Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

NOV (2.642-2.666)


  1.      izolánt  -a m (ā á) elektr. snov, ki ne dopušča prehajanja električnega toka: porcelan je dober izolant; uporaba izolantov v elektrotehniki ♪
  2.      izolátor  -ja m (ȃ) snov, ki ne dopušča prehajanja vlage, toplote, zvoka, električnega toka: uporabljati asfalt za izolator v gradbeništvu; toplotni, zvočni izolator / steklo in porcelan sta dobra (električna) izolatorja // elektr. predmet iz izolirne snovi za izoliranje vodnikov: izdelovati, nameščati izolatorje; jantarni, keramični, porcelanasti, stekleni izolatorji / jajčasti, kapasti, paličasti izolator; nizkonapetostni izolator ◊ agr. priprava za izoliranje rastlin ♪
  3.      izolátorski  -a -o prid. (ȃ) elektr., navadno v zvezi izolatorska veriga iz več enakih členov sestavljen izolator za visoko napetost ♪
  4.      izolírati  -am dov. in nedov. (ȋ) 1. napraviti, da kdo ne biva, ni skupaj z drugimi, osamiti: izolirati bolnike z nalezljivimi boleznimi; izolirati osumljenca // onemogočiti komu stike, povezavo z drugimi: izolirati otroka; nasprotne države so jih hotele izolirati; posameznike so poskušali izolirati / publ. izolirati intelektualce od množic ločiti, odtrgati; pren., publ. problema ne smemo izolirati 2. obdati, premazati s snovjo, z materialom, ki ne dopušča prehajanja vlage, toplote, zvoka, električnega toka: izolirati električno napeljavo; izolirati prostore pred hrupom; izolirati stene z bitumenom; toplotno, zvočno izolirati 3. biol., kem. dobiti določeno snov, stvar iz kake snovi v čisti obliki: izolirati bakterije; izolirati element iz minerala ◊ šah. izolirati kmeta ločiti ga od drugih kmetov iste barve; voj. izolirati bojišče onemogočiti oskrbovanje bojišča izolírati se pretrgati stike, povezavo z drugimi: na starost se je popolnoma izoliral / publ. izolirati se od življenja izolíran -a -o: izoliran jetnik; izoliran telefonski kabel; s plutovino izolirani stropi / publ.: pri tem prizadevanju ni bil izoliran osamljen, sam; ne gre za izoliran dogodek posamezen, osamljen ♦ voj. izoliran napad napad z omejenim ciljem, ki ga napravi samo določena vojaška enota; prisl.: gledati na pojave izolirano ♪
  5.      izolíren  -rna -o prid. (ȋ) s katerim se izolira: izolirna obloga; pred visoko temperaturo ga je varovala posebna izolirna plast v obleki; izolirna snov / izolirni postopek; izolirna lepenka tanek ploščat izdelek, navadno lepenka, prepojen, premazan z bitumenom ali katranom ◊ elektr. izolirni trak trak za izoliranje zlasti spojev (električnih) vodnikov; izolirna cev cev za električno napeljavo; izolirne klešče klešče z ustrezno izolacijo za delo pri napravah, ki so pod napetostjo; izolirne rokavice rokavice za delo pri napravah, ki so pod napetostjo; izolirno olje; med. izolirna soba soba za izolacijo bolnikov z nalezljivo boleznijo ♪
  6.      izomórfen  -fna -o prid. (ọ̑) knjiž. ki je iste oblike, istoličen: izomorfne stvari ♦ mat. izomorfne grupe grupe z enakimi strukturami; min. izomorfne snovi snovi, ki kristalijo v podobnih kristalih ♪
  7.      izomorfízem  -zma m (ȋ) knjiž. lastnost, značilnost izomorfnega, istoličnost: izomorfizem stvari ♦ mat. lastnost grup z enakimi strukturami; min. pojav, da snovi kristalijo v podobnih kristalih ♪
  8.      izoprén  -a m (ẹ̑) teh. naravna ali umetna snov, ki je osnovna sestavina kavčuka: polimerizacija izoprena v kavčuk ♪
  9.      izostánek  -nka m (ȃ) nenavzočnost koga na kakem mestu, pri kakem delu, čeprav bi praviloma moral biti navzoč: zmanjšati izostanke od pouka; kaznovati učenca zaradi neopravičenih izostankov; neupravičeni izostanki z dela // publ. nenavzočnost česa, čeprav bi se to praviloma moralo pojaviti: izostanek tipičnih znakov bolezni / izostanek mesečnega perila / izostanek letoviščarjev je zelo vplival na hotelsko dejavnost ♪
  10.      izostánkar  -ja m (ȃ) ekspr. kdor pogosto izostaja: kaznovati izostankarje ♪
  11.      izotóp  -a m (ọ̑) fiz. element v obliki, ki se po atomski masi razlikuje od drugih oblik tega elementa: uranovi izotopi / zdravljenje z radioaktivnimi izotopi ♪
  12.      izotrópen  -pna -o prid. (ọ̑) fiz. ki ima v različnih smereh enake fizikalne lastnosti, enakosmeren: izotropna snov ♦ min. optično izotropen ki v vseh smereh enako lomi svetlobo, enolomen ♪
  13.      izpádnica  -e ž (ȃ) urb. cesta, ki povezuje središče mesta ali mestno magistralo z zunanjo cestno mrežo: novo naselje gradijo ob mestni izpadnici ♪
  14.      izpára  -e ž (ȃ) redko izhlapina, izparina: vonj izpare iz novih brazd ♪
  15.      izpeljánka  -e ž (á) 1. lingv. (nova) beseda, narejena iz podstave s pripono: pridevniška izpeljanka; izpeljanka iz glagola; sestavljenke in izpeljanke 2. izdelek, ki se razlikuje od drugega izdelka istega tipa zlasti po izdelavi, navadno avtomobil, letalo; izvedenka: nova izpeljanka dirkalnega avtomobila 3. knjiž., redko sklep, zaključek: ne bo odgovarjal le za te nepravilnosti, ampak tudi za vse druge, taka je enostavna izpeljanka iz povedanega ♪
  16.      izpeljáti  -péljem tudi -ám tudi speljáti spéljem tudi -ám dov., izpêlji izpeljíte tudi spêlji speljíte; izpêljal tudi spêljal (á ẹ̄, ȃ) 1. napraviti, da kaj zamišljenega, danega postane stvarnost, dejstvo: izpeljati načrt, zamisel; izpeljati sklepe / zanimalo jih je, kako bo izpeljal kupčijo; agrarne reforme niso izpeljali v celoti / publ. uspešno izpeljati akcijo narediti, opraviti; igralec je vlogo dobro izpeljal odigral, zaigral // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izpeljati anketo med šoferji; izpeljati primerjavo med obema dogodkoma primerjati ju 2. dokončati, dognati: rešitev je samo nakazal, a je ni (računsko) izpeljal / niti ene misli ni mogel izpeljati do konca 3. spraviti iz česa a) vozilo: izpeljati vlak iz predora / žarg., avt. zaradi prevelike hitrosti ni mogel izpeljati ovinka je na ovinku zapeljal s ceste; skozi križišče je dobro izpeljal peljal b) žival, človeka: izpeljati konja iz hleva / srečno jih je izpeljal iz smrtne nevarnosti // napraviti, da godni mladiči zapustijo gnezdo: lastovka je izpeljala mladiče (iz gnezda); siničke so se že izpeljale; pren., ekspr. otroci so se mu izpeljali 4. priti do kakega spoznanja, zaključka na podlagi česa: avtor je izpeljal svoje misli na podlagi proučitve obsežnega gradiva / izpeljati matematično formulo 5. knjiž. razložiti razvojno pot česa: izpeljati besedo iz grščine 6. lingv. narediti (novo) besedo iz podstave s pripono: izpelji primernik iz osnovnika; izpeljati glagolski samostalnik iz glagola 7. star. z vztrajnim spraševanjem izvedeti: počasi si le nekaj izpeljal iz njega izpelján tudi spelján -a -o: izpeljan načrt; iz glagolov izpeljani samostalniki; naloga je dobro izpeljana; beseda je izpeljana iz latinščine; do kraja izpeljan stil dognan, dovršen; prim. speljati ♪
  17.      izpeljáva  -e ž (ȃ) 1. glagolnik od izpeljati: izpeljava načrta / izpeljava vaje / drama je v izpeljavi konflikta šibka / izpeljava formule 2. nav. mn., publ. misel, dognanje: v avtorjevih izpeljavah je nakazana rešitev tega problema 3. knjiž., redko razlaga izvora besede; etimologija: za to besedo imamo še drugo izpeljavo / ni nam znana izpeljava besede izvor besede 4. lingv. tvorjenje (nove) besede iz podstave s priponami: izpeljava primernika iz osnovnika; izpeljava iz glagola ◊ filoz. postopek, pri katerem se na podlagi vnaprej določenih pravil dobi iz ene formule druga, iz enega stavčnega vezja drugo; muz. srednji del sonatnega stavka ali fuge, v katerem se teme ekspozicije svobodneje oblikujejo in razvijajo ♪
  18.      izpeljeváti  -újem tudi speljeváti -újem nedov. (á ȗ) 1. delati, da kaj zamišljenega, danega postane stvarnost, dejstvo: izpeljevati načrt / nalogo je dobro izpeljeval 2. delati, da godni mladiči zapustijo gnezdo: sinica je izpeljevala mladiče; lastovke se že izpeljujejo 3. prihajati do kakega spoznanja, zaključka na podlagi česa: izpeljevati pravila, sklepe iz teorije, iz primerjalnega gradiva / izpeljevati matematične formule 4. knjiž. razlagati razvojno pot česa: znanstveniki so izpeljevali nastanek živali; ime tega kraja se izpeljuje iz osebnega imena 5. lingv. tvoriti (nove) besede iz podstave s priponami: izpeljevati primernik iz osnovnika 6. star. z vztrajnim spraševanjem poizvedovati: izpeljevala ga je o sosedovem fantu; iz otrok je skušala izpeljevati, kaj vse imajo doma; prim. speljevati ♪
  19.      izpévati  -am nedov. (ẹ́) knjiž. izražati svoja čustva, občutke, navadno v umetniškem delu: v tem delu avtor izpeva svojo dušo izpévati se prihajati v stanje, ko so vsa čustva, občutki, spoznanja zlasti s pesnjenjem že izražena: nova zbirka kaže, da se pesnik polagoma izpeva ♪
  20.      izpírati  -am tudi spírati -am nedov. (ȋ) 1. z vodo ali drugo tekočino (dokončno) čistiti: izpirati perilo; izpirati z mlačno vodo; prati in izpirati / izpirati rano z alkoholom; izpirati usta 2. z vodo ali drugo tekočino odstranjevati zlasti umazanijo: izpirati blato z lopate; izpirati kri z roke 3. s trajnim ali ponavljajočim se tokom odstranjevati kaj drobnega: nalivi izpirajo zemljo; hudourniki izpirajo kamenje z gora / voda izpira jarke 4. mont. v vodi ločevati koristne rudnine ali premog od jalovine: izpirati zlato ◊ fot. izpirati film imeti film v vodi, da se z njega odstranijo ostanki kemikalij; med. izpirati nožnico; izpirati želodec s tekočino, navadno z vodo, odstranjevati iz želodca strupene ali odvečne snovi ♪
  21.      izpírek  -rka m (ȋ) knjiž., redko izprana snov: izpirek se nabira v jarku ♦ med. izpirek iz želodca ♪
  22.      izpít  -a m (ȋ) postopek, pri katerem se ugotavlja in vrednoti znanje, sposobnost kandidata: delati, napraviti, narediti, opraviti izpit; prijaviti se k izpitu; učiti se za izpit; izdelati, izpraševati pri izpitu; žarg., šol. cepniti, pasti pri izpitu ne opraviti ga; pog. profesor ga je vrgel pri izpitu negativno ocenil; že ima izpit iz matematike ga je že opravil; rok za izpit / diplomski, mojstrski, vozniški izpit; pismeni, ustni izpit; izpit za strojevodjo; izpit pred komisijo ♦ šol. delni izpit ki obsega del snovi zaključnega izpita; diferencialni ali dopolnilni izpit ki ga opravlja učenec ob prestopu na drugo šolo iz predmeta, ki ga ni bilo v programu njegove šole; državni izpit nekdaj zaključni izpit na nekaterih visokih šolah; popravni izpit iz predmeta, v katerem je učenec ocenjen negativno; preizkusni izpit s katerim se ugotavlja znanje, potrebno za nadaljevanje študija na višji ali visoki šoli, navadno po prvem letniku; razredni izpit iz snovi, predpisane za en razred; sprejemni izpit za sprejem na določeno šolo; strokovni izpit s katerim se dokaže strokovna usposobljenost za določen poklic; zaključni izpit ob koncu šolanja; zrelostni izpit zaključni izpit na srednji šoli ♪
  23.      izpíten  -tna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na izpit: izpitna snov; izpitno vprašanje / izpitni pogoji, predpisi / izpitna komisija ♦ šol. izpitni rok rok za opravljanje izpitov; jesenski, junijski, redni (izpitni) rok ♪
  24.      izpláčati  in izplačáti -am tudi spláčati in splačáti -am dov. (á á á) 1. plačati dolžno vsoto v celoti: dolg je že izplačal; posojilo bo izplačal v dveh letih / hiše še ne bo kmalu izplačal 2. dati, poravnati v denarju, kar komu pripada: izplačati dediščino, delež, zavarovalnino; podporo so mu izplačali iz rezervnega sklada // poravnati denarne obveznosti do koga: ob prevzemu posestva je izplačal dediče; izplačati delavce; odpovedali so mu službo in ga izplačali 3. dati, izročiti določeno denarno vsoto: izplačati znesek pod določenimi pogoji; izplačati v devizah, gotovini / izplačati ček dati, izročiti na čeku nakazano denarno vsoto 4. ekspr. kaznovati, maščevati se: predrzneže so izplačali; izplačali so ga za vse, kar jim je prizadel / skakanje iz vozečega vlaka ga je hudo izplačalo; to ga bo pošteno izplačalo izpláčati se in izplačáti se tudi spláčati se in splačáti se nedov. in dov., pog. prinašati korist, dobiček: gostilna se mu izplača; finančno, gospodarsko se to izplača / previdnost se je izplačala / z oslabljenim pomenom: izplača se delati, govoriti; o tem se ne izplača razpravljati ni vredno, nima smisla; kaj se trudiš, saj se ne izplača izpláčan tudi spláčan -a -o: izplačani dediči; izplačan dolg; izplačan honorar; izplačana predrznost ♪
  25.      izplakovánje  tudi splakovánje -a s (ȃ) glagolnik od izplakovati: izplakovanje perila, posode; izplakovanje z vodo / posoda za izplakovanje / izplakovanje ust ♦ avt. izplakovanje dvotaktnega motorja odstranjevanje izpušnih plinov s svežo zmesjo goriva in zraka ♪

   2.517 2.542 2.567 2.592 2.617 2.642 2.667 2.692 2.717 2.742  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA