / tehnično skromen scenarij 3. ekspr. po količini, stopnji majhen: zastavili so si razmeroma skromne cilje; radioaktivno sevanje je že v skromnih odmerkih zelo škodljivo; drama je doživela le skromen uspeh; letošnji pridelek je zelo skromen; preživljajo se s skromno očetovo pokojnino; za svoje delo je dobil le skromno plačilo; njegovo poznavanje tega problema je zelo skromno; kljub skromnemu poslušalstvu je govoril zelo zavzeto maloštevilnemu; publ. na razpolago so imeli le skromna denarna sredstva malo denarja 4. ekspr. ki vsebuje malo raznovrstnih elementov: izbira tkanin je letos zelo skromna / na mizi ga je čakala skromna večerja ● evfem. hiše na koncu vasi so zelo skromnega videza slabe, revne; ekspr. najprej je prikazal skromne začetke razvoja te vede majhne, navidez nepomembne; ekspr. po dolgem iskanju je le dobil skromno službo malo pomembno, slabo plačano; ekspr. skromna kraška tla slaba, nerodovitna skrômno prisl.: skromno se nasmehniti, obnašati; živeli so zelo skromno; skromno opremljena soba ♪
  2.      skrótje  -a s (ọ̄) alp. zelo razčlenjeno skalnato pobočje: ko so preplezali steno, so nadaljevali pot po skrotju do vrha; lahko prehodno skrotje ♪
  3.      sladokúsen  -sna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na sladokusce: povabil jih je na sladokusno večerjo / sladokusen pokuševalec vina / sladokusno občinstvo je bilo navdušeno nad predstavo sladokúsno prisl.: sladokusno srkati čaj ♪
  4.      slámka  -e ž (á) redko slamica: veter raznaša listje in slamke po dvorišču / slamka za limonado ♪
  5.      slavolók  -a m (ọ̑) 1. monumentalen spomenik v obliki loka na stebrih, okrašen z reliefi, napisi: zmagovalcu so postavili slavolok / Slavolok zmage 2. dva manjša mlaja, ki ju prečno povezuje navadno napis, postavljena v čast prihoda koga: nad cesto se dviga slavolok; v čast novomašniku, novoporočencema so postavili slavolok ◊ um. lok, ki v cerkvi ločuje prezbiterij od ladje ♪
  6.      sléd  -í ž, daj., mest. ed. slédi (ẹ̑) 1. kar ostane zlasti na podlagi in kaže, da je tam kaj bilo, se premikalo: sled drži k vodi; sled se je izgubila; v rosni travi se poznajo sledi; iskati, najti sled; živina pušča sled parkljev v blatu; sneg je zabrisal vse sledi; jasna, stara, sveža sled; lisičja, zajčja sled; vijugasta sled; zavorna sled; sled koles, konjskih kopit; sled velikih nog; sled v vlažnem pesku, snegu / iti po sledi // nav. mn. kar ostane kje in kaže, da se je tam kaj dogajalo: prsti storilca so na koži žrtve pustili vidne sledi / na obrazu se ji pozna sled mučne nespečnosti / otroci so vrteli bakle in občudovali žareče sledi // kar ostane kje in omogoča, da se kaj najde, razkrije: za ilegalca so izbrali priimek, ki naj bi zabrisal sled za njim / preiskave so jih pripeljale na pravo, ekspr. vročo sled; zmešati komu sled 2. navadno s prilastkom kar ostane kot posledica kakega dejstva: te odločitve bodo zapustile globoko sled v našem družbenem življenju / v Prešernovih pesmih je mnogo sledi ljudske pesmi 3. navadno s prilastkom še obstoječi majhen del, sestavina, element celote, ki ne obstaja več: komaj še opaziš kako sled razvalin 4. ekspr., z rodilnikom zelo majhna količina: vsaka sled čustev v njem je že ugasnila; to je v njej ubilo še zadnjo sled ljubezni; nikjer ni najmanjše sledi zelenja ● ekspr. za fantom se je izgubila vsaka sled nihče ne ve, kje je; ekspr. na njenem obrazu se pozna sled časa postarala se je; ekspr. govornik je izgubil pravo sled ni znal nadaljevati; ekspr. vse to je šlo mimo otroka brez velike sledi ni zelo vplivalo nanj; ekspr. priti zvijači na sled odkriti jo; tihotapcem so že dolgo na sledi po znakih, znamenjih sklepajo, kje so, kdo so tihotapci ◊ elektr. zvokovna sled; lov. pes izdela sled; prijeti sled; mrzla, topla sled; psih. spominska sled domnevna biokemična sprememba v živčnih celicah, ki jo zapusti dražljaj ♪
  7.      sledíšče  -a s (í) lov. kraj, prostor, kjer divjad hodi in so vidni njeni sledovi: nadzorovati lovišče po slediščih ◊ geom. točka, v kateri premica seka projekcijsko ravnino ♪
  8.      sledíti  -ím nedov., slédi in slêdi (ȋ í) 1. iti za kom po sledi: pes sledi divjadi, zajcu; sledil jima je po razliti barvi; lovec sledi obstreljeno srno po kapljah krvi / iskalci so sledili njene stopinje v snegu // neopazno, skrivaj iti za kom z določenim namenom: detektiv mu je sledil; sledil ji je v primerni razdalji / oče mu neprestano sledi ga nadzoruje 2. gledati kaj, kar se giblje, premika: gledalci so napeto sledili igralčevim kretnjam; sledil jo je s pogledom; sledil je ptico z očmi, dokler ni izginila med drevjem 3. hoditi, iti za kom: oče je hodil spredaj, otroci so mu sledili / otrok je sledil materi za petami / odšel je v Ameriko, žena pa mu je sledila čez dve leti 4. knjiž. hoditi, iti po čem, v čem: sledili so ozki poti skozi grmovje; sledili smo rov in prišli v večjo jamo / slediti reki iti ob njej; pren. sledil je toku svojih misli 5. prihajati, biti glede na prostor, čas, vrstni red neposredno po čem drugem: ozkemu hodniku je sledilo nekaj stopnic; poročilu je sledila razprava; romantiki sledi realizem; veselju sledi žalost; dogodki so si hitro sledili / mrzli noči je sledilo sončno jutro / kot pojasnilo, opozorilo na koncu objavljenega dela teksta nadaljevanje sledi // dov. in nedov. neposredno po kom drugem prevzeti njegov položaj, funkcijo: po dveh letih mu je sledil mlajši predsednik; vladarju je sledil njegov sin 6. biti posledica česa: prestopku je sledila kazen / nemirom so sledili ostri ukrepi 7. publ. ravnati se po kom, posnemati: v tem je sledil svojemu vzorniku / slediti tujemu zgledu / slediti modi oblačiti se po najnovejši modi; v novejšem času sledi ljudski pesmi piše ljudskim pesmim podobne pesmi // upoštevati pri svojem ravnanju: za našo varnost je zelo pomembno, da sledite mojim nasvetom, navodilom; ljudstvo je sledilo pozivu k uporu; slediti ukazu ubogati ga / žival sledi nagonu 8. z gledanjem, poslušanjem dojemati, zaznavati vsebino česa: slediti filmu, koncertu, pouku; pogovoru so lahko sledili tudi drugi / predavatelju je lahko sledil, ker je govoril preprosto / pozorno slediti razlagi jo poslušati; publ. gledališki predstavi je sledil po televiziji jo gledal // sproti se seznanjati s čim: slediti dogodkom, gospodarski problematiki, razvoju tehnike 9. nav. 3. os., publ. biti jasno viden, kazati se: iz razprave sledi, da je treba storilnost povečati / kaj sledi iz tega se lahko sklepa / kakšen nauk sledi iz te zgodbe kakšen je nauk te zgodbe ● ekspr. blisk je sledil blisku bliskalo se je v zelo kratkih presledkih; publ. uspeh je hitro sledil je bil viden, se je pokazal; narekoval je hitro in mu nisem mogel slediti sproti zapisovati besedilo; star. tod sledimo hiše iz kamna so hiše iz kamna; star. stezo smo težko sledili steza je bila zelo slabo vidna, opazna; star. sledil je za prijateljem v sobo šel; star. slediti za zlatom iskati ga; pisar. besedilo prvega člena se dopolni, kot sledi z besedilom, ki se neposredno navaja; sledi mu kot senca je vedno v njegovi družbi; neopazno, tiho hodi za njim ◊ mat. iz obeh formul sledi, da je a večji kot b sklep, zaključek obeh formul je; mont. slediti sloj, žilo z delanjem prečnikov iskati sloj premoga, žilo rude, ugotavljati lego, količino premoga, rude sledíti se star. biti viden, opazen: razvaline gradu se še dobro sledijo; po travi so se sledile stopinje sledèč -éča -e: sledeč materi v kuhinjo, je tiho zaprl vrata; na spremembo glasu vpliva sledeči j; hitro si sledeči poki ∙ publ. predlagam sledeči dnevni red tak(le), takšen; sledeče jutro drugo, prihodnje; sam.: publ. poročam sledeče tole ♪
  9.      slép  -a -o prid. (ẹ̑ ẹ́) 1. ki ni sposoben zaznavati svetlobe, barv: slep človek; fant je od rojstva slep; slep za barve; na starost je postal skoraj slep; slep na eno oko; gluh in slep / mladiči so še slepi / slepo oko; ekspr. njene oči so slepe od joka // ekspr., navadno v povedni rabi ki ne opazi, dojame česa: bil je tako slep, da ni videl njenih napak / biti slep za lepote narave; včasih je gluha in slepa za vse okrog sebe 2. ekspr. ki ne more razsodno misliti, presojati: od jeze, strasti slep človek; kako sem bila slepa, da sem ti verjela // ki povzroči, da kdo ne ravna razsodno, premišljeno: slepa jeza; storiti kaj iz slepe ljubosumnosti; do tujcev so čutili slepo sovraštvo 3. ekspr. ki zaradi čustvenega odnosa do koga ni kritičen, samostojen: slepi občudovalci, oboževalci; slepi privrženci stranke / slepa pokorščina; slepo posnemanje popolnoma nekritično; slepo zaupanje brez premisleka 4. ekspr. nenačrten, naključen: slepa igra neznanih sil // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika: narediti kaj po slepem nagonu; tega ne moremo prepustiti slepemu naključju 5. ki ne opravlja svoje funkcije: slepi žep; slepa vrata / slepa bomba bomba, ki ne eksplodira 6. ki ima izhod samo na enem koncu: slepi tir; slepa ulica / loviti ribe v slepem rokavu reke ● slepi potnik potnik, ki nima voznega listka; publ. pogovori so zašli na slepi tir se na enak način ne morejo nadaljevati; svetlobni napis na slepem zidu zidu brez oken, odprtin; žarg. žaromet je še vedno slep ne sveti; ekspr. biti slep od ljubezni biti nekritičen do ljubljene osebe; ekspr. delal se je slepega in je ni pozdravil kot da je ni videl, opazil; kot da je ne pozna, ni poznal; ekspr. kupiti za slepo ceno poceni; ekspr. zdaj se ne bova šla slepih miši govorila, ravnala bova odkrito; ekspr. izbirati na slepo srečo naključno, nenačrtno; slepa ulica ekspr. izhoda iz te slepe ulice ni bilo iz tega zelo neprijetnega, zapletenega položaja; ekspr. prišli, zabredli smo v slepo ulico v položaj, iz katerega navidez ni izhoda; nestrok. slepo letenje instrumentalno letenje; ekspr. slepo ogledalo motno, počrnelo; slabš. ves čas je slepo orodje v njegovih rokah ravna, dela po njegovih zahtevah neglede na pravilnost, poštenost; slepo strojepisje desetprstni sistem tipkanja, pri katerem strojepisec ne gleda na tipke; ekspr. v mraku sem popolnoma slepa slabo vidim; ljubezen je slepa zaljubljen človek ne ravna premišljeno, preudarno; preg. tudi slepa kura včasih zrno najde tudi človeku z manjšimi sposobnostmi se včasih kaj posreči ◊ agr. slepi sir sir, ki nima lukenj; slepo oko ne popolnoma razvito oko, ki odžene le v posebnih pogojih; anat. slepa pega za svetlobo neobčutljivo mesto mrežnice; slepo črevo na enem koncu zaprt začetni del debelega črevesa; arhit. slepo okno okno, ki je narejeno le zaradi zunanje podobe stavbe in ne služi svojemu namenu; niša v fasadi, ki ponazoruje okno; etn. loviti slepe miši otroška igra, pri kateri eden od udeležencev z zavezanimi očmi lovi druge; gastr. slepa žonta maslovnik iz sladkega in kislega mleka, smetane in zakuhane moke; geogr. slepa dolina kraška dolina, ki se ob ponikvi končuje s strmimi bregovi; grad. slepi pod podlaga iz lesa, betona, na katero se položi, namesti leseni pod; slepi podboj podboj iz neobdelanega lesa, ki omogoča suho montažo vrat, oken; kem. slepi poskus poskus, narejen brez glavne sestavine, da se ugotovi popoln učinek stranskih sestavin; les. slepi furnir furnir za podlago plemenitemu furnirju; slepa grča grča, prekrita s poznejšim večletnim prirastkom lesa; slepica; med. barvno slep nesposoben za zaznavanje barv, zlasti rdeče in zelene; mont. slepi jašek jašek, ki ne sega do površja; slepa proga proga, povezana z drugimi progami samo na enem koncu; obrt. slepi ris ozek, gost, v platneni vezavi klekljan trak, ki v vijugi poteka skozi vso idrijsko čipko; strojn. slepa matica matica, ki je na eni strani zaprta; šah. slepa partija partija, ki jo igralec igra na pamet, brez šahovnice in figur; teh. slepa luknja luknja, ki ne sega skozi kaj; tisk. slepi tisk brezbarven reliefni tisk zlasti za napise in okraske na platnicah; slepo gradivo gradivo med črkami, vrsticami, ki se pri tiskanju ne odtisne; um. slepi okvir okvir, na katerega se napne platno pri slikanju; voj. slepi naboj naboj s plastično ali leseno kroglo; zool. slepo kuže pod zemljo živeči, miši podoben glodavec z zakrnelimi očmi, brez uhljev in repa, Spalax leucodon slépo prisl.: cesta se konča slepo; slepo verjeti; slepo oboževana stvar slépi -a -o sam.: slepi si pri hoji pomaga s palico; dom slepih; spremljevalec, vodnik slepih; pisava za slepe; na slepo greva kar na slepo, bova že prišla do koče ne da bi poznala pot; ne da bi vprašala zanjo; kršilce so tokrat iskali tudi na slepo; streljati, udarjati na slepo ne da bi pomeril; njegove oči strmijo v slepo nepremično predse, brez določenega namena; preg. med slepimi je enooki kralj med nesposobnimi, nepomembnimi ljudmi se lahko uveljavi tudi človek z majhnimi sposobnostmi ♪
  10.      slepílka  -e [lk in u̯k] ž (ȋ) knjiž. 1. ženska, ki koga slepi, zaslepljuje: bila je nevarna slepilka 2. nav. mn. priprava, ki zlasti konjem od strani zaslanja oči, da se ne plašijo; plašnica: nadeti konju slepilke ♪
  11.      slóčiti  -im nedov. (ọ́ ọ̑) nar. kriviti, upogibati: sločiti telo; postarala se je in hrbet se ji sloči slóčiti se s prislovnim določilom biti, obstajati v obliki loka: korenina se sloči čez potok; oboki se sločijo nad hodnikom ♪
  12.      slòj  slôja m (ȍ ó) 1. navadno s prilastkom kar je v določeni debelini razprostrto po večji površini: na omari je ležal sloj prahu; vrhnji sloj tal / na juhi je plaval sloj maščobe // kar je, se nahaja v taki obliki v drugi snovi, med drugo snovjo: sloji premoga so že tanki; pri kopanju so naleteli na sloj ilovice; debelina, nagib sloja 2. osebe, ljudje, povezani glede na socialni izvor, položaj v družbi: delavski, kmečki sloj prebivalstva / sloj izobražencev / vplivni družbeni sloji / v razredni družbi: izkoriščani sloji; najnižji sloj; privilegirani sloji; srednji sloj prebivalstva ◊ agr. kulturni sloj zemlje; geom. sloj prostor med sosednjima glavnima slojnima ravninama; gozd. mahovni sloj ki obsega vegetacijo tik nad tlemi; grad. nosilni sloj vozišča trajni sloj vozišča, ki se pri popravilu cest navadno ne menja; vezniški sloj sloj zidakov, položen prečno v zid; petr. sloj nahajališče, ki ima obliko plasti ali leče in se lahko gospodarsko izkorišča; talni sloj nad katerim ležijo vsi drugi sloji istih skladov; tekst. sloj vlakna, naložena v večji širini in debelini ♪
  13.      slôjnica  in slójnica -e ž (ȏ; ọ̑) 1. naravna ravna ploskev v hribovitem svetu: pogozdovanje po slojnicah 2. nestrok. črta na zemljevidu, ki veže kraje z isto nadmorsko višino, strok. izohipsa: zemljevid z vrisanimi slojnicami ♪
  14.      slonéti  -ím nedov. (ẹ́ í) navadno s prislovnim določilom 1. biti v poševnem, nagnjenem položaju, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenaša na kaj: sloneti na ograji, podboju; slonela je na okenski polici in gledala na ulico; sloneti ob drevesu, zidu; negibno sloneti / lestev sloni ob deblu; v kotu sloni puška / njegova roka je slonela na dekletovi rami / bolnik sloni na divanu, v naslanjaču sedi naslonjen; speči otrok sloni na materini roki 2. biti v takem položaju, da se z dotikajočim se delom teža prenaša na kaj: ostrešje sloni na nosilcih; balkon sloni na stebrih 3. nav. ekspr. biti v prostorsko neposrednem stiku s čim: hiša je z zadnjo stranjo slonela na pobočju / vas sloni v rebri 4. ekspr. biti, nahajati se: že spet sloni pri sosedi; kar naprej sloni v gostilni 5. navadno v zvezi z na imeti kaj za osnovo, izhodišče: državna ureditev sloni na demokraciji; predavanje sloni na novih podatkih; vse delo sloni na laboratorijskih raziskavah / publ. zaupanje delavcev vanj sloni na njegovem delu; ekspr. njun zakon sloni na laži odnosi v njunem zakonu niso pristni, iskreni ● ekspr. kaj pa sloniš, delaj lenariš; publ. vsa odgovornost sloni na nas mi smo za vse odgovorni; ekspr. vsa skrb sloni na materinih ramah za vse mora skrbeti mati; ekspr. dolgo je slonel nad knjigo jo bral, študiral sloné star.: ob oknu slone, je poslušala petje slonèč -éča -e: sloneč ob vežnih vratih, je gledal sprevod; objaviti na statistiki sloneče podatke; biti v slonečem položaju ♪
  15.      slovó  -ésa s (ọ̑ ẹ̄) 1. pozdrav, pozdravljanje pri odhodu, navadno s stiskom roke: slovo je bilo prisrčno; oditi brez slovesa; pomahati v slovo; hladno, kratko, žalostno slovo; slovo od sosedov in prijateljev / dali so si roke v slovo / tujemu državniku so pripravili prisrčno slovo // nav. ekspr. ločitev, odhod: njegovo nenadno slovo je vse presenetilo / ob slovesu, pri slovesu je bilo vsem hudo; slovo od doma je bilo mejnik v njegovem življenju / star. naše slovo bo kratko ne bomo dolgo ločeni / prijateljevo slovo smo praznovali dolgo v noč / kot napis na žalnem vencu dragi sestri v slovo 2. ekspr., v zvezi z od izraža prenehanje obstajanja česa: slovo od najine ljubezni; slovo od mladosti; hladna jutra že napovedujejo slovo od poletja / v istem času se je začelo tudi pesnikovo slovo od dekadence 3. nar. vzhodnoštajersko omejen, neumen človek: zakaj pa je prišlo to slovo k hiši ● dati slovo ekspr. tudi tej razvadi bom dal slovo se je bom odvadil; star. dal je svetu slovo umrl je; ekspr. tekmovalnemu športu je dal slovo prenehal je tekmovati; ekspr. tujini je dal kmalu slovo odšel, odpotoval je iz tujine; star. od dekleta sem dobil slovo poslovilno pismo; star. jemati, vzeti slovo (od koga, česa) poslavljati, posloviti se; star. dati komu roko k slovesu v slovo, za slovo; prišel sem po slovo se poslovit; ekspr. spregovoriti v zadnje slovo ob pogrebu; vznes. prišla je ura slovesa zdaj se moramo posloviti ◊ etn. pesem v spomin nenadoma, v nesreči umrlemu ♪
  16.      slučájnost  -i ž (ȃ) lastnost, značilnost slučajnega: moti me slučajnost izbora; slučajnost njegovega prestopka je očitna / roman prikazuje junaka, ki bi bil rad vzvišen nad slučajnostmi življenja ● redko zadnja točka na sestankih so običajno slučajnosti je razno ◊ filoz. dejstvo, da nekaj je, pa bi lahko ne bilo, ali da je takšno, pa bi lahko ne bilo takšno ♪
  17.      slúga  -e tudi -a m (ú) 1. v nekaterih deželah stalno najet moški za pomoč pri hišnih delih in za osebno strežbo: sluga je prižgal luči; pozvoniti slugi / vojaški sluga vojak, dodeljen oficirju za osebno strežbo / star., kot vljudnostna fraza: sluga pokoren; sluga ponižen ∙ ekspr. hotel je, da bi bili vsi njegovi sluge da bi mu vsi stregli 2. nekdaj kdor v kaki ustanovi, podjetju opravlja pomožna dela: sluga je položil akte na mizo / občinski, sodni, šolski sluga 3. slabš., navadno s prilastkom kdor je pretirano vdan nadrejenim: njegovi sluge se mu v vsem pokoravajo / okupatorjevi sluge ♪
  18.      slutíti  in slútiti -im nedov. (ȋ ú ū) 1. na osnovi nedoločnih razlogov imeti občutek, misliti, da je, obstaja, se bo zgodilo zlasti kaj neprijetnega: slutili smo nevarnost in se umaknili; za tem slutim prevaro; slutila je, da ne bo dolgo živela / slutim, da se mu je zgodilo nekaj hudega; zaradi teme stražarja nisem videl, samo slutil sem ga pod drevesom / živali že vnaprej slutijo potres // na osnovi določenih dejstev pričakovati, predvideti kaj: slutil je, da bo postala dobra pianistka / slutimo pomlad; slutim sneg / ekspr. v tem otroku je slutil veliko igralsko nadarjenost 2. nedoločno kaj vedeti, si predstavljati: samo slutili smo, kaj jo muči; razumel je tisto, kar so drugi le slutili; nisem natančno vedel, slutil pa sem, zakaj si se tako odločil / slutila sem, da ste že doma zdelo se mi je 3. nav. ekspr. nejasno, nedoločno zaznavati: v globeli slutimo potok; vrhove gor v daljavi komaj slutimo / v njegovem odgovoru je bilo slutiti jezo slutèč -éča -e: okradli so ga, ko se je zvečer nič hudega sluteč vračal domov; sluteč svoj poraz, je nehal igrati slúten -a -o: sluteni dogodki so se uresničili ♪
  19.      slúžba  -e ž (ȗ) 1. delo na podlagi delovnega razmerja: dobiti, imeti, iskati, izgubiti, odpovedati službo; biti brez službe; odpustiti, ekspr. napoditi koga iz službe; biti ob službo; sprejeti koga v službo / priložnostna, stalna, začasna služba / pisar. nastop službe takoj, plača po dogovoru // opravljanje takega dela: ta teden nimam službe; službo jemlje resno, zavzeto; za danes smo službo končali, ekspr. odbrenkali / dežurna služba; nočna služba / voziti se v službo; zamuditi službo začetek delovnega časa / opravljati službo tajnice biti tajnica // pog. stavba, prostor, kjer se opravlja tako delo: v službi imamo centralno kurjavo; počakal te bom ob dveh pred službo / to sem slišal v službi 2. s prilastkom delo, dejavnost, vezana na določeno področje: biti v civilni, diplomatski, vojaški službi; prosvetna, socialna, upravna, zdravstvena služba // dejavnost, ki se ukvarja z delom, kot ga določa prilastek: hidrometeorološka, inšpekcijska, patronažna, požarna služba / gorska reševalna služba; informacijsko dokumentacijska [INDOK] služba ki zbira, obdeluje in posreduje informacije z določenega področja; prijavna in odjavna služba; strokovna služba; služba družbenega knjigovodstva družbena organizacija, ki nadzoruje uporabljanje družbenih sredstev 3. nav. mn. oddelek (v delovni organizaciji): o sklepu je treba obvestiti vse službe; usklajevati delo posameznih služb / evidenčna, finančna, računovodska služba 4. redko služenje: namen gledališča je služba družbi, resnici / biti v službi domovine ● žarg., jur. skupne službe delovna skupnost; šalj. vse gre, spada v rok službe delovni čas teče, mineva, ne glede na koristnost, smiselnost dela, ki ga kdo opravlja; ekspr. družba je družba, služba pa služba ločevati je treba prijateljske odnose od delovnih dolžnosti, obveznosti; preg. goste službe, redke suknje kdor zelo pogosto menjava delo, službe, revno živi ◊ agr. pospeševalna služba ki se ukvarja s strokovnim svetovanjem kmetovalcem, kako izboljšati in posodobiti delo; avt. vlečna služba ki skrbi za odvoz poškodovanih in pokvarjenih vozil; jur. služba državne varnosti del državne uprave, ki skrbi za varovanje ustavne ureditve; navt. krovna, strojna služba; rel. služba božja maša; šol. prosvetno-pedagoška služba strokovna služba, ki svetuje in pomaga šolam pri pedagoškem delu; žel. izvršilne službe ki sodelujejo pri prevozu na železnici ali ga tehnično omogočajo ♪
  20.      služinčád  -i ž (ȃ) v nekaterih deželah služabniki: služinčad stanuje v stranskem krilu poslopja; gospodar je izplačal, nadzoroval služinčad ♪
  21.      služíti  in slúžiti -im nedov. (ȋ ú) 1. biti v službi, opravljati službo: takrat je še služil, zdaj pa je v pokoju; njegov oče služi pri železnici; kot učitelj je deset let služil v tej vasi / služila je na sodišču za tajnico bila je tajnica // voj., navadno v zvezi služiti kadrovski, vojaški rok opravljati določen čas trajajočo obvezno dejavnost v vojski: njen sin služi kadrovski rok; vojaški rok je služil pri mornarici / služiti vojsko; služil je v isti četi kot jaz 2. z dajalnikom delati za koga, ki ima oblast: kmetje so stoletja služili graščakom / zvesto služi svojim nadrejenim // nav. ekspr. vneto, prizadevno delati, delovati za kaj: služiti domovini, revoluciji / služiti lepoti, resnici 3. nekdaj biti stalno najet za opravljanje določenih del: služil je na veliki kmetiji; odšla je služit v mesto; služiti za deklo, hlapca, pestunjo; služi pri dobrem gospodarju 4. navadno s prislovnim določilom dobivati kaj, navadno denar, za opravljeno delo: ti ljudje dobro služijo / koliko služiš na mesec zaslužiš / služiti denar // ekspr., v zvezi služiti kruh pridobivati (osnovna) materialna sredstva, materialne dobrine: kdaj boš začel sam služiti kruh; služiti si kruh s poučevanjem, kot rudar 5. biti koristen, dober pripomoček: uničili so vse, kar bi služilo sovražniku; palica mu je na poti dobro služila / gradivo bo služilo vsem, ki bodo raziskovali to obdobje koristilo, pomagalo // biti uporaben, koristen: vse je urejeno tako, da bodo naprave služile tudi kasneje / noge mu ne služijo več ne more več hoditi; tudi leva roka mu dobro služi lahko dela z njo 6. z oslabljenim pomenom izraža namenskost, kot jo določa samostalnik: ta prostor je dolgo služil za skladišče; soba je služila tudi kot delavnica / čipke služijo samo za okras so; ta steza služi samo pastirjem uporabljajo jo samo pastirji; za posteljo jim služi živalska koža imajo živalsko kožo / publ. stavba služi svojemu namenu se uporablja za to, za kar je zgrajena // z glagolskim samostalnikom izraža, da je kaj predmet dejavnosti, kot jo določa samostalnik: ključ služi za odpiranje konzerv / take prireditve služijo medsebojnemu spoznavanju omogočajo medsebojno spoznavanje; taka umetnost služi uspavanju družbene zavesti uspava družbeno zavest; slovnica bo služila za dvojezični pouk se bo uporabljala ● ekspr. od razburjenja ji jezik ni več služil ni mogla več govoriti; bibl. nihče ne more služiti dvema gospodoma se ravnati po dveh izključujočih se moralnih načelih hkrati; star. služiti kralju, cesarja biti pri vojakih; ekspr. služi mamonu kopičenje bogastva, denarja mu je najvažnejše v življenju; star. služiti poželenju predajati se mu; zastar. služiti goste streči jim služíti se in slúžiti se zastar. uporabljati: služiti se dobrih zdravil / služiti se s tujim jezikom služèč -éča -e: nekateri ljudje pozabljajo na svoje osebne koristi, služeč skupnim; v ta namen služeče grablje imajo zobe na obeh straneh ♦ jur. služeče zemljišče zemljišče, na katerem obstaja služnostna pravica v korist drugega zemljišča ♪
  22.      smejáti se  sméjem se tudi -ím se stil. sméjam se nedov., sméj se in smèj se sméjte se stil. sméjaj se smejájte se; smejál se stil. sméjal se smejála se (á ẹ́, í, ẹ́) 1. z izrazom na obrazu, navadno z raztegnjenimi ustnicami, in glasovi kazati zlasti veselje, srečo: ljudje so se pogovarjali in se smejali; smejati se domislicam, šalam; ob poslušanju te zgodbe so se vsi smejali; smejati se sam pri sebi; ekspr. smejati se do solz; ekspr. iz srca se čemu smejati; ekspr. smejal se je na vse grlo zelo; ekspr. smejati se skozi solze; smejati se od sreče, zadovoljstva; ekspr. smejati se za prazen nič; glasno, pritajeno, široko se smejati; ljubeznivo, nagajivo, prijazno se komu smejati; močno, zelo se smejati; rad se smeje; veselo, zadovoljno, zaničljivo, zlobno se smejati; ekspr. kislo, sladko se smejati; ekspr. smejal se je, da bi skoraj počil zelo; smeje se kot grlica milo, zvonko / otrok se že smeje / ekspr.: njene oči, ustnice so se smejale; veselo se je smejal v duši / pa sem te ukanila, se je smejala; pren., ekspr. njegovo srce se je smejalo // ekspr. posmehovati se: vsi se ti bodo smejali; smejal se je njeni nerodnosti, zadregi 2. pesn. svetiti, sijati: na nebu se je smejalo sonce; zvezde so se smejale visoko nad nami / trate so se smejale v soncu so bile obsijane od sonca / kamor si pogledal, se je smejalo pisano cvetje je bilo // z dajalnikom kazati se v privlačni podobi: z veje se mu je smejalo zrelo jabolko; v daljavi se mu je smejalo mesto; pren. prihodnost se mu je prijazno smejala ● nižje pog. temu bi se še krave smejale to je zelo neumno, smešno, nemogoče; ekspr. ob pogledu na darilo se mu je kar samo smejalo njegov obraz je izražal veliko zadovoljstvo, veselje; ekspr. sreča se mu je smejala doživljal je uspeh, uspehe, navadno brez svojih zaslug; knjiž., ekspr. zunaj se je divje smejal veter je dajal smehu podobne glasove; ekspr. oče se je smejal v brk zadržano, pritajeno; ekspr. v brk se mu smeje predrzno, nesramno; ekspr. v obraz se mu je smejal ni prikrival posmeha, smeha; pog. smejati se komu v pest komu se (skrivaj) posmehovati; ekspr. včeraj je jokala, danes se pa smeje je vesela, srečna; smeje se kot cigan belemu kruhu široko, na vsa usta; smejal se je, kot bi orehe stresal glasno, hrupno; preg. kdor se v petek smeje, se v nedeljo joka; preg. kdor se zadnji smeje, se najslajše smeje človek se lahko zares veseli šele končnega uspeha smejé: smeje je odšel iz sobe smejé se: smeje se kaj pripovedovati; objemala je otroka, smeje se od sreče smejáje se zastar. smeje se: smejaje se kaj reči; na glas se smejaje, je zaprl vrata smejóč se -a -e: smejoč se ga je gledal; glasno smejoč se, ga je poslušala; smejoče oči; smejoči se otroci ♪
  23.      smér  -í ž, daj., mest. ed. sméri (ẹ̑) 1. kar določa gibanje, lego glede na določeno umišljeno črto: določiti smer; druga, ista, nasprotna smer; navpična, poševna smer; smer hoje, leta, plovbe; ugotavljati smer vetra; z roko nakazati spremembo smeri; poslopje stoji v smeri vzhod-zahod / vrteti se v smeri urnega kazalca od leve proti desni // kar določa gibanje proti določenemu kraju, točki: vlak je odpeljal v drugo smer; ladje vozijo v vse smeri; smer Ljubljana—Kranj / prezrl je znak: obvezna smer; plezalna smer / peljati v smer Kamnik; letel je v smeri proti Bledu proti Bledu 2. navadno s prilastkom kar določa potek česa, kako dogajanje glede na cilj, sredstva: odkar prevladuje v kolektivu ta smer, dosegamo velike uspehe; smer političnega delovanja; smer razvoja / v to smer nisem razmišljal; nadaljuj raziskave v tej smeri; publ. narediti ustrezne korake v smeri izboljšanja odnosov za izboljšanje 3. navadno s prilastkom kar določa izobraževanje, šolanje glede na učni smoter, učne predmete in tvori zaključeno celoto: vpisati se na drugo smer; študijska smer / naravoslovno-matematična smer 4. navadno s prilastkom kar določa kako dejavnost glede na sredstva, ideje, ki tvorijo poseben sistem: filozofska, literarna, umetnostna smer; obtoženci pripadajo različnim političnim smerem / v slikarstvu se je uveljavila realistična smer ● spremenili so smer pogovora začeli so govoriti o čem drugem; pog., šalj. kolesca se mu ne vrtijo v pravo smer je nekoliko čudaški ◊ alp. direktna smer plezalna smer, ki poteka od vznožja stene do vrha v kar najbolj ravni črti; opraviti ponovitev smeri; fiz. gibanje v negativni smeri v nasprotni smeri od dane; geom. diagonalna smer; šol. pedagoška smer študija ki usposablja za pedagoško delo; teh. aksialna smer ♪
  24.      smérnica  -e ž (ẹ̑) nav. mn. kar določa, usmerja, kako naj se dela, ravna: držati se smernic; delati po smernicah; jasne, osnovne smernice; smernice gospodarskega razvoja / dati, dobiti smernice za nadaljnje delo ♪
  25.      smerodájen  -jna -o prid. (ā) zastar. odločilen, pomemben: ta skupina pisateljev je bila smerodajna za nadaljnji razvoj literature ♪

   2.327 2.352 2.377 2.402 2.427 2.452 2.477 2.502 2.527 2.552  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA