Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Nad (1.651-1.675)


  1.      okróžen 1 -žna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na okrožje: okrožne meje / okrožni sekretar / okrožna konferenca / okrožni urad v stari Avstriji organ državne oblasti, ki ga vodi predstojnik političnega okrožja; okrožni zdravnik v stari Avstriji in v stari Jugoslaviji uradno določen zdravnik, ki nadzoruje določene naloge, obveznosti zdravnikov v okrožju ♦ jur. okrožno sodišče prvostopenjsko sodišče za važnejše pravne zadeve in drugostopenjsko sodišče za navadne pravne zadeve ♪
  2.      oltáren  -rna -o prid. (ā) nanašajoč se na oltar: oltarni okras; oltarna slika / oltarne stopnice ♦ arhit. oltarni nastavek del nad oltarno mizo kot okras; oltarna miza mizi podobna priprava, navadno kamnita, za krščansko bogoslužje; rel. oltarni prt ♪
  3.      omágati  -am dov. (ȃ) 1. postati nesposoben opraviti, nadaljevati kako delo: začel je kopati, pa je takoj omagal; večkrat so poskušali premakniti kamen, pa so vselej omagali; omagati pri hoji, plavanju / omagati od napora, pod bremenom // izgubiti moč, moči: delal je, dokler je mogel, zdaj pa je omagal; omagati od lakote; pren. nevihta je že omagala 2. nav. 3. os. prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: na starost so ji omagale oči; srce mu je omagalo omágan -a -o: omagan popotnik; omagan od dela; vsa omagana je sedla za mizo; prisl.: omagano se je zleknil ♪
  4.      omagováti  -újem nedov. (á ȗ) postajati nesposoben opravljati, nadaljevati kako delo: omagovati pri hoji // izgubljati moč, moči: omagovati od žeje; konji so omagovali pod težo tovora ● redko na starost so mu oči omagovale pešale, slabele omagujóč -a -e: omagujoč pod bremenom, je šel proti domu; od vročine omagujoči ljudje ♪
  5.      omávžati  -am dov. (ȃ) 1. pog. zdrgniti, nadrgniti, navadno s snegom: vrgli so ga v sneg in ga omavžali 2. nar. odstraniti ščetine, ogoliti: omavžati prašiča ● pog., ekspr. omavžati otroke umiti; pog., ekspr. pri kartanju so ga dobro omavžali povzročili, da je potrošil, izdal veliko denarja ♪
  6.      omečíti  -ím in oméčiti -im dov., oméči tudi omêči; oméčil (ȋ í; ẹ̄ ẹ̑) omehčati: njegove solze so jo omečile; ni se dal omečiti; ekspr. njen jok bi še kamen omečil / guba nad obrvmi se mu je omečila ♪
  7.      omeglíti  -ím [mǝg] dov., omeglì in omègli; omèglil (ȋ í) narediti kaj nejasno, motno: dim je omeglil ozračje / solze so ji omeglile oči ∙ knjiž. strah ji je omeglil razsodnost povzročil, da ni mogla razsodno misliti omeglíti se postati meglen: nenadoma se je obzorje omeglilo omegljèn -êna -o: omegljen pogled ♪
  8.      omehčáti  -ám dov. (á ȃ) 1. narediti, povzročiti, da postane kaj mehko, mehkejše: milnica je brado omehčala; omehčati kožo / posušeno sadje omehčati v sladki vodi 2. ekspr. povzročiti, da postane kdo pripravljen narediti, povedati, kar se želi, zahteva: omehčati koga; z lepo besedo je omehčal njeno srce; ni se dala omehčati; po dolgih prošnjah, nazadnje se je le omehčal in plačal / bolečine so omehčale njegovo voljo naredile jo manj izrazito, močno ◊ kem. omehčati vodo odstraniti iz nje kalcijeve in magnezijeve soli omehčáti se ekspr. postati manj strog, bolj mil: glas se mu je nenadoma omehčal; poteze na obrazu so se omehčale ● ekspr. vozli na vrvi se še niso omehčali se še niso zrahljali omehčán -a -o: spregovoril je z omehčanim glasom; omehčana voda ∙ sneg je bil že nekoliko omehčan se je udiral, vdajal; ekspr. po polnoči so bili že precej omehčani v nogah so bili negotovi v hoji zaradi vinjenosti ♪
  9.      omléta  -e ž (ẹ̑) jed iz jajc, malo sladkorja in moke z različnimi nadevi: peči omlete / gnjatna, skutina omleta ♪
  10.      ómnibus  -a m (ọ̑) 1. nekdaj kočiji podobno vozilo za prevoz večjega števila oseb v javnem prometu: peljati se z omnibusom; dvonadstropni omnibus / omnibus na tračnicah; omnibus s konjsko vprego 2. knjiž., ekspr., navadno v povedni rabi kar je iz različnih sestavin, za različne namene: njihova revija je pravi omnibus / ta izraz je terminološki omnibus // z rodilnikom skupek raznovrstnih stvari: ta igra je omnibus žanrskih prizorov ◊ film. filmski omnibus film, sestavljen iz dveh ali več krajših filmov; gled. dramski omnibus dramska predstava, sestavljena iz več krajših dramskih del; neskl. pril.: omnibus film, revija ♪
  11.      òn  ôna -o stil. -ó zaim., ed. m. njêga, njêmu, njêga, njêm, njím, enklitično rod., tož. ga, daj. mu, enklitični tož. za enozložnimi predlogi -nj oziroma -enj [ǝnj], če se predlog končuje na soglasnik; ž. njé, njéj tudi njèj tudi njì, njó, njéj tudi njèj tudi njì, njó, enklitično rod. je, daj. ji, tož. jo, enklitični tož. za enozložnimi predlogi -njo; s. kakor m., le tož. ôno stil. onó tudi njêga; mn. m. ôni stil. oní, njìh, njìm, njìh in njé, njìh, njími, enklitično rod., tož. jih, daj. jim, enklitični tož. za enozložnimi predlogi -nje; ž. ône stil. oné dalje kakor m.; s. ôna stil. oná dalje kakor m.; dv. m. ônadva tudi onádva stil. ôna, njíju tudi njìh tudi njìh dvéh stil. njú, njíma tudi njíma dvéma, njíju tudi njìh tudi njìh dvá stil. njú, njíju tudi njìh tudi njìh dvéh tudi njíma tudi njíma dvéma, njíma tudi njíma dvéma, enklitično rod., tož. ju in jih, daj. jima, enklitični tož. za enozložnimi predlogi -nju; ž. ônidve stil. onédve dalje kakor m., le tož. njíju tudi njìh tudi njìh dvé stil. njú; s. kakor ž. (ȍ ó) 1. izraža osebo ali stvar, ki je govoreči ne enači s seboj in ne ogovarja a) imenovalnik se rabi, kadar je poudarjen, zlasti pri izražanju nasprotja ali primerjave: tudi on se boji; voznik je v bolnici, onidve pa sta nepoškodovani; vendar ima prav on in ne ti; nihče ni tako močen kakor on; ekspr.: čakaj, on ti bo že pokazal; kdo drug, če ne ona; elipt.: kdo je to rekel? Ona; on pa poštenjak, kje neki; on da bi to storil / pog., iron. ne mara zanj, pozna on take prijatelje / rabi se tudi, kadar je del osebka ali kadar ima prilastek: ona in brat se dobro razumeta; oni trije so mrtvi; ona, edinka, sme delati vse, kar hoče b) v nepredložnih odvisnih sklonih se rabi pod poudarkom daljša oblika, sicer pa krajša: del njega samega; njemu verjameš; stori to njim na ljubo; kaj to njej mar; vprašaj njega, on vse ve; ekspr. še njega je treba / nič se ga ne boj; ne poznam ga; koliko jih je; jih res ne poznaš; knjiž. hranil je zaupano mu skrivnost; včeraj sem jo srečal / pog. ga malo briga, če drugi stradajo c) s predlogi se rabi daljša oblika: brez njega bomo težko uspeli; pametnejša je od njiju; med njimi ni izdajalcev; raba narašča za njih se nihče ne zmeni zanje / z enozložnim predlogom se v tožilniku navadno rabi z njim skupaj pisana krajša oblika: skrbno pazite nanj; odšel je ponjo // v brezosebni rabi, v odvisnih sklonih izraža smiselni osebek: ni ga doma; sanja se ji; zebe jih; z njim je drugače njegov položaj je drugačen; z njima gre navzdol / knjiž. kaj mu je storiti mora storiti 2. v dajalniku, navadno v krajši obliki izraža nepoudarjeno svojino, pripadnost: roka mu drhti; lice se ji je zjasnilo; mati jima je hudo zbolela; bil jim je kakor oče / star.: slava njega spominu njegovemu; mladina, izročena njih varstvu njihovemu 3. v mnnožini moškega spola, nekdaj, spoštljivo izraža osebo ogovorjenega, gledano s stališča govorečega: pa kaj njim to pravim, prečastiti, oni imajo svoje skrbi; gospa, ali so oni pozabili torbico ● pog. on ima v hiši prvo besedo mož; pog. ona ga čaka pred gostilno žena; iron. kaj se repenči tole onó ta človek; star. njega dni je bilo vse drugače v nekdanjih časih; prim. ga, jih, jo ♪
  12.      oneméti  -ím dov., tudi onémi (ẹ́ í) 1. postati nem: po hudi bolezni je onemel in oglušel 2. nav. ekspr. nenadoma ne moči spregovoriti, govoriti: kadar bi morala kaj reči v svojo obrambo, je onemela; onemeti od bolečine, presenečenja, strahu; pren. moja vest ni nikoli onemela; začutila je, kako je vse onemelo v njej 3. ekspr. postati zelo presenečen, začuden: onemel je pred njeno lepoto; ob tem nastopu so poslušalci kar onemeli / onemeti od začudenja zelo se začuditi 4. knjiž. utihniti: ptice v vejah so onemele / godba je onemela / v jeseni planine onemijo v planinah postane mirno, tiho ◊ lingv. nenaglašeni samoglasnik včasih onemi se ne izgovarja več onemèl in onemél -éla -o: onemel je obstal pred očetom; onemele gore; onemele ptice ♪
  13.      opájanje  -a s (ā) glagolnik od opajati: opajanje s pijačo / opajanje nad lepoto ♪
  14.      opájati  -am nedov. (ā) 1. povzročati pijanost: alkoholne pijače opajajo; opajati se z žganjem 2. nav. ekspr. povzročati stanje čutnega in duševnega ugodja: duh cvetočih akacij opaja / petje je opajalo poslušalce; upanje na vrnitev ga opaja / jesenske barve opajajo oko // z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: opajala jih je neskončna sreča, žalost opájati se biti v stanju čutnega in duševnega ugodja: opajati se ob misli na prihodnost; opajala se je nad glasbo; opajati se z lepoto pokrajine ∙ knjiž. pesnik se opaja v ljudski pesmi zajema, dobiva iz nje opajajóč -a -e: opajajoč vonj; opajajoča moč ljubezni; opajajoča toplota ♪
  15.      opást  -i ž (ȃ) alp. plast nametanega snega, ki z bolj položnega dela grebena ali slemena sega nad nasprotno pobočje ali steno: nad prepadom se boči opast; viharji grmadijo opasti / grebenska opast ♪
  16.      opénjati  -am nedov. (ẹ̑) 1. s pripenjanjem, pritrjevanjem delati, da je kaj na (vsej) površini, zlasti za olepšanje: openjati stene z blagom, usnjem 2. dajati, nameščati okrog česa: openjati hlode z verigami in jih vleči 3. knjiž. prekrivati, obdajati: zidove openja gost bršljan; kratka rokava ji ljubko openjata nadlakti / štrleče ličnice ji je openjala ohlapna koža ♪
  17.      operatêr  -ja m (ȇ) 1. zdravnik, ki operira: operater je svoje delo dobro opravil; je izvrsten operater; dela kot operater na kliniki 2. kdor dela s kakimi napravami ali nadzoruje njihovo delovanje: operater je moral projicirati film še enkrat; razpisati delovno mesto operaterja / filmski, radijski, tonski operater; operater snemalec; operater pri mehanografskem stroju ♪
  18.      operátor  -ja m (ȃ) kdor dela s kakimi napravami ali nadzoruje njihovo delovanje; operater: za delo pri tem stroju so potrebni trije operatorji; operator pri mehanografskem stroju ◊ mat. logični operator predpis, ki dani količini določi neko količino ♪
  19.      opíranje  -a s (ȋ) glagolnik od opirati, naslanjati: opiranje nadlakti na mizo; opiranje na palico / opiranje na to teorijo ♪
  20.      opís  -a m (ȋ) predstavitev, prikaz česa po zunanjih značilnostih: izpopolniti opise pomembnih dogodkov; kratek, nadroben, natančen opis; lirični opisi narave / osebni opis; tehnični opis stroja; opis bolezni ♦ lit. natančna besedna predstavitev česa v pripovedi; šol. pismeni izdelek, v katerem so navedene glavne zunanje značilnosti česa ♪
  21.      oplahníti 1 in opláhniti -em dov. (ȋ á) knjiž., redko uplahniti, upasti: balon je nenadoma oplahnil ♪
  22.      opléčje  -a s (ẹ̑) anat. del telesnega ogrodja iz dveh ključnic in dveh lopatic, ki veže zgornje okončine s trupom; ramenski obroč: v območju oplečja je hrbtenjača odebeljena ♦ vet. pleče z nadlaktjo ♪
  23.      opogúmiti  -im dov. (ū ȗ) narediti, da postane kdo pogumen: skušala ga je opogumiti; ko je to videl, se je opogumil / opogumil se je in jo zasnubil / njene besede so ga opogumile opogúmljen -a -o: nekoliko opogumljen je nadaljeval z delom ♪
  24.      oponašálec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor ravna, govori tako, kot ravna, govori kdo drug: nadarjen odrski oponašalec / oponašalec živalskih glasov ♦ zool. oponašalci drozgu podobne ameriške ptice pevke, ki oponašajo glasove drugih ptic, Mimidae ♪
  25.      oporíšče  -a s (í) 1. kraj, kjer se zbirajo in oskrbujejo vojaške sile za operacije: graditi nova oporišča; letala so se vrnila v oporišče / letalsko, pomorsko, raketno oporišče; oporišče za podmornice / vojaško oporišče 2. knjiž. izhodišče, temelj: dati staršem oporišča za vzgojo otrok / za to domnevo je več oporišč ● zaradi lastne šibkosti je iskal oporišče pri drugih ljudeh oporo ◊ elektr. mesto, na katerem je oprt nadzemni vod ♪

   1.526 1.551 1.576 1.601 1.626 1.651 1.676 1.701 1.726 1.751  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA