Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

NOV (9.942-9.966)


  1.      žléb  -a tudi -á tudi -ú m, mn. žlebóvi tudi žlébi (ẹ̑) 1. podolgovata naprava, navadno polkrožne oblike, za prestrezanje deževnice na strehi: žleb pušča; pritrditi žlebove; žleb iz pločevine, plastične snovi / strešni žleb // poljud. strešna odtočna cev: deževnica lije iz žlebov; splezati po žlebu do drugega nadstropja / odtočni žleb // podolgovata naprava, navadno polkrožne oblike, po kateri priteka, odteka tekočina: speljati studenčnico po žlebu do kmetije / mlinski žleb; odtočni žleb iz svinjaka // podolgovata naprava z dvignjenimi robovi za spuščanje, sipanje česa: spuščati opeko po lesenem žlebu / koleščka tečeta po visečem žlebu; zbiralni žleb pri mlatilnici // kar je temu podobno sploh: upognil je papir tako, da je nastal žleb / zviti jezik v žleb 2. nar. jasli: privezati živino k žlebu; položiti seno v žleb / kamnit, lesen žleb 3. podolgovata vdolbina v pobočju, nastala zaradi toka vode, plazov: plezati po žlebu; žleb v gorski steni // večja, podolgovata vdolbina v zemeljskem površju: pot pelje po žlebu; pasti živino v žlebu; gozd, vas v žlebu / žleb potoka, reke 4. podolgovata vdolbina, širša zareza v površini česa sploh: dolbsti, vrezati žleb; krožen, prečen, spiralast žleb; žlebovi na stebru, v puškini cevi; žleb pri dogi; kolut z žlebom na obodu / kadunjast, klinast, trapezast žleb / žamet z ozkimi žlebovi rebri / žlebovi kolesnic ◊ agr. cepljenje v žleb cepljenje, pri katerem se zarezan cepič spoji z zarezanim žlebom podlage; anat. žleb podolgovata vdolbina na kosti, organu, površju telesa; med. strelni žleb površinska rana zaradi oplaznega strela; metal. žleb za žlindro del plavža, po katerem se izpušča žlindra; teh. žleb del pisalnega stroja z gumijastimi valjčki na robovih, ki držijo vloženi papir ♪
  2.      žléza  -e ž (ẹ́) 1. organ, skupina celic, ki proizvaja in izloča posebne snovi, pomembne za delovanje organizma: žleze izločajo slino, sluz, znoj; motnje v delovanju žlez; izloček žleze / kožne žleze; parna žleza ♦ anat. endokrina žleza ali žleza z notranjim izločanjem ki izloča neposredno v kri ali mezgo; lojna žleza lojnica; mlečna žleza kožna žleza pri samicah sesalcev, ki določen čas po rojstvu mladiča izloča mleko; moška spolna žleza spolna žleza, ki proizvaja semenčice; nadledvična žleza; prebavne žleze ki izločajo prebavne sokove; semenska žleza parna žleza pri moškem, ki proizvaja semensko tekočino in jo izloča v semenovod; sluzna žleza; ščitna žleza ščitnica; biol. spolna žleza del spolnega organa, ki proizvaja spolne celice; bot. nektarne, smolne žleze; zool. črnilna žleza ki proizvaja temno rjavo obrambno tekočino; podjezična žleza pri nekaterih pticah, ki izloča slino za lepljenje gnezda; smradna žleza smradnica; trtična žleza kožna žleza ob trtici ptic, zlasti vodnih, ki izloča maščobo za mazanje perja 2. zastar. sluz: iz kože se izloča žleza ♪
  3.      žléznica  -e ž (ẹ̑) zool. celica, skupina celic, ki proizvaja in izloča posebne snovi, pomembne za delovanje organizma: žleznice krastače ♪
  4.      žógati se  -am se nedov. (ọ̄) igrati se z metanjem in lovljenjem žoge: otroci se žogajo; žogati se z novo žogo // igrati se z metanjem in lovljenjem česa sploh: žogati se s knjigami, kostanji; pren., ekspr. njihove misli so se žogale z zvezdami ♪
  5.      žólca  tudi žólica -e [u̯c] ž (ọ̑) polprozorna, poltrda jed iz kuhanih svinjskih parkljev, glave: jesti, rezati žolco; skleda žolce; trese se kot žolca / kuhati žolco // temu podobna snov: zvarek se je hitro strdil v žolco; iz mleka se je naredila zdrizasta žolca ♪
  6.      žólčen  -čna -o [u̯č] prid. (ọ̑) 1. nanašajoč se na žolč: žolčne snovi / žolčni napad / žolčna preiskava ♦ med. žolčni kamen trda, kamnu podobna tvorba iz snovi, ki so v žolču; žolčne kisline kisline, ki so v žolču; žolčna barvila snovi, ki dajejo barvo žolču 2. ekspr. jezljiv, togotljiv: žolčen človek; po naravi je zelo žolčen / žolčen glas // strastno, popadljivo sovražen: biti žolčen zaradi česa / žolčni očitki; žolčen pogovor, prepir; žolčna kritika, razprava žólčno prisl.: žolčno govoriti, pisati; žolčno rumene oči ♪
  7.      žoržét  -a m (ẹ̑) poljud. krep, ki ima v osnovi in votku zelo sukano prejo, strok. krepžoržet: obleka in črnega žoržeta / svileni, volneni žoržet ♪
  8.      žrébanje  -a s (ẹ̄) glagolnik od žrebati: žrebanje dobitnikov nagradne igre; objaviti izide žrebanja; z žrebanjem razdeliti nagrade / žrebanje srečk, vstopnic / nagradno, novoletno žrebanje ♦ šport. žrebanje parov za finale ♪
  9.      žrebčárna  -e ž (ȃ) kraj, prostor za vzrejo žrebcev: hrzanje žrebcev v žrebčarni; kobilarna in žrebčarna / ustanoviti žrebčarno ♪
  10.      žulíti  in žúliti -im nedov. (ȋ ú) 1. delati, povzročati žulj, žulje: novi čevlji ga žulijo; kamenček na peti me žuli; zelo žuliti // s tiščanjem, pritiskanjem povzročati komu poškodbo, poškodbe: ovratnik ga žuli; konja sedlo žuli 2. ekspr. držati kaj, preprijemajoč, predevajoč iz roke v roko: moški so žulili svoje klobuke v rokah; med rokami je žulila prazno skodelico 3. ekspr. imeti dolgo v ustih in grizljati: med zobmi žuli travno bilko; kar naprej žuli svojo cigaro, pipo / otrok je žulil prst sesal 4. ekspr. počasi jesti ali piti: žulil je skorjo kruha; ves večer je žulil pivo / žuli svoj kozarček 5. ekspr. povzročati komu duševno neugodje, trpljenje: negotovost me najbolj žuli / z oslabljenim pomenom skrbi me žulijo zelo sem v skrbeh 6. ekspr. delati, da je kdo v zelo neprijetnem, težavnem položaju: žulijo jih davki, izdatki; ljudje pač govorijo o tem, kar jih najbolj žuli ● ekspr. vem, kje ga čevelj žuli poznam njegove težave ali napake; žarg. žuli se za izpit uči se, študira žulèč -éča -e: žuleči čevlji ♪
  11.      župàn 1 -ána m (ȁ á) 1. v 19. stoletju in v prvi polovici 20. stoletja predstojnik občine: dolžnosti in pravice župana; trg je imel dekana in župana / mestni, vaški župan 2. pog. predsednik skupščine občine, mesta: sestanek je vodil župan; izvoliti župana; imenovati koga za župana / celjski, ljubljanski župan; šišenski župan 3. v nekaterih državah predstojnik mestne uprave: celovški, nabrežinski, tržaški župan 4. v zvezi veliki župan od 1924 do 1929 predstojnik državne uprave v določeni oblasti: veliki župan mariborske oblasti ◊ zgod. predstojnik župe ali organ zemljiškega gospostva ♪
  12.      župánja  -e ž (ā) 1. pog. predsednica skupščine občine, mesta: izvoliti županjo / mariborska županja 2. v nekaterih državah predstojnica mestne uprave: nekatera ameriška mesta imajo županje 3. star. županova žena: vplivna županja / mati županja ♪
  13.      župánji  -a -e prid. (ā) star. županov: županja hči ♦ jur. županje njive nekdaj zemljišče, prepuščeno županu, navadno njive ♪
  14.      župánstvo  -a s (ȃ) v 19. stoletju in v prvi polovici 20. stoletja 1. urad župana: čakati na županstvu / občinsko županstvo 2. naslov, dejavnost županov: prevzeti županstvo ♪
  15.      župlján  in župljàn -ána m (ȃ; ȁ á) pripadnik župnije: srečanje starejših župljanov ♪
  16.      župníja  -e ž (ȋ) najmanjša upravna enota katoliške cerkve: upravljati, ustanoviti župnijo; v dekaniji je več župnij; majhna, velika župnija; mestne župnije ♪
  17.      župníjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na župnijo: župnijski urad; župnijska cerkev / župnijski svet / župnijska šola nekdaj šola, ki jo ustanovi, vzdržuje in nadzoruje cerkev, navadno župnija ♦ rel. župnijski upravitelj duhovnik, ki začasno upravlja župnijo ♪
  18.      župníšče  -a s (í) hiša, namenjena za prebivanje župnika in za župnijski urad: popravljati župnišče; stanovati v župnišču ♪
  19.      žúpniški  -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na župnike: župniško stanovanje / župniška služba ♪
  20.      žurnál  tudi journál -a [žurnal] m (ȃ) periodično izhajajoča publikacija s specializirano vsebino; revija: izdajati žurnal / ilustrirani žurnal; modni, ženski žurnal ● zastar. brati novice v žurnalu dnevniku ◊ fin. ameriški žurnal poslovna knjiga, ki v knjigovodstvu združuje dnevnik in glavno knjigo ♪
  21.      žvečílen  -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na žvečenje: žvečilni gibi čeljusti / žvečilni gumi oslajena raztegljiva snov za žvečenje; žvečilni tobak tobak za žvečenje ♦ anat. žvečilne mišice mišice, ki premikajo spodnjo čeljust ♪
  22.      žvéčiti  -im nedov. (ẹ́ ẹ̄) 1. drobiti z zobmi in mešati s slino: jedel je, ne da bi žvečil; žvečiti grižljaj, zalogaj; kar naprej nekaj žveči / ekspr. brez zadovoljstva je žvečil suh kruh jedel // imeti dolgo v ustih in gristi: žvečiti žvečilni gumi, tobak; pri duši mu je bilo, kot bi žvečil pelin // ekspr. gristi, grizljati: žvečiti svinčnik / v zadregi je žvečil gornjo ustnico 2. ekspr. pogovarjati se, govoriti o čem: ves večer žveči pravilnik / žvečiti učno snov ponavljati; to misel je dolgo žvečil o tem je dolgo premišljeval ● slabš. žvečiti besede nerazločno izgovarjati; ekspr. žvečil je svoj gnev ga doživljal, vedno znova čutil žvečèč -éča -e: žvečeč drobiti grižljaj ♪
  23.      žveplén  -a -o prid. (ẹ̄) nanašajoč se na žveplo: žvepleni prah; žveplene pare / žvepleno škropivo / žveplene toplice / žvepleni dež dež z žveplenimi snovmi / žveplena barva živo rumena barva ♦ farm. žvepleni puder puder, ki vsebuje žveplov cvet in se uporablja pri kožnih izpuščajih; žvepleno milo milo, ki vsebuje žveplo v prahu in se uporablja pri kožnih boleznih; kem. žvepleni cvet s sublimacijo dobljeno žveplo v prahu; žveplena kislina žveplova kislina; min. žvepleni cvet žveplov cvet žvepléno prisl.: bluza žvepleno rumene barve ♪
  24.      žvêplov  -a -o prid. (é) nanašajoč se na žveplo: žveplov prah; žveplove pare / žveplove spojine ♦ agr. žveplov trak trak iz v ognju obstojnega materiala, na katerega je naneseno žveplo za suho žveplanje lesene vinske posode; kem. žveplov dioksid brezbarven plin z ostrim vonjem, ki nastaja pri gorenju žvepla na zraku; žveplova kislina brezbarvna oljnata tekočina, ki je osnovna surovina v kemični industriji; min. žveplov cvet žveplo v obliki iglic ♪
  25.      žvrkljáti  -ám nedov. (á ȃ) 1. s sukanjem žvrklje v dlaneh sem in tja mešati, da se delci tekoče snovi enakomerno porazdelijo ali da snov naraste: žvrkljati jajca; žvrkljati mleko s sladkorjem 2. nepreh. dajati kratke, svetle glasove pri premikanju česa redkega, tekočega: voda v koritu je enakomerno žvrkljala; brezoseb. v škornjih mu je kar žvrkljaloȁ ♪

   9.717 9.742 9.767 9.792 9.817 9.842 9.867 9.892 9.917 9.942



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA