Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
NOV (4.692-4.716)
- obvózen in obvôzen -zna -o prid. (ọ̄; ó) nanašajoč se na obvoz: obvozni promet // v zvezi obvozna cesta cesta, ki vodi ob naselju, okrog naselja, mimo prometnih ovir: nova obvozna cesta bo speljana precej stran od mesta ∙ knjiž. mesto je obvozno ima obvozno cesto ♪
- obvóznica -e ž (ọ̑) obvozna cesta: v načrtu je več novih obvoznic ♪
- obzórje -a s (ọ̑) 1. del zemeljskega površja, ki se vidi s točke opazovanja: na hribu se jim je odkrilo širše obzorje; daljno, širno obzorje / morsko obzorje; pren., publ. elektroniki se odpirajo nova obzorja // najbolj oddaljeni, končni del tega površja: sonce prihaja izza obzorja; na obzorju se je pokazala ladja; izginiti za obzorjem; pren. nova umetniška smer je že na obzorju 2. obseg izobrazbe, razgledanosti, znanja: bogatiti, širiti si obzorje z branjem; njegovo duhovno obzorje je preozko, da bi dojel ta problem; glasbeno, kulturno, literarno obzorje; omejeno strokovno obzorje 3. mont. hodnik in odkopna mesta v jami v večjih višinskih razdaljah: novi jaški bodo povezovali rove različnih obzorij; spodnje, zgornje obzorje ● šalj. ko so najbolj razgrajali, se je na obzorju prikazal miličnik nepričakovano prišel;
ekspr. njegov klic se je razlegal od obzorja do obzorja vsepovsod ♪
- obžalovánje -a s (ȃ) 1. neprijetno čustvo človeka ob spoznanju, da je naredil kaj slabega, nepravilnega ali opustil kaj dobrega, koristnega: ni skrival svojega obžalovanja; globoko, iskreno obžalovanje; ekspr. grenko obžalovanje / čutiti, imeti, izražati obžalovanje 2. čustvena prizadetost, žalost zaradi česa: predajati se obžalovanju; obžalovanja vreden dogodek, spor / ekspr. to je človek, vreden vsega obžalovanja pomilovanja ∙ ekspr. živi v obžalovanja vrednih razmerah zelo slabih 3. publ. nezadovoljstvo, nejevolja: vsi navzoči so izrazili obžalovanje zaradi tega sklepa / poročilo o obnovitvi jedrskih poskusov je treba sprejeti z obžalovanjem ♪
- oceán -a m (ȃ) 1. široko, odprto morje, ki pokriva večino zemeljskega površja: odpluli so na ocean; pluti po oceanu; globina, usedline oceana; pren., knjiž. ocean življenja // navadno s prilastkom del tega morja: umiranje oceanov / Atlantski, Indijski, Tihi ocean ∙ ekspr. dolgo si je služil kruh onstran oceana v Ameriki 2. knjiž., ekspr., s prilastkom velika količina, množina: ocean hiš, ljudi; popil je cel ocean vina / ocean trpljenja ◊ meteor. zračni ocean ozračje ♪
- océna -e ž (ẹ̑) 1. prikaz mnenja, sodbe o čem, zlasti glede na kakovost: dati, napisati oceno; kritična, odklonilna, pravična ocena; strokovna ocena / negativna ocena česa; ekspr. žolčna ocena kritika / dati, poslati, prejeti književno delo v oceno // ta prikaz v pismeni obliki, navadno objavljen: v oceni opozarjati na pomanjkljivosti; ocena koncerta, predstave v dnevnem časopisju / ocena se mu je med pisanjem razširila v poglobljeno kritiko 2. šol. ovrednotenje znanja, vedenja v šoli: iz matematike še nima ocene; spraševati, učiti se za ocene; končna, negativna, nezadostna, odlična, pozitivna ocena; v zemljepisu ima oceno: dobro / dati, dobiti oceno; učenec je popravil oceno dobil boljšo oceno po prejšnji slabši, zlasti negativni / opisna ocena ki označuje učni uspeh z besedami; polletna ocena ob polletju; povprečna ocena izračunana iz več ocen v enem predmetu; skupna ocena izračunana
iz ocen v vseh predmetih // znamenje, označba za to ovrednotenje, navadno številka: napisati oceno; v redovalnici je veliko slabih ocen 3. ugotovitev veljave ali vrednosti: krivična ocena delavčeve sposobnosti; ugodna ocena društvenega delovanja / analitična ocena delovnega mesta ugotovitev pomembnosti, zahtevnosti delovnega mesta v proizvodnem procesu po znanstveni metodi / prošnji naj se priloži ocena o družbenopolitični dejavnosti; knjiž. ocene o umetnikovi pomembnosti se razlikujejo mnenja / ocena živil // knjiž. presoja: ocena bolnikove zmožnosti za delo; ocena izjav, trditev / po oceni trenutnega položaja so sprejeli več sklepov / statistična ocena 4. približna določitev količine: po ocenah znaša škoda okoli šestnajst milijonov dinarjev; groba, realna ocena; ocena rezerv, zalog ● publ. vsi so se strinjali v oceni, da bo konferenca uspela v mnenju, predvidevanju ◊ šport. ocena za slog; ocena za umetniško vrednost ♪
- océniti -im, in oceníti in océniti -im dov. (ẹ́; ȋ ẹ́) 1. določiti denarno vrednost: oceniti premoženje, zemljišče 2. ustvariti, izraziti mnenje, sodbo o čem, zlasti glede na kakovost: oceniti literarno delo; nastop so dobro ocenili; kritično, strokovno oceniti; negativno, ugodno oceniti; oceniti z določenega stališča // knjiž. presoditi: oceniti dokaze, izjave, navedbe; položaj je pravilno ocenil; proizvodni plan bo treba ponovno oceniti kritično pregledati, analizirati 3. ugotoviti veljavo ali vrednost: oceniti človeka po dejanjih 4. približno določiti količino: ocenili so rezerve, zaloge; nastalo škodo so takoj ocenili / približno oceniti razdaljo, višino 5. šol. dati oceno: oceniti učenca; negativno, pozitivno, pravično oceniti / oceniti znanje ◊ šah. oceniti partijo določiti rezultat prekinjene partije océnjen -a -o: nepravično ocenjen dijak;
negativno ocenjena naloga; pisateljevo dramsko delo še ni v celoti ocenjeno ♦ fiz. ocenjena napaka približno izračunana ali ugotovljena vrednost napake ♪
- ocenjevánje -a s (ȃ) glagolnik od ocenjevati: ocenjevanje premoženja / ocenjevanje književnega dela; ocenjevanje vin / pravilno ocenjevanje položaja / ocenjevanje pridelkov / novi profesor je pri ocenjevanju zelo strog; pravično, strogo ocenjevanje; načela za ocenjevanje ♦ šol. opisno ocenjevanje označevanje učnega uspeha z besedami ♪
- ocenjeváti -újem nedov. (á ȗ) 1. določati denarno vrednost: ocenjevati posest, premoženje 2. ustvarjati, izražati mnenje, sodbo o čem, zlasti glede na kakovost: ocenjevati umetniško delo, film; ocenjevati nastop, sposobnosti; kritično, slabo, strogo ocenjevati; ocenjevati z enakimi merili / ocenjevati vina // knjiž. presojati: ocenjevati dokaze, izjave; pravilno ocenjevati položaj; ocenjevati pomen česa / redko ocenjujejo, da se bo razvoj tehnike še stopnjeval menijo, sodijo 3. ugotavljati veljavo ali vrednost: moža ocenjuje po besedah, ne po dejanjih / gledal je prihajajoče in jih ocenjeval 4. približno določati količino: ocenjevati zaloge; na pogled, s pogledom ocenjevati / približno ocenjuje razdaljo 5. šol. dajati ocene: ocenjevati učence; strogo ocenjevati ocenjujóč -a -e: ocenjujoč nastali položaj, so se odločili za nove ukrepe; premeril ga je z
ocenjujočim pogledom ocenjeván -a -o: ocenjevanega dela sploh prebral ni; pravično ocenjevana prizadevanja ♪
- ocvírek -rka m (ȋ) 1. nav. mn. košček svinjskega mesa, ki ostane pri topljenju slanine: zabeliti z ocvirki; mastni ocvirki; skleda žgancev z ocvirki; pren. svoje pripovedovanje je belil z mastnimi ocvirki 2. nav. mn., ekspr. pozornost zbujajoč podatek ali dejstvo: v noveli je precej zgodovinskih ocvirkov; časnikar je v opisu turističnih krajev navedel tudi nekaj ocvirkov: javna razsvetljava je pokvarjena, bazen ne funkcionira, sprehajališča so zanemarjena 3. poljud. virusna bolezen z mehurčastimi izpuščaji na koži ali na sluznici, strok. herpes: spet ima ocvirek na ustnicah ♪
- očarováti -újem nedov. (á ȗ) vzbujati pri kom zelo pozitiven čustveni odnos do sebe: dekle očaruje s svojo lepoto in milino; narava ga vedno znova očaruje; te pesmi očarujejo vsakogar očarujóč -a -e: očarujoč glas, pogled; očarujoče dekle; prisl.: na sprejemu je bila očarujoče lepa ♪
- očésen -sna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na oko: ob očesnih kotičkih je že imela gubice / očesne mišice / daljnovidnost, kratkovidnost in druge očesne napake / očesni bolniki / očesni oddelek; očesni zdravnik; očesna klinika ◊ anat. očesni gibalni živec; (očesna) leča; (očesna) mrežnica notranja, za svetlobo občutljiva plast zrkla; vnetje očesne veznice očesne sluznice; očesni votlini parni votlini pod čelom, v katerih so oči; biol. (rdeča) očesna pega organ enoceličarjev za sprejemanje svetlobnih dražljajev; med. egiptovska očesna bolezen virusno vnetje očesne veznice ♪
- očetovína -e ž (í) knjiž. dedna posest po očetu: sinovi so očetovino delili / živeti na očetovini ♪
- očístiti -im dov. (í ȋ) 1. odstraniti umazanijo, prah: očistiti čevlje, obleko; očistiti s krpo, vodo; temeljito očistiti stanovanje / očistiti brano prsti / ekspr. ceste po nesreči še niso očistili niso še odstranili razbitin z nje; pren. očistiti srce hudobije // odstraniti sploh: zdravnik mu je očistil zobni kamen; očistiti sneg z avtomobila / očistiti madeže 2. odstraniti primesi: očistiti rudo; očistiti žito za seme; pren. očistiti jezik tujih besed // odstraniti odvečno iz česa; otrebiti: očistiti mladi gozd; očistiti ledino kamna, redko od kamna / očistiti ribe, solato 3. knjiž. povzročiti, da postane kaj bolj jasno, izoblikovano: očistiti svoje nazore 4. knjiž. povzročiti moralno sprostitev zaradi obvladanja negativnih, slabih nagnjenj, čustev: nesreča ga je očistila; v trpljenju se je očistila / duševno, moralno očistiti ● star. očistiti se
grehov spovedati se grehov ◊ med. očistiti rano odstraniti gnoj, tujke; voj. očistiti minsko polje odstraniti, uničiti neeksplodirane mine; očistiti teren uničiti ostanke nasprotnikovih enot očístiti se izčistiti se: voda v potoku se je očistila; vino se še ni očistilo ◊ čeb. čebele se očistijo se iztrebijo, ko prvič spomladi izletijo iz panja očíščen -a -o: očiščeni čevlji; moralno očiščen človek; oprano in očiščeno sadje; očiščeno žito ♪
- očíščenje -a s (ȋ) glagolnik od očistiti: očiščenje posode, stanovanja / očiščenje mladega gozda / doseči očiščenje s trpljenjem; to poglavje govori o očiščenju glavnega junaka / duševno, moralno, notranje očiščenje ♪
- očítanje -a s (ȋ) glagolnik od očitati1: očitanje pomoči ga je bolelo / vse je prenašala brez besed in očitanja; neupravičeno, neutemeljeno, ostro očitanje // nav. mn. očitek: vedno znova mora poslušati njegova očitanja; zavračati očitanja; obsipaval ga je z očitanji ● knjiž. na dogodek je mislil brez očitanja brez občutka krivde ♪
- očítati 2 -am nedov. (ȋ) zastar. izražati, kazati: njegovo vedenje je očitalo prevzetnost; vedno znova se je očitala njena poštenost ♪
- očítek -tka m (ȋ) kar se očita: poslušati, zavračati, ekspr. požirati očitke; prizanašati z očitki; neosnovani, neutemeljeni, ekspr. grenki očitki; ekspr. koš, ploha očitkov / očitek vesti očitanje / očitki so leteli nanj njemu so očitali; delati očitke očitati ♪
- očíten -tna -o prid., očítnejši (í ȋ) 1. razumljiv, pojmljiv brez dodatnih podatkov: to je očiten dokaz, da smo imeli prav; očiten primer medsebojne nesloge; to je več kot očitno 2. lahko ugotovljiv, zaznaven: očitna laž; podobnost med njima je očitna; te stvari so še bolj očitne v drugi knjigi // ekspr. zelo velik, hud: storil ji je očitno krivico; gre za očitno pomoto; nova zamisel je bila v očitnem nasprotju s tedanjimi razmerami 3. zastar. javen: zasliševali so ga pred vsemi in na očitnem kraju / očitna dražba ● star. očitna grešnica vlačuga, prostitutka ◊ rel. očitna spoved molitev, s katero se grehi na splošno javno izpovejo in obžalujejo očítno 1. prislov od očiten: očitno se ga izogiba; zaslišali so ga očitno pred ljudstvom / v povedni rabi očitno je, da to ni mogoče // izraža precejšnjo verjetnost, prepričanost: očitno sta tujca; očitno je
zamudil avtobus 2. v primerniku izraža večjo mero glagolskega dejanja ali stanja; bolj: njegove pripombe to še očitneje poudarjajo; publ. to je vedno očitneje prihajalo do izraza ♪
- očivídstvo -a s (ȋ) knjiž. dejstvo, da je bil kdo priča, navadno kakega dogodka: pisati na osnovi očividstva in proučevanja; presojati kaj po očividstvu ♪
- od predl., z rodilnikom 1. za izražanje premikanja iz položaja a) v neposrednem dotiku, stiku s kom ali čim: odbiti se od kamna; pahniti od sebe b) v bližini, okolici česa: čoln odrine od brega; vstati od mize; prihajam od očeta / vrača se od Lenarta / iti od doma; od hiše poditi / svatje gredo od poroke / doma je nekje od Kočevja; pren. govornik se je večkrat oddaljil od teme // za izražanje usmerjenosti iz takega položaja: oblaki se valijo od juga; ta gozd se razteza od Karavank; od sosedov se sliši petje; ekspr. stal je vse od Maribora / gledati od blizu; prihajajo od bogve kod; od drugod; od spodaj navzgor; od tam doli; od vsepovsod; pren. od te strani ga do danes še nisem poznala // za izražanje oddaljenosti: hiša je sto metrov, streljaj od ceste; drevesa stojijo deset metrov drugo od drugega; nedaleč od studenca; uro hoda od vasi 2. za izražanje časovne meje, ki je začetek
dogajanja: od tistega časa me ne pogleda; nisva se videla od mladosti; od nesreče je minilo deset let / že od začetka mu nisem zaupal / od kdaj stanuješ v Ljubljani; od prej; od takrat; poznam ga že od zdavnaj; od pred kratkim / od nekdaj od zdavnaj, zelo dolgo / vino od letos; jed od včeraj / noč od petka na soboto / publ. dopis, uredba od 1. marca 1965 pri datiranju z dne 1. marca 1965 3. pri izrazih količine za izražanje začetne mere: desetice od dvajset naprej; dražiti od sto dinarjev navzgor // v zvezi z do za izražanje približne vmesne mere: takrat je imelo mesto od osem do deset tisoč prebivalcev 4. v zvezi z do za izražanje začetne in končne meje a) v prostoru: hoditi od enega do drugega; od Kranja do Ljubljane je petindvajset kilometrov; vlak vozi od Nove Gorice do Jesenic b) v času: vstopnice prodajajo od 11. do 13. ure; druga svetovna vojna je trajala od 1939 do 1945 / ekspr.: od konca do kraja; od zore do
mraka c) pri količini: šteti od ene do deset; vrednosti od nič do neskončno; dnevne temperature bodo od pet do deset stopinj nad ničlo / ekspr.: sestanka so se udeležili zastopniki vseh kategorij, od kurirja in snažilk pa tja do direktorja; v trgovini imajo v zalogi vse od žebljev do pohištva 5. za izražanje ločevanja, odstranjevanja: ločiti rudo od jalovine, meso od kosti; s težavo so ga odtrgali od otrok / odvrniti nesrečo od hiše / izjema od pravila / redko očistiti njivo od kamna kamna / publ.: distancirati se od politike sile; odpraviti odtujenost od produkcijskih sredstev // za izražanje odvzemanja: od plače so mu odtegovali dva tisoč; vzeti od prihrankov / od honorarja mu ni ostalo nič / davek od osebnih dohodkov; včasih so pobirali desetino od žita // publ. za izražanje oprostitve, razveljavitve obveznosti: oprostitev od šolnine; oproščen od davkov oproščen davkov; razrešitev (od) dolžnosti 6. za izražanje izbora, odbiranja: eden od dijakov; kdo
od vas bo to opravil / od perutnine najbolj ceni gos; ima deset hektarov zemlje, od tega pet gozda / najlepša od deklet; najboljši od sošolcev; ekspr. najslavnejši od vseh 7. za izražanje izhodišča, vira: prišlo je sporočilo od prijatelja; tako piše v tvojem pismu od strica / v pismih prejmite najlepše pozdrave od mene in moje družine; publ., kot podnaslov od našega rimskega dopisnika / otroci od prve žene; vznes. on je kri od naše krvi / obresti od glavnice; denar od prodane živine / pog. rad bi sliko od Jakopiča ki jo je naslikal Jakopič // za izražanje vira, izvora pridobljenega: dobiti, terjati kaj od koga; kaj hočeš od mene; od tujca ne vzemi ničesar / kupiti, prevzeti kaj od koga / izvedeti, pričakovati, slišati kaj od koga; od njega se marsikaj naučiš // star. za izražanje snovi, iz katere je kaj; iz: kučma od polhovih kožic; čaša od čistega zlata 8. za izražanje pripadnosti a) k funkcijski celoti: ključ od omare, od hišnih
vrat; ročaj od kladiva; kolo od voza; škatlica od vžigalic b) k družbeni skupini, okolju: to mi je povedal nekdo od naših; pog.: tako mi je svetoval nekdo od radia; tovariši od vodstva tovarne; govoril je eden od upravnega odbora član, predstavnik // pog. za izražanje svojine, lastnine: čigava je zemlja, če ne od nas kmetov; vse je sinovo, samo njiva je od starega; torbica je od sestre sestrina / vzel je vdovo od brata po bratu 9. navadno s primernikom za izražanje primerjave glede neenakosti, različnosti: ni slabši od drugih; desno nogo ima krajšo od leve; moj brat je večji od tebe / letos je bolj vroče od lani kakor lani / to mesto se razlikuje od drugih po lepi legi; ta fant je drugačen od vrstnikov 10. za izražanje povzročitelja: rana od noža; ogenj od strele; dim od tobaka / opikan od čebel; zadet od kapi; od koz razjeden obraz; umrl je od nas vseh zapuščen; publ. vrh je bil v naskoku zavzet od naših so naši zavzeli / od
njega imam samo škodo 11. za izražanje vzroka, zaradi katerega se kaj dogaja: umirati od lakote, od utrujenosti; drevo se šibi od sadja; od strahu je omedlela; bliska se od vročine; ekspr.: vse je črno od mravelj; ves iz sebe od razburjenja; kar skakal je od veselja 12. za izražanje načina, kako se kaj dogaja: plačevati od kosa; sam od sebe narediti / živeti od dela, od trgovine // nav. ekspr. za izražanje visoke stopnje, intenzivnosti: od sile lačen; ima od sile opravkov; od srca se nasmejati; od hudiča je vroče zelo 13. star. za izražanje vsebine, predmeta govornega, miselnega, pisnega obravnavanja; o: govori samo od svoje nesreče; menili so se od letine / povest od zlate ptičke ● publ. ozdraveti od bolezni ozdraveti; star. vstati od bolezni po ozdravljenju zapustiti bolniško posteljo; nižje pog. kaj si je izmislila ta trapa od Janeza ta neumni Janez; pog. najrajši imam kaj od mesa kakšno mesno jed; ekspr. to ni od muh je pomembno, dobro;
pog. ta ni od nas ni iz naših krajev; pog. trgovina je od rok precej oddaljena, na neprikladnem mestu; pog. delo gre od rok se opravlja hitro, uspešno; ekspr. kamen se mu odvali od srca človek se reši velike skrbi, nadloge; ekspr. nisem od danes sem izkušen; od a do ž od začetka do konca, vse; obišče nas od časa do časa v manjših časovnih presledkih; ekspr. lepota je od danes do jutri minljiva; ekspr. od leta do leta je manj pridelka vedno manj; vsako leto manj; ekspr. novica gre od ust do ust se širi (hitro) med ljudmi ◊ lingv. glagolnik od brati; mat. odšteti tri od pet; navt. obrniti jadro od vetra obrniti ga tako, da se veter le malo upira vanj; prim. oddaleč, oddavna(j), odkod, odspodaj, odtistihdob, odtod, odzdaj ipd. ♪
- odbíjati -am nedov. (í) 1. z udarcem, udarci odstranjevati: odbijati žebljem konice; steklenicam je odbijal vratove, namesto da bi jih odpiral; odbijati s kladivom / odbijati sodom čepe izbijati 2. z udarcem, sunkom ob kaj premikajočega se povzročati spremembo smeri: odbijati žogo z glavo, roko / lokomotiva odbija vagone; krogli sta se odbijali / skala odbija valove // fiz. spreminjati smer valovanja v prvi snovi ob vpadu na mejo druge snovi: odbijati svetlobo, zvok; zvok se odbija // fiz. delovati na drugo telo z odbojno silo: odbijati delce z enakim nabojem; enaka električna naboja se odbijata 3. s svojo aktivnostjo preprečevati uspeh nasprotne aktivnosti: odbijati napade; odbijati udarce / odbijati sovražnika / odbijači odbijajo sunke blažijo 4. vzbujati negativen, odklonilen odnos: tak način pouka učence odbija; njegov hladni nastop
jo odbija 5. ekspr. odklanjati, ne sprejemati: njegova darila odbija / vsa vabila dosledno odbija / publ. odbijati misel na izpit izogibati se je 6. zmanjševati vsoto za določen znesek: odbijati davek od honorarjev; odbijati prispevke od osebnih dohodkov 7. bleščati se, svetiti se od nase padajoče svetlobe: jezerska gladina odbija svetlobo; kapljica odbija sončne žarke 8. navadno v zvezi z ura z zvočnim znakom naznanjati čas; biti: ura odbija dvanajst / nihalo odbija svoj tiktak odbíjati se 1. zaradi udarca, sunka ob kaj spreminjati smer premikanja: dežne kaplje se odbijajo od tal; zrnca peska se odbijajo od blatnika; valovi se odbijajo od skal 2. svetiti se, kazati se na površini česa: svetloba lune se odbija na vodni gladini // ekspr. izrazito se odražati, kazati: obrisi tovarne se temno odbijajo v mraku; stolp se ostro odbija od neba ● klici so se odbijali od skal so odmevali odbijajóč -a -e: odbijajoč udarce, so se umikali; njena
odbijajoča hladnost ga je žalila; odbijajoče vzdušje; prisl.: odbijajoče nastopati, se vesti; sam.: v izrazu ima nekaj odbijajočega ♪
- odbíti -bíjem dov., odbìl (í ȋ) 1. z udarcem, udarci odstraniti: odbiti kamnu robove; odbiti s kladivom, polenom; pri prevozu se je kipu odbila roka / strela je odbila veje; ekspr. krogla mu je odbila glavo / odbiti sodu čep izbiti; odbil mu je nož iz rok ♦ lingv. odbiti končnico // z udarcem, udarci odstraniti del česa: udarec mu je odbil zob; sekira se mu je odbila; krava si je odbila pol roga 2. z udarcem, sunkom ob kaj premikajočega se povzročiti spremembo smeri: odbiti žogo z glavo, loparjem, roko / lokomotiva je odbila vagon; vozička sta se trčila in odbila / skala odbije val / redko avtomobil jo je z bokom odbil po cesti zbil // fiz. spreminjati smer valovanja v prvi snovi ob vpadu na mejo druge snovi: odbiti svetlobo, zvok; zvok se odbije od stene // fiz. oddaljiti zaradi delovanja odbojne sile: odbiti delce z enakim nabojem;
elektrona se odbijeta 3. s svojo aktivnostjo preprečiti uspeh nasprotne aktivnosti: odbiti napad; odbiti udarec / odbiti sovražnika 4. vzbuditi negativen, odklonilen odnos: izraz na njegovem obrazu jo je odbil; s tem ga je za vedno odbil od sebe / s takimi informacijami jih je odbil od tega poklica odvrnil 5. ekspr. odkloniti, ne sprejeti: njegovo darilo je odbila / odbiti ponudbo, predlog / odbiti pomoč odreči; odbiti posojilo ne dati ga; publ. odbil je, da bi potoval z njimi ni hotel potovati z njimi 6. zmanjšati vsoto za določen znesek: odbiti stroške od izplačila; odbiti od osebnih dohodkov / odbiti točke delavcu zaradi neustrezne izobrazbe 7. zableščati se, zasvetiti se od nase padajoče svetlobe: morska gladina je odbila svetlobo 8. navadno v zvezi z ura z zvočnim znakom naznaniti čas: ura je odbila enajst; brezoseb. polnoč je odbilo / vse ure v okolici so že odbile prenehale biti ● star. hotel se je poročiti z njo, pa so mu starši
odbili preprečili; ekspr. zadnja ura mu je odbila umrl je; ekspr. izkoriščevalcem je odbila zadnja ura konec je njihovega izkoriščanja; vznes. odbila je ura ločitve morali so se ločiti; slabš. odbiti glavo komu ubiti ga, umoriti ga; ekspr. odbiti besedam ost obzirno reči, povedati zlasti kaj nasprotujočega; slabš. odbiti roge komu doseči, da je bolj miren, manj zahteven; ekspr. komaj je čakal, da je odbil uradne ure opravil; ekspr. na vprašanje mu je ostro odbil odgovoril odbíti se 1. zaradi udarca, sunka ob kaj spremeniti smer premikanja: avtomobil se je odbil od ograje; val se odbije od skale; žoga se je odbila od droga 2. zasvetiti se, pokazati se na površini česa: prva jutranja svetloba se je odbila v reki; sončni žarek se je odbil v rosi 3. ponoviti se kot odmev: njegov klic se je odbil od skal odbít -a -o: odbit davek, napad, predlog; odbit kos kamnine; odbiti zvok, žarek, val; prošnja je bila odbita
♪
- odblísk -a m (ȋ) knjiž. močen kratkotrajen odsev: odbliski varilnih plamenov v vodi / sneg se lesketa v svetlih odbliskih / odbliski krogel razsvetljujejo temo bliski ♪
- odbòj -ôja m (ȍ ó) 1. glagolnik od odbiti: odboj žoge / odboj valov je bil izredno močen / knjiž. te poteze moderne so nastale kot odboj na tedanji pozitivizem odpor 2. fiz. pojav, da se spremeni smer valovanja v prvi snovi ob vpadu na mejo druge snovi: odboj svetlobe, zvoka // pojav, da telo deluje na drugo telo z odbojno silo: odboj istoimenskih električnih nabojev ♪
4.567 4.592 4.617 4.642 4.667 4.692 4.717 4.742 4.767 4.792